Pred 60 leti je bil v Slovenski hiši v Buenos Airesu odkrit in blagoslovljen spomenik padlim slovenskim protikomunističnim borcem. Ureditev celotnega spomenika je delo arhitekta Marjana Eiletza, na zgornji strani je velik relief, ki ga je izvršil akademski kipar France Ahčin, pod njim so posvetilne besede padlim junakom, ki jih je spisal pesnik dr. Tine Debeljak.

Kot slovesni zaključek jubilejnih svečanosti ob 20-letnici zahrbtne vrnitve in zločinskega poboja 12.000 slovenskih domobrancev, je bil v Slovenski hiši v Buenos Airesu 27. junija 1965 odkrit in blagoslovljen spomenik padlim borcem. 

Pred vhodom v dvorano Slovenske hiše, na steni, obloženi z marmorjem, je velik bronasti relief, ki ga je izvršil akad. kipar France Ahčin. Relief predstavlja štiri podobe: Kristusa, angela, moža in ženo. Pod reliefom je napis, ki ga je sestavil dr. Tine Debeljak, vdelal pa kipar Ivan Bukovec, in se glasi: “1941 – 1945  Slovenskim borcem za pravo ceno človeka, blagor doma, svobodo naroda, krščansko omiko – ovenčanim v smrti s poroštvom zmage: spomin, hvaležnost, slava “. V španskem jeziku je napisano: “A los héroes eslovenos, defensores de los derechos del hombre y de la civilización cristiana, mártires gloriosos, sacrificados en aras de la libertad – hoy hollada en el cruel mundo que vive bajo la égida comunista”.

Sledi svetopisemski odlomek: “Pogreznili so v jamo moje življenje, metali kamenje name, tedaj Gospod sem klical Tvoje ime, rekel si mi: ne boj se!“  (Jeremija 5, 53—58).

Slovesnost je otvoril g. Bogo Pregelj, predsednik Odbora za postavitev spominske plošče padlim borcem. Spomenik sta odkrila gospa Marija Bajželj in gospod Andrej Dolinar v imenu mater in očetov vrnjenih domobrancev. Množica zbranih je nato zapela argentinsko in slovensko himno, nato je direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, msgr. Anton Orehar blagoslovil spomenik. Po polaganju venca, minuti molka in glasu trobente je g. Ivan Korošec v imenu preživelih borcev prižgal svečo, zbrano občestvo pa zmolilo Očenaš za pokoj padlih borcev. 

Sledili so govori: g. Lojze Debevec za slovenske domobrance, g. Emil Cof za vodstvo Slovenske narodne vojske, dr. Tine Debeljak za padle kulturne delavce, g. Jernej Dobovšek za mladino in g. Miloš Stare.

V nagovoru je g. Stare podal naslednje misli:

“Ne vem, če je bilo odkritje še kakega spomenika tako veličastno in pretresljivo, kakor je bilo današnje. Spomenik žrtvam, ki jih je slovenski narod doprinesel v času okupacije in komunistične revolucije, žrtvam , ki so dosegle svoj strahoten višek pred 20 leti, ko so komunisti pomorili 12.000 slovenskih fantov in mož. Ta spomenik so postavili preživeli borci, odkrila sta ga slovenska mati in slovenski oče, ki sta žrtvovala za svobodo našega naroda svoje najdražje: žena in mati moža in sinove, oče sinove. Blagoslovil je spomenik slovenski duhovnik, ki je spremljal našo borbo. Svečo je prižgal pokojnim eden redkih preživelih prvih protikomunističnih borcev; vojaško čast jim je izkazal glas trobente vojaka redne vojske svobodnega argentinskega naroda, ob sklonjeni slovenski zastavi. 

Ne vem, če bo imela moja beseda dovolj moči, da se bo vredno vključila v pretresljivo veličastje tega dogodka. Ob 20-letnici konca II. svetovne vojne se razni narodi spominjajo tega dogodka. Glasno poudarjajo svoje zasluge za borbo proti nacizmu in fašizmu, govorijo o svojih odporniških gibanjih ter postavljajo spomenike junakom, ki so vodili odpor proti nasilju. 

Slovenci se včasih ob takih dogodkih ne znajdemo. Ne znamo povedati, da smo bili najbolj odporen narod proti nasilju, in da smo se borili proti nacizmu in fašizmu že pred drugo svetovno vojno, med drugo svetovno vojno in smo istočasno sprejeli borbo na drugi fronti, na fronti proti nasilstvu in izdajstvu zločinskega komunizma. 

Slovenci smo v borbi proti nacizmu in fašizmu preizkušeni. Naši primorski in koroški rojaki so to dokazali. Pred nami je prišlo v Argentino več kot 20 tisoč Slovencev, ki so se raje izselili, kot da bi klonili pred fašizmom. Primorski Slovenci so dobro poznali ječe, mučenja in konfinacije fašističnega režima. Niso klonili pred njim! 

Ko je začela druga svetovna vojna, je bil ves slovenski narod vzorno enoten v odporu proti sovražnikom in njihovemu nasilju. Primorski rojaki so nadaljevali borbo proti fašizmu in prvi partizani na Primorskem o komunizmu niti slišati niso hoteli. Spomnimo se samo Janka Premrla in njegovih junaštev. Ne pozabimo koroških Slovencev. Že avstrijski režim se je trudil, da bi zlomil njihov odpor. Ni uspel. Skušal jih je zatajiti tako, da bi z ljudskimi štetji dokazal, da jih ni. Zato so l. 1934 našteli komaj 31.000 Slovencev na Koroškem. Nacisti so bili radikalnejši. Iztrebiti so jih hoteli v korenini. Napravili so načrt, kako jih bodo izselili v Nemčijo in Rusijo. Ker so hoteli izseliti vse, so jih našteli nad 45.000 Slovencev in to narodno in versko zavednih Slovencev. Ne komunistov!

 Ko so nacisti zasedli Štajersko in Gorenjsko, so bili pripravljeni na odpor. Zato so pridrveli s spiski tistih vidnih in vplivnejših Slovencev, ki so bili zapisani smrti z ustrelitvijo ali obešenjem. Dolgi so bili ti spiski. Komunistov ni bilo na njih. Nemci so uničevali in poniževali vse tiste vplivne Slovence, v katerih so slutili nevarnost odpora. Polnili so ječe na Gorenjskem in Štajerskem, padali so talci. Celi vlaki so vozili Slovence na razne kraje v Evropi. To so bila sredstva, s katerimi je Hitler skušal zlomiti odpor malega narodiča Slovencev. Odpor teh Slovencev je bil trd oreh tudi za veliki nemški rajh. 

Ko so fašisti v Ljubljanski pokrajini delali prve parade in sprevode po ljubljanskih ulicah, so naleteli na molčeč odpor. Ne samo na odpor, na prezir. Saj nas niso upognili niti udarci fašističnih črnosrajčnikov. Sam visoki komisar Grazioli je vzkliknil: „Che gente superba! Kako ponosen narod!“ Tega ponosa nam niso dali komunisti, ne njihova Osvobodilna fronta, ki je takrat sploh še ni bilo. 

Ta kratek pogled dokazuje, da v odpornosti proti nacizmu in fašizmu slovenski narod ni prav nič zaostajal, ampak v marsičem presegal večje in močnejše narode. Tako enotnemu slovenskemu narodu kakor je bil v začetku okupacije, še tako mogočen tujec ne bi mogel do živega. 

Pa smo doživeli izdajstvo, kakršnega nismo pričakovali. Izdajstvo slovenskih in jugoslovanskih komunistov. Storili so to, česar niso ne italijanski, ne francoski, ne nobeni drugi komunisti v Evropi, ko so njihovi narodi trpeli pod nacističnim škornjem. Slovenski komunisti so napadli enotno odporno fronto slovenskega naroda. Zasadili so nam nož v hrbet in zagrešili izdajstvo, ki nima primere v zgodovini. 

Omenil sem že Janka Premrla, primorskega junaka. Ničesar ni hotel vedeti o komunizmu. Ko je bil ranjen v borbah, in ko je v vročici obsojal komunistične zločine, so sklenili, da se ga znebijo. Zrahljali so mu obveze, da je junak izkrvavel. Komunisti so ubili na Primorskem med prvimi, in to sredi dela na polju, Ivana Brica, zavednega Slovenca, očeta sedmih otrok, ki je veliko pretrpel po fašističnih ječah in v konfinaciji. Komunisti so ga umorili pod geslom „Smrt fašizmu“. Kakšna ironija. 

Z odobravanjem so spremljali komunisti nacistično preganjanje na Štajerskem in Gorenjskem, in ni bilo dolgo, ko so skočili v hrbet tudi štajerskim četnikom. V Ljubljani so začele padati žrtve: Emmer, Peršuh, Majdič, Kukovič in dolga vrsta drugih, po deželi cele družine, duhovniki, javni delavci. Mi vemo, zakaj so morali pasti. Tudi naši otroci vedo. Kdaj bodo imeli oni doma pogum povedati svojim otrokom, zakaj so morili te ljudi? Zakaj so s temi umori lomili enotno fronto našega našega naroda ter tako pomagali nacističnemu in fašističnemu okupatorju?

Dragi prijatelji! Če vas bo kdo v svetu vprašal, kdo se je pri nas boril proti fašizmu in nacizmu, mu odgovorite resnico: Vse slovensko ljudstvo, razen komunistov! 

Vaški stražarji so poseben list v zgodovini slovenskega naroda. Branili so svoj dom, družino in izročilo očetov. Bili pa so vključeni v mogočno odporniško gibanje slovenskega naroda za svobodo in so se s ponosom prištevali za vojake Draže Mihajloviča; bil jim je simbol odpora proti nacističnemu in fašističnemu nasilju; mož, ki je bil poleg Mac Arthurja v prvi dobi eden najpopularnejših junakov na svetu. 

Slovenski domobranci so bili odlični borci in zmagoviti na naši drugi fronti, ki so jo odprli komunisti. Čudoviti možje in fantje so bili to. Vedeli so kaj jim prinaša komunizem, zato so bili v borbi z njim pripravljeni na največje žrtve. Z navdušenjem bi ti junaki posegli v aktivno borbo na strani zapadnih zaveznikov, v aktivno borbo proti nacizmu in fašizmu. Saj je bilo njih srce pri zapadnih demokracijah. 

Med vojaki-domobranci in njihovimi častniki na eni strani ter Nemci na drugi strani so bili že od prvih začetkov računi jasni in čisti: Domobranci niso poznali hinavščine. Zato so Nemci predobro vedeli, da slovenski domobranci niso in ne morejo biti njihovi zavezniki, ne v bojih za njihove cilje, ne v boju proti zapadnim demokracijam. Domobranci in njihovi častniki so se jasno zavedali, da nacisti slovenskemu narodu ne privoščijo ne svobode ne življenja in niso zato imeli niti sence zmotnih ali varljivih upov. 

Ko sem več noči v času ilegale preživel s temi možmi in fanti, sem še bolj spoznal njihovo mišljenje in njihovo srce. Prosili so me, da naj sporočim v svet, kako zločinski je komunizem in da so pripravljeni na vse žrtve samo, da bi odvrnili to nesrečo od našega naroda. 

Če tako pregledujemo dogodke med okupacijo, moramo ugotoviti: Slovenski narod je vztrajal v odpornosti proti nacizmu in fašizmu tudi med okupacijo. Bil pa je pripravljen sprejeti borbo še na drugi fronti, ko so ga v najtežji uri zahrbtno izdajalsko napadli komunisti. Vodil je borbo na dveh frontah, kakor je vedel in znal. Grmade žrtev so rasle na obeh frontah. Zapadni svet se tedaj še ni zavedal, kaj je komunizem.

Taka je resnica. Vse drugo, kar bi tej resnici nasprotovalo, so bila dejanja ali besede posameznikov. 

Na en dogodek bi vas še spomnil. V Vetrinju. Ko je bilo že ugotovljeno, da domobrance vozijo v Jugoslavijo v mučenje in smo imeli nekateri možnost, da se rešimo z begom. Pa so na prigovarjanja, da bi to storili odgovarjali, kako je danes potrdil tudi polkovnik Cof: “Kamor so šli drugi, gremo tudi mi!”

Koliko primerov take zvestobe, prijateljstva in pripravljenosti na žrtve je v zgodovini? 

Prijatelji! Ali smo še vredni teh junakov? Ali še moremo trditi, da nadaljujemo delo takih borcev? 

Mi izseljenci v svobodi naše poti ne moremo spremeniti. Določno in jasno nam je začrtana. Ne moremo ne na desno, ne na levo. Pot naše dolžnosti gre naravnost in so nam jo začrtale žrtve odpora proti nasilju: Slovenci v Primorju in na Koroškem, na Gorenjskem in Štajerskem, borci v Ljubljanski pokrajini in v vsej Sloveniji, žrtve komunizma in nacističnih ter fašističnih taborišč in ječ. Neprestano gleda na nas 12.000 pomorjenih junakov. Zavedajmo se tega vedno in povsod in pri vseh naših dejanjih. Za nas ni ne počitka ne miru, dokler ne bo v naši domovini v vsem sijaju zažarela tista zarja svobode, o kateri so sanjale žrtve, katerim smo danes odkrili spomenik.”

Za konec slovesnosti je predsednik Odbora za postavitev spomenika g. Pregelj podal zaključno misel, zbrani pa so zapeli pesem “Oče, mati, bratje in sestre.”

Po programu je msgr. Anton Orehar daroval mašo zadušnico za padle junake, vsi navzoči pa so dobili spominski bronasti znak, delo mojstra in borca Jožeta Žerovnika.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Duhovno življenje, Svobodna Slovenija