Govor predsednika Zedinjene Slovenije, Marijana Lobode, na žalni proslavi v Buenos Airesu
Slovenija v svetu, od Buenos Airesa pa do Toronta bo v teh dneh počastila svet spomin naših junaških domobrancev, četnikov, legionarjev in vaških stražarjev, ki so v gigantskem boju med dobrim in zlim pred 30 leti s svojo mučeniško smrtjo izbojevali zadnjo, največjo zmago nad nemoralnim in v svojem bistvu pokvarjenim marksističnim sistemom. Po tridesetih letih je njihova žrtev nam v svobodi najmočnejša opora in kažipot, hlapcem marksistične ideologije, trenutno na oblasti v Sloveniji, pa v najstrašnejšo preganjavico in moro.
Po tridesetih letih se od Buenos Airesa pa do Toronta glasi svobodna slovenska beseda iz ust sinov in vnukov naših mučencev pojoč jim hvalo za njihovo veliko žrtev na oltar slovenske domovine. Dokler bo na zemlji donela slovenska beseda in slovenska pesem ne bo pozabljena ta žrtev slovenskih junakov in borcev za svobodo. Kakor je zgodba o mučeništvu Makabejskih bratov preživela čas, kakor Poljaki ne bodo pozabili Katynskega gozda, Hrvati Pliberka, tako Slovenci ne bomo in ne smemo pozabiti Kočevskega Roga, Teharij, Brezarjevega brezna in drugih krajev po naši domovini, ki so bili pred tridesetimi leti od groze onemele priče divjanja mednarodnemu komunizmu predanih krvolokov.
Tam daleč, preko morja, v nebesih pod Triglavom bo prav te dni zrak poln donečih fraz o lažni osvobodilni borbi. Na skrivaj pa se bo iz tisočev slovenskih src dvigala tiha molitev za vse žrtve v borbi za pravo svobodo, o katerih bodo uradni govorniki trdovratno molčali. Slovenija v svetu bo te dni bolj kot drugače duhovno povezana s trpečo, skrito Slovenijo v Kočevskem Rogu, Teharjih, Jelendolu.
Trideset let je ves komunistični propagandni aparat nenehno bruhal med usužnjen narod, pa tudi med nas v svobodi, množice laži o osvobodilni borbi, o protikomunističnem odporu, pa sramotno molčal o usodi po angleški izdaji izročenih mu domobrancev in četnikov po koncu vojne. Luč je še vedno zmagala temo, resnica je prej ko slej zasijala nad krivico. Po tridesetih letih se je v samem vrhu zločinske komunistične družbe doma pričela oglašati vest. Peče in mori jih. Previdno se še izgovarjajo z nevednostjo, slabimi informacijami. Ne morejo utajiti, da so ujeti v satansko marksistično ideologijo, s katero so se toliko let bratili. Ne morejo se ji odpovedati. Za to jim manjka poguma in možnosti naših preprostih mož in fantov, ki so že pred 30 leti in več odločno in jasno rekli zločinu — zločin in se mu uprli, kolikokrat za ceno lastnega življenja. Nas njihove previdne fraze ne bodo premotile. V obraz in naravnost jim povemo, da so dogodki pred 30 leti prevelike stvari, da bi se o njih govorilo z napol izgovorjenimi besedami. Resnica je cela ali pa ni resnica. V boju za resnico proti organizirani laži, so domobranci, četniki, legionarji, vaški stražarji in tisoči drugih zavednih krščanskih Slovencev žrtvovali svoja življenja. To so naši vzori, ne pa koristna budala, ki so v rdeči tovarišiji pripravljala najstrašnejšo nesrečo za slovenski narod in danes namesto, da bi možato izmolili svoj confíteor in odločno pretrgali z idejo laži, pod pritiskom vesti in prelite krvi iščejo bedaste izgovore za nerazumljivo sodelovanje z uničevalci našega rodu.
Zgodovina zadnjih tridesetih let je jasno pokazala, da je marksistična ideologija največja nesreča za slovenski narod. V imenu te ideologije so proglasili plemenitega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana za zločinca in izdajalca, mu grozili s smrtjo na grmadi in ga nazadnje po svojem ljudskem sodišču obsodili na 18 let težke ječe, v imenu te ideologije so oskrunili grob voditelja slovenskega naroda, duhovnika dr. Antona Korošca, v imenu te ideologije so zravnali grobove v boju padlih domobrancev na Orlovem vrhu nad Ljubljano, v imenu te ideologije so proglasili za izdajalsko in kriminalno praktično vso slovensko duhovščino, v imenu te ideologije so obsodili na smrt in ubili slovenskega bana dr. Natlačena, apostola mladine duhovnika dr. Erlicha, hromega pisatelja, čistega idealista Velikonjo in stotine slovenskih prosvetnih in političnih delavcev, v imenu te ideologije so po proslulem kočevskem procesu padale žrtve v Mozlju in Jelendolu, v imenu te ideologije so pobili skoro 12.000 razoroženih domobrancev in četnikov, mesec dni po končani vojni brez sodbe. In še in še bi lahko naštevali strahotne zločine, ki jih je Komunistična partija po svojih hlapcih in sopotnikih zagrešila nad Slovenci. Prav pravi Solženicin: Nobena druga politična oblast ne zmore terjati take gore sovraštva in uničenja, to terja samo marksistična miselnost. In tej miselnosti je po uradnih podatkih ob začetku vojne leta 1941 pripadalo komaj 8.000 Slovencev. In ti so se v znamenju te satanske marksistične ideologije postavili za sodnike vsemu slovenskemu narodu. S kakšno pravico? S pravico surove sile, nečloveškega terorja! Tudi tu velja ostra Solženicinova sodba: Marksistična miselnost je kriva tisočev smrti naših rojakov. Da so se med našim narodom našli ljudje zmožni tolikih in tako strahotnih zločinov, je kriva ta ideologija. Zato ne more biti nobenega sodelovanja, nobenega iskanja stičnih točk, nobenega dialoga z ljudmi, ki pripadajo tej miselnosti, tej ideologiji, ki je utelešena v Komunistični partiji! Trdni ostanimo in vneto delajmo, da čimpreje pride dan, ko bo slovenski narod izrezal iz svojega telesa gnojni tvor te zločinske komunistične miselnosti, tedaj bo samo od sebe prišlo iskreno kesanje nad storjenimi zločini, takrat se bo vrnila krivično ukradena čast pobitim junakom, takrat bodo zagorele sveče na množičnih grobovih, takrat bodo zrastli spomeniki na moriščih, takrat, šele takrat bodo dani pogoji za dialog, za narodno spravo. Vse pa, kar se poskuša prej, ni drugega kot uklonitev zločinu, izdaja mrtvih, gnusno klečeplazništvo pred zločinci.
Ob tridesetletnici veličastne žrtve naših domobrancev svobodni Slovenci jasno vidimo pred seboj bodočnost našega naroda, za katerega se tako mi v zdomstvu kot mnogi doma trdno borimo že 30 let. V tej borbi smo pripravljeni vztrajati če treba še nadaljnjih 30 let in več, dokler ne preneha oblast laži nad Slovenijo. Prepričani pa smo, da je edino možno pošteno delo za naš slovenski narod samo med ljudmi, ki kot pravi Solženicin: ne bodo okuženi z najnevarnejšo, najbolj podlo vseh totalitarnih ideologij, ki mrcvari našega duha.
Kot zvezda vodnica pa naj sije pred nami svetal zgled naših zmagovitih domobrancev, četnikov, legionarjev in vaških stražarjev, junaških borcev za pravo svobodo slovenskega naroda. Svobodni in složni nadaljujmo njihovo borbo! Slava jim!
Svobodna Slovenija, Leto XXXIV – Številka 23 (5. 06. 1975)
