Govor Toneta Mizerita na spominski proslavo v nedeljo, 1. junija; v Slovenski hiši v Buenos Airesu.

Dragi rojaki!

Osemdeset let poteka od največje tragedije slovenskega naroda. Ista obletnica je, odkar so naši predniki zapustili domovino in stopili na pot begunstva in nato izseljenstva. S krvjo je bilo zapisano leto 1945. Vsa slovenska narodna vojska, izdana in prodana, je končala na Teharjah, v Kočevskih jamah, v rovih kot svete Barbare … Pa tudi civilisti, žene, dekleta, otroci …A naš spomin, naše občudovanje, naša hvaležnost jih ohranja v dušah. Nismo jih, in jih ne bomo pozabili. In iz roda v rod bomo gojili njihove vrednote: »mati, domovina, Bog«. A prav zato moramo poznati zgodovino.

Naša tragedija se je pravzaprav začela z drugo svetovno vojno. 23. avgusta 1939 sta Nemčija (Hitler) in Sovjetska zveza (Stalin) sklenili vojaško in gospodarsko zvezo. Takoj nato je Nemčija 1. septembra napadla Poljsko, ki se je junaško branila, a je zaman čakala pomoči od Anglije in Francije. Nemčija si je prilastila večji del ozemlja. 17. septembra so Nemci zasedli Varšavo. Tedaj je tudi Rusija vdrla na Poljsko. Začela se je druga svetovna vojna.

Nemci so napadli Francijo in 14. junija 1940 vkorakali v Pariz. V vojno je vstopila tudi Mussolinijeva Italija. Od Jugoslavije so Nemci zahtevali naj pristopi k trojemu paktu. Sredi tistega hudega časa je umrl dr. Anton Korošec, ki je skušal Jugoslavijo ohraniti nevtralno. Regent knez Pavel je, pod pritiskom, 25. marca 1941 podpisal pakt za prost prehod nemških čet čez jugoslovansko ozemlje. Dva dni pozneje, 27. marca 1941, je v Beogradu izbruhnil upor. »Bolje rat nego pakt« (bolje vojna, kot pakt) je bilo geslo upornikov. 6. aprila je Nemčija, brez vojne napovedi, napadla Jugoslavijo, ki na vojno ni bila pripravljena. V desetih dneh so Jugoslavijo zasedli Nemci. Trojno zlo je značilno za tiste čase: nacizem, fašizem in komunizem. Slovenija je trpela vse tri.

V noči s 26. na 27. april 1941 so se v vili književnika Josipa Vidmarja, v Rožni dolini, sestale skupine, ki so že pred okupacijo sodelovale v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. Ta sestanek je sklicala Komunistična partija Slovenije. Kaj so na sestanku govorili, ni povsem jasno, saj dokumenti s tega sestanka ne obstajajo (kar je skoraj neverjetno), izjave posameznih udeležencev pa si nasprotujejo. Nekateri pravijo, da so se dogovorili o pripravah na oborožen odpor proti imperializmu, drugi pa trdijo, da se o tem niso pogovarjali. V spomin na ta dogodek je bil potem, že v komunistični Sloveniji, 27. april oklican kot dan upora proti okupatorju. 

A dejansko se je na tistem sestanku organizirala »Protiimperialistična Fronta (PIF), ki je vodila v sodelovanje z nemškim okupatorjem. Med »imperialistične države« pa so prištevali Véliko Britanijo in Francijo. Tako se lahko povzame iz letakov, ki so se pojavljali v mestih in podeželju, saj je celo pisalo, da je »škoda vsakega slovenskega življenja«.

A tri mesece po napadu na Jugoslavijo, 22. junija 1941, je Nemčija napadla svojo zaveznico Sovjetsko Zvezo. Tedaj je Stalin popustil v svojem terorju. V prvem nagovoru je ljudi ogovoril, ne z nazivom »tovariši«, ampak »bratje in sestre«. Dovolil je verske obrede in častnikom vrnil privilegije in časti. Poleg tega je pozval komuniste v sovražnem taboru in v zasedenih državah, naj pomagajo prvi državi socializma.

Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so slovenski komunisti prenehali dejavno sodelovati z Nemci. PIF so preimenovali v »Osvobodilno fronto«. Po navodilih Moskve so se preusmerili na boj proti nacizmu in fašizmu. Za sovražnika so pričeli imenovati Nemčijo in njene pomagače. Vojno, ki so jo dotlej imeli za nepravično in imperialistično, so prekrstili v pravično. Niso več govorili le o revoluciji, ampak o »osvoboditvi«. Niso več jasno poudarjali KPS, ampak OF, čeprav je imela partija vseskozi v organizaciji nesporno vodilno vlogo. Vélika Britanija in Francija (kasneje tudi ZDA) sta nenadoma postali zaveznici v boju, čeprav so komunisti do njiju ves čas gojili nezaupanje ter med vojno pobili več angleških in ameriških vojakov.

KPS je po 22. juniju, pod krinko Osvobodilne fronte, okrepila organizacijo, ustanavljala okrožne in stanovske odbore, ustanovila partizansko vojsko, pozivala delavce in kmete k sabotažam, krepila medijsko propagando in ustanovila Varnostno obveščevalno službo (zloglasno VOS), ki je začela likvidirati partiji nenaklonjene Slovence. Tako se je začela komunistična revolucija, ki je vse, ki niso soglašali z njo, proglasila za kolaboracioniste in narodne izdajalce. Predno so nastale Vaške straže, predno je prvi Slovenec vzel v roke orožje v bran proti komunizmu, so partizani pobili nad tisoč svobodomiselnih Slovencev. Pobijanja so se tudi potem nadaljevala. Padali so politiki (ban Natlačen), duhovniki, kmetje …

V mojem rodnem Šentrupertu na Dolenjskem so najprej pobili župnika in kaplana (Nahtigal in Cvar, ki sta sedaj na seznamu za proglasitev kot božja služabnika), vplivne kmete, in zlasti družino bivšega župana Mavserja. V nočnem napadu so, z izdajo, zavzeli stavbo na Dobu in pobili očeta Jožeta, ženo Terezijo, sina Darka, hčer Marijo in sinova Petra (14 let) Stanka (9 let). Mrtve ali umirajoče so jih vrgli na gorečo grmado. Isto noč so v bližini ubili še sina Cirila. Osma žrtev je bil Vilko (12 let) ustreljen na polju; in nato Dolfi, ubit v partizanskem napadu na vaško stražo v Šentrupertu. Deseta žrtev je bil sin Pavle, usmrčen med množičnimi poboji v Kočevskem rogu 8. junija 1945. Od dvanajstčlanske družine sta preživela le Jože, poznejši duhovnik, ki je odšel v ZDA in France, ki je prišel v Argentino a se potem preselil k bratu. A to ni bila edina družina. V letu 1942 so partizani v Sloveniji pobili vsaj 27 družin. Na farni spominski plošči na pokopališču v Šentrupertu je zapisanih 246 imen pobitih. Na istem pokopališču so počivali tudi zemski ostanki sedaj blaženega Lojzeta Grozdeta, múčenega v sosednji Mirni in ubitega v bližnjem gozdu. Sedaj počiva v božjepotni cerkvi na Zaplazu.

Taktika komunistične partije je bila, da je vsakega nasprotnika, ki ni soglašal z njenimi idejami in delovanjem, označila za »narodnega izdajalca«. Že po vojni, ko je moj brat Marko obiskoval tretji razred, je učiteljica pred vsemi učenci izjavila: »Markov oče je bil narodni izdajalec«. Ni vedela (ali ni hotela vedeti), da je preživel fašistično koncentracijsko taborišče Monigo, kamor so ga Italijani internirali le, ker je bil slovenski učitelj. Ni vedela (domnevam), da je v begunskih taboriščih v Avstriji učil otroke slovenske besede. Ni vedela, da je v Argentini prvi začel organizirati sobotne tečaje slovenščine za naše otroke, bil je prvi »šolski referent« Društva Slovencev, učil otroke v začetnem Quilmesu, ustanovil šolski tečaj v Slovenski vasi v Lanusu, sedanjo Baragovo šolo in jo več let tudi vodil. Gotovo ni vedela, da je napisal prvo slovensko učno knjigo naše emigracije, pod naslovom »Naša beseda; ustanovil otroško prilogo revije Duhovno življenje in jo naslovil »Božje stezice«, ter potem, do svoje prerane smrti, pisal otroški kotiček v tedniku Svobodna Slovenija. Bežati je moral iz Šentruperta še preden sem bil jaz rojen, da si je rešil življenje, ker ni hotel ostati pri partizanih, ki so ga nasilno mobilizirali. Ko sem bil star 10 let sem ga prvič videl (in on mene) v pristanišču Buenos Aires. Narodni izdajalec? Kruta laž in prevara.

Tako je potekala komunistična revolucija na slovenskem. Vaške straže so večkrat res prejemale orožje od Italijanov. A njih konec, na žalostno slavnem Turjaškem gradu, so partizani dosegli s pomočjo italijanskega topništva, ki so ga upravljali italijanski vojaki, v sodelovanju s 14. partizansko divizijo. Kdo je bil torej izdajalec? Po predaji postojanke so partizani, kot vedno, prelomili dano besedo in najprej pobili vse ranjence, in potem še oficirje. 

Sledili so novi umori, pobijanje družin in vseh protikomunističnih osebnosti, intelektualcev in kmetov. Po razsulu vaških straž je slovenski protirevolucionarni tabor, da je ustavil komunistično nasilje, sklenil osnovati vojsko, ki naj bi se borila proti partizanom in delovanju komunizma. S tem je tudi obvaroval slovenske fante pred mobilizacijo v nemško vojsko, kot se je to že zgodilo na Štajerskem in Gorenjskem. 24. septembra 1943 je bilo tako ustanovljeno Slovensko domobranstvo. Jedro so tvorile enote vaških straž z novomeškega območja, slovenski četniki in prostovoljci iz Ljubljane. Vodil jih je general Leon Rupnik.

Domobranska zastava je bila slovenska trobojnica z orlom dežele Kranjske. Vodilo jih je geslo: »Za Boga, narod in domovino«.

Začetek je bil težak. Krvavi krst je doživela postojanka Grahovo. Vsa zloglasna 14. partizanska divizija je napadla vas in postojanko. Italijanski top je bil odločilen in branilcem vzel vsako upanje. Ker niso mogli zavzeti poslopja, so ga končno partizani zažgali in kdor se je pokazal na vratih, čeprav z dvignjenimi rokami, so ga ustrelili in vrgli v ogenj. Smrt je tam našel poveljnik postojanke Franc Kremžar, brat našega dr. Marka Kremžarja, pa tudi pesnik France Balantič. Moramo poznati to zgodovino.

Vendar je domobranstvo vrnilo red na slovensko ozemlje in uspešno nastopalo proti partizanskim enotam. Pod njihovim varstvom je Slovenija varno vstopila v leto 1945. A po dogovoru v Jalti je vse jugoslovansko ozemlje spadalo pod vpliv Sovjetske zveze. Z napredovanjem sovjetske rdeče armade, enotam ni preostalo drugega, kot da so se začele, z enako mislečimi civilisti, umikati proti severu. Po preboju partizanske zapore na mostu pri Borovljah, so jih Angleži razorožili in jih nastanili v zbirnem taborišču na Vetrinjskem polju. Od tam so jih, pod pretvezo in z lažjo, da jih peljejo v Italijo, izročili partizanom, ki so jih odpeljali v Šentvid, Teharje in Škofjo Loko. Ni bilo sodbe, niti uprizorjenega postopka. S kamioni so jih prepeljali na morišča v Kočevskem rogu, v okolico Teharij in v okoliške gozdove Škofje Loke. Pobili so okrog 11.600 vrnjenih domobrancev, pa tudi množico civilistov. Pred pobojem so jih večinoma, še posebej na Štajerskem, dolgo mučili.

Med nami skoraj ni družine, ki ne bi imela vsaj enega med pobitimi. Naša ima dva, brata po mamini strani. Bila sta Avguštin in Marko Kostelec, bogoslovca v cistercijanskem samostanu v Stični. Da ju ne bi mobilizirali Nemci, sta pristopila sta v novomeški domobranski bataljon kot bolničarja. Niti nista znala streljati. Bataljon ni bil pravočasno obveščen. Pozno se je umaknil in pri Zidanem mostu so jih zajeli bosanski partizani. Kje sta bila ubita ni znano. Morda nekje v gozdovih na Gorjancih, ko sta omagala na prisilni poti v Novo mesto, kamor nista prišla.

Slovenija je še danes eno samo grobišče. Okrog 100.000 trupel leži v kakih 700 prikritih grobiščih: Slovenci, Hrvatje, Srbi, Makedonci, Ukrajinci …. V rovu Svete Barbare so ležali za enajstimi betonskimi pregradami. Protitankovski jarek na Teznem pri Mariboru je najbolj množično grobišče v tem delu Evrope, z okoli 15.000 žrtvami. O njih se ni smelo govoriti, dokler ni Slovenija postala samostojna. A tudi potem, in še danes, nasledniki partizanstva in komunistične partije ne priznajo zločinov in se ne opravičijo zanje. To ni sprava, to je nadaljevanje laži. Golobova vlada je celo leta 2023 ukinila uradni nacionalni dan spomina na žrtve komunizma.

In kot izzivanje, je letos predsednica Slovenije, Nataša Pirc Musar, ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne, vročila zlati red za zasluge Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. V govoru je poudarila pomembnost ohranjanja spomina na vrednote boja proti fašizmu in nacizmu.

Se vprašam: boja proti fašizmu in nacizmu? Bil je le boj za zmago komunistične revolucije, ki je bistveno vseboval pobijanje Slovencev, nasprotnikov, mož, žena in otrok, pljuvanje na dano besedo in, že po koncu sovražnosti, genocid nad narodom.

Hvala Bogu, zdravi del naroda ohranja spomin na žrtve komunizma. Tudi letos, na predvečer ukinjenega uradnega dne, se je v Ljubljani zbrala množica v čast pobitih. Cerkveni zvonovi v prestolnici, in tudi po drugih slovenskih krajih, so v petek, 16. maja, nekaj minut pred 21. uro, naznanili in uvedli sočutno občestveno spominjanje na vse žrtve, ki jih je na Slovenskem, v tragičnem 20. stoletju, povzročil komunizem. Na zborovanju je predsednik Nove slovenske zaveze, dr. Matija Ogrin, zatrdil: »Spominjati se pobitih pomeni misliti na njihovo osebno usodo, na stisko ob bližanju trpljenja, na muke zadnjih ur, na njihove zadnje besede, na svete zdihljaje pod gomilo trupel.« 

In končno, spominjanje in pogoj sprave, je tudi spoštljiv pokop odkritih žrtev na spoštljiv kraj v posvečeni zemlji. Prav sedaj teče  polemika, ker se je zadnji dan letošnjega marca začela postopna selitev posmrtnih ostankov 3450 žrtev iz jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu (večina je pobitih slovenskih domobrancev), iz garaže kočevskega komunalnega podjetja v kostnico pokopališča Lipica pri Škofji Loki. Vse to pod oznako »začasne« selitve, ki pa bolj zveni kot dokončna. To je zavlačevanje, v upanju, da se zločin skrije in pozabi. Tudi slovenski škofje so, v izjavi ob 80-letnici izvensodnih pobojev po koncu vojne, zapisali: »Boleča narodna rana so nepokopane žrtve. Pokop vseh pobitih je temeljno človeško, pravno in civilizacijsko dejanje. Oviranje tega pokopa ali njegovo zavlačevanje pomeni kršenje človekovega dostojanstva in njegovih temeljnih pravic ter onemogoča spravni proces in sožitje v slovenskem narodu.«

Odpustili smo že. A pozabiti – nikoli! Do tega ne sme priti. In zato zaključim te besede z zadnjima dvema kiticama poezije, ki jo je leta 1945, pred 80 leti, v taborišču zapisal naš pesnik Karel Mauser, pod naslovom »Mrtvi živim«. Tam mrtvi domobranci, v pesnikovi preroški zamisli, govorijo o svoji usodi takole:

»Ko bomo v prst se spremenili
in tla zgnojili naše hoste,
ko bomo z zemljo kakor eno,
takrat nas morda našli boste.

Z ljubeznijo nas vse zberite,
požegnajte in pokopljite,
tako bi radi počivali
med vami in pri cerkvi spali.«

Tako bodi.

Amen