SLOVENCI – ROMARJI
Svobodna Slovenija, Leto VIII – Št. 20 (18. 5. 1950)
Romanja so bila Slovencern v krvi že davno. Je to naša splošno narodna navada, da vsak pošten kristjan poroma vsaj enkrat na leto k svetišču, kjer stoluje sveta priprošnjica ali priprošnik njegovega posebnega zaupanja. Lepa je ta slovenska navada in nas ni bilo treba biti zaradi nje sram.
V minulih stoletjih so naši predniki romali k sv. Jakobu v Komposteljo, k sv. Trem Kraljem v Kelmoranj, k sv. Hemi na Koroško in seveda v Rim, saj beseda romati pride od večnega mesta Roma — Rim.
Naša dežela je bila polna bolj ali manj znanih romarskih središč. Belokranjci so romali k Trem faram in na Žeželj, Ribniška dolina k Novi Štifti in na Zdensko reber, Notranjci na Križno in Planinsko goro in na presersko Žalostno goro, Gorenjci k sv. Joštu, k sv. Luciji v Dražgošah in Skaručni, k Mariji v Velesovem in na Šmarni gori. Črni graben je imel sv. Valentina na Limbarski gori, Zasavci in Dolenjci so romali k sv. Antonu v Štangi, h Kozmijanom na Krki, k Mariji na Zaplazu, Veseli in žalostni in Trški gori, trboveljski knapje k sv. Joštu in sv. Neži na Kumu, Štajerci na Sv. Gore in na Ptujsko in Brinovo goro, naši Korošci na Sv. Višarje v Žihpolje in na Prerovo, kjer “Bog raste,” imeli smo “konjske procesije” v čast sv. Štefanu v cerkljanski fari na Gorenjskem in v št. Jerneju in velike shode za praznik Marije Pomočnice na Rakovniku. Sv. Rok v Dravljah in še drugod je imel za svoj godovni dan tisoče častilcev in še in še!
Nad vsemi svetimi kraji, ki so bili kot biseri posejani na najlepših točkah slovenske zemlje, pa je ob vznožju slovenskih planin, na Brezjah, postavila svoj prestol naša Mati in kraljica, Marija Pomagai, kamor so se dan za dnem zbirale množice Slovencev, proseč utehe in pomoči v dušnih in telesnih potrebah.
Brezje so postale naše narodno svetišče.
Oči in misli nas vseh, popotnikov po tujem svetu, se vedno obračajo proti tem svetim krajem, na katere nas veže toliko lepih spominov. Danes nam niso dosegljivi. Zato skušamo utešiti svojo željo na ta način, da iščemo v tujem svetu krajev, kjer bi lahko doživeli vsaj nekoliko tiste utehe in veselja, ki smo ga doživeli doma.
V nepregledni argentinski ravnini si je postavila svoj prestol “Virgencita criolla”: Lujanska Marija. In ob njej je dostojno in skromno prebivališče dobila tudi naša Kraljica z Brezij. Tako nam je criolski Luján postal domač, tudi naš. Tja radi zahajamo, posamezniki in v velikih skupinah, iščoč utehe v tegobah našega življenja, ki je v zadnjih letih eno samo veliko romanje. Samo Bog ve, koliko Slovencev je že našlo v Lujanu svoj dušni mir in oporo za borbo v življenju.
Skupno romanje v Luján je postalo že tradicija. Kljub težavam, ki ga rade spremljajo, nam je v uteho. Kadar nas je tisoč in več skupaj, se čutimo bolj močne, se pomnoži naša vera v Boga in v boljšo bodočnost, se osveži v nas spomin na vse ono, kar nam je bilo v domovini drago in sveto.
Prav je tako! Ohranimo lepo navado slovenskega romanja v Luján, ki naj vse, kar hoče biti zvesto svetim izročilom naših očetov, še tesneje združi in poveže!
