“Dom hraniti, domobranci, naš je sveti vzor.“ Tako poje ena izmed domobranskih pesmi in na tem verzu bo slonelo razmišljanje današnjega večera.

1. Dom.

Vsi vemo, kaj je dom. Hotel bi samo poudariti, da ne gre tukaj samo za zemljepisen, krajeven ali družbosloven pojem, ampak za nekaj veliko globljega, za nekaj bitnega, ontološkega, Stari grški krščanski dokument iz 5. stoletja takole nastavi vprašanje: “Bog utrjuje, kar je povezano, za medsebojno prijateljstvo in občestvo in kar je različno, da bo ostalo posamično, po svojem smislu in opredelbi in se ne bo zlilo ali pomešalo. In red stvari in njih potek dokončno in razločno rešuje, da dosežejo njim lastno dobro.“ (Psevdodionizij, De divinis nominibus, 337.) Takih mest je v grški patristični literaturi veliko. Svet, kj je božje stvarstvo, ni zmeda, ni kaos, ampak je red, v katerem ima vsako bitje svoje lastno mesto in dosega svoje lastno dobro. Grški izraz za “lastno“ je “idion“, pa tudi “oikeion“ ; ta zadnji izraz prihaja od “oikos“, kar pomeni hišo ali dom, zato bi se smel prevesti ne samo “lastno“, ampak tudi “domače“. Prvi domicil vsakega bitja ni neki kraj, neko družbeno okolje, ampak njegovo lastno posamično bistvo, njegova svojstvena narava. Tam je vsako bitje najprej doma. 

Edith Stein, Husserlova asistentka, Judinja po rodu, od mladih nog ateistka, poznejša konvertitka in karmeličanka, ena velikih žena sedanjega stoletja, umorjena v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, za katero je menda proces beatifikacije praktično že končan, pravi v svojem glavnem delu “Endliches und ewiges Sein“ (str. 382) o angelski družbi sledeče:

 “Kraljestvo nebeških duhov je nekaj popolnega, vsak član stoji na svojem pravem mestu in si ne želi nobenega drugega, vsak je z vsem svojim lastnim bistvom zavarovan, se razvija brez ovir, je plodovit, se hrani iz pravira Ljubezni in se razdaja v njemu odkazanem območju.“ 

To kraljestvo je podoba idealne, popolne človeške družbe, kjer naj bi vsak član stal na svojem pravem mestu in ne bi silil nikamor drugam, bi bil zaščiten in zavarovan po svoji lastni, brez ovir razvijajoči se naravi — tako rekoč, toplo zavit vanjo (nemški izraz je “geborgen“) — in bi se razdajal v svojem območju.  

Njeno lastno posamično bistvo je človeški osebi prvi in osnovni dom. Ljudje, ki se ljubijo in se s tem medsebojno utrjujejo v svojem, ustanavljajo družine in domove in tako prevajajo toploto in moč lastnega bistva v sožitje z drugimi. Družina, hiša, dom črpajo svojo milobo, toplino in silo iz neizčrpnih osebnostnih virov. V podaljšavi tega izžarevanja vznikne tudi domovina. 

2. V tej perspektivi je treba gledati tudi vprašanje svobode. Slovenska beseda, ki je tudi splošna slovanska beseda, “svoboda“, to lepo ponazori. Korenina “svo“ pomeni svoje, lastno, korenina “bod“ pa gospodstvo in jo imamo v izrazu “gospod“, v grški besedi “des-pot-es“ in v latinski “pot-entia“. Svoboden je človek, ki je sam svoj gospod, kar ne pomeni samo neodvisnost od drugih, ampak predvsem biti gospod na svojem, na lastnem. Dom, domovina sta neločljivo povezana s svojim, z lastnim. Odpad od domovine in nezvestoba do lastnega rodu se navadno začneta zelo globoko: človek noče biti, kar v bistvu je, se ne sprejme. Ravno tam pa se začne tudi notranja nesvoboda, oviranje nenehnega notranjega razmaha, ki ga onemogočajo predvsem notranje zapreke. Suženj, ki živi v skladju s samim seboj, je lahko veliko bolj svoboden, je učil filozof Seneka, kot gospodar, ki je v svojem srcu razdvojen in oviran. 

Osebno premoženje ali lastnina je gospodarska opora in kritje, da se lastno življenje lahko uveljavi v življenju. Marksistično nasprotovanje osebni oziroma zasebni lastnini izvira iz marksističnega nerazumevanja osebnega ali zasebnega življenja, o čemer se vsakdo lahko prepriča, če pazljivo prečita Marxove mladostne filozofsko-ekonomske rokopise.

Tako bomo lahko razumeli tiste lepe Tavčarjeve besede, ko govori v “Cvetju v jeseni“ o kmetu kot kralju: 

“Kmet je kralj, če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta.“ 

Ne samo kmet, vsakdo, ki se je ustalil v svojem, ki ima zadosti za življenje in druge potrebe, ki ima urejen dom, ki biva v miru s samim seboj in z Bogom, je kakor kralj. 

In če denemo namesto besede “kralj“, besedo “svobodnjak“, bi lahko rekli, da je zdrava tista družba, ki pomaga, da vsakdo zasede svoje mesto, da postane gospod na svojem, svobodno bitje, z absolutno vrednostjo, odsev Absolutnega bitja z veliko začetnico, to je osebnega Boga. 

3. Biti na svojem, imeti dom, je zato bistvena dobrina človekova, brez katere je človek notranje razdejan in opustošen, žrtev ene največjih krivic, ki ga morejo zadeti. Kot pravi Simon Jenko (“Trojno gorje“): 

“Gorje, kdor nima doma, 

kdor ni sam svoj gospod, 

naj križem svet preroma, 

saj tujec je povsod.“ 

Kdor je ukoreninjen v svojem, zadovoljen v svojem, ne sili v tuje, ampak pušča, da tudi drugi okrog njega žive na svojem. To je prelep program družbenega, pa tudi mednarodnega sožitja. Ni družbe brez zasidranosti v svojem. 

France Prešeren je to misel izrazil v “Zdravici“ : 

“Žive naj vsi narodi, 

ki hrepene dočakat’ dan, 

da koder sonce hodi, 

prepir bo iz sveta pregnan, 

da rojak prost bo vsak, 

ne vrag, le sosed bo mejak.“ 

4. Vsako ustvarjeno bitje odseva v mejah svojega bistva neskončno Stvarnikovo popolnost. Zato je izpopolnjevanje kakršnega koli ustvarjenega bitja že bližanje Bogu, neka povečana sličnost Stvarniku. “Perfectio uniuscuiusque est similitudo Dei,“ uči Tomaž Akvinski (Prim. I, 13, 2 c). Vsako bitje pa se more izpopolnjevati le v linije lastne narave, v mejah svojega bistva, iz svojega in na svojem. Drevo raste iz lastnih korenin, človek razvija svoje, ne tuje talente, udejstvujoč lastne naravne zmožnosti. Resnični razvoj ni nekaj anarhičnega, nekaj eksplozivnega, ampak je tesno podrejen naravnemu redu. 

Ker je človek podoba božja, “imago Dei“, je še posebej poklican k popolnosti. Najlepšo razlago teze, da je človek podoba božja, pravi Edith Stein, jo najdemo v evangeljskih besedah: “Bodite popolni, kot je popoln vaš nebeški Oče.“ Podoba božja ni samo beseda ugotovitve, da smo, kar smo, ampak je tudi program, silna dinamična zahteva, ki nam kaže pot navzgor. (Die Frau, 135) 

Kdor hoče biti Bogu podoben, mora biti zares sebi podoben in kdor hoče biti res sebi podoben, mora biti Bogu podoben. To je kratko in jedrnato izrazil v 12. stoletju sv. Bernard (Govori o Visoki pesmi, 82, 5 in 8) : 

Deo simili, sibi simili, 

Deo dissimilis, sibi dissimilis, 

(Kdor je podoben Bogu, je sebi podoben; 

kdor ni Bogu podoben, ni sebi podoben.) 

Velja pa tudi: 

Sibi dissimilis, Deo dissimilis, 

sibi similis, Deo similis. 

(Kdor ni podoben sebi, ni Bogu podoben,

kdor je sebi podoben, je Bogu podoben.) 

Edith Stein pravi enako: 

“Kdor ni prišel do samega sebe, 

ta ne bo našel Boga 

in ne bo prišel do večnega življenja.” 

Ali točneje rečeno: 

“Kdor ne najde Boga, 

ta ne bo našel samega sebe 

in ne bo prišel do vira večnega življenja, 

ki čaka nanj v njegovi najgloblji notranjosti.“ 

(Endliches und ewiges Sein, 465) 

V tej smeri moramo razumeti Župančičev pretresljiv krik: “Da mi je priti do svoje podobe!“ (“Podoba“ v zbirki “V zarje Vidove“ ). Učitelji duhovnega življenja vseh časov so podčrtavali vzporednost spoznanja samega sebe in spoznanja Boga. Zatirati moramo maske, lažne podobe, nerede in napake, ne pa podobe božje, ki je v nas in tvori naše čisto, osebno, neponovljivo bistvo. 

5. Ustvarjena bitja nosijo zato sama v sebi ideal, ker so bila ustvarjena po. božji ustvarjalni zamisli ali ideji, katere pečat je prav njihovo bistvo. Tomaž uči, da je bistvo stvari nekak pečat božje zamisli v stvareh (quaedam sigillatio scientiae divinae in rebus, De veritate 2, 1, ad 6). 

Krščanski realizem si ne postavlja umetnih ideatov, tvorb zgolj človeške fantazije in ambicije, ampak razbira v stvareh samih njihovo skrito idealnost, ki jo je treba razviti. Razviti svoje bistvo, tudi na višini narodnega življenja, je zato zares svet ideal, svet vzor. 

6. V razvoj pa spada tudi borba. Na prvem mestu borba za razvoj, za popolnost, za razmah, in na drugem borba proti oviram, nevarnostim in nasprotovanju. 

Misel na svoje, na lastno, na domače, na dom, na domovino, nam prikliče takorekoč sama po sebi misel na njeno ohranitev, zaščito in obrambo. Živimo sicer v redu božjega stvarstva, v svetu božjega in naravnega reda, ki pa je bil ranjen in zmaličen po grehu, zato se razvijanje svojega ne more vršiti vedno v miru in brez ovir, temveč zahteva napore in borbe. 

To je filozofsko, metafizično ozadje verza domobranske pesmi: “Dom braniti, domobranci, naš je sveti vzor!“ 

Ni treba, da so nam ti pojmi in te stvarnosti, o katerih smo razmišljali, vedno zavestno pred očmi, kajti tako so zapisani v naravo samo, da jih človek nekako instinktivno čuti, ker so del zdravega čuta. Kadar jim preti nevarnost, zdrav človek spontano reagira in prava smer akcije je navadno instinktivno zaslutena, predno je bila zavedno jasno umsko določena. 

7. Vse pa, kar je bilo rečeno do sedaj, velja samo v okviru realistične, krščanske filozofije, za katero je posamično bitje nekaj konsistentnega, ki ima svoj smisel in svojo vrednoto, in če gre za duhovno posamično bitje, kot je človeška oseba, je tu konsistenca še posebej važna in ima absolutno vrednost. Človek je mali “absolutum“, podoba neskončnega Absoluta, vsepresežnega osebnega Boga. 

Filozofija pa, ki tega ne priznava, ki enači Boga s svetom in svet z Bogom, ne more dopustiti niti osebnega, presežnega Boga, niti avtonomne človeške osebe, ki je njegova podoba. 

Nemška klasična filozofija, ki dominira skoraj dvesto let zapadno kulturo, zlasti pa njen najvažnejši predstavnik Georg Friedrich Wilhelm Hegel, predstavljajo tako filozofijo. Marksizem je v bistvu hegelizem. če bi imeli na razpolago nekako magično protihegeljansko žvepleno kislino in bi z njo polili marksizem, bi od njega bore malo ostalo. 

Vsi prej obravnavani pojmi: posamično bitje, lastno bistvo, svoj položaj, razvoj iz lastnega in na lastnem, izpopolnjevanje, dom, domačnost, lastnina, domovina, obramba svojega in podobno so Heglovi filozofiji popolnoma tuji. 

Posamično bitje je za Hegla le bežen pojav celote, kot val na površini oceana, ki vznikne iz vodne mase in ga vodna masa takoj nato spet povzame vase. Nima svojega bistva, svoje konsistence: njegovo bistvo je celota. Zato se človek ne sme upirati poteku sveta (Weltlauf), to je zgodovini, ne sme se ustavljati nasprotovanjem in skušati biti on sam, nadajati si neko trdno osebnost in misliti, da je nekaka mala zaokrožena celota. To je za Hegla nesmisel in nemorala: treba je plavati s tokom, naj gre, kamor hoče. 

8. Ravno tako ne sme človek obtičati v svojem okolju, v družini, v domu, v toplem območju srečnih vezi. To bi pomenilo ustavljati se luči razuma, ostajati v neki skoraj živalski lagodnosti in omejenosti: “Zakon družine, pravi Hegel v svojem težkem, zavitem jeziku, v “Fenomenologiji duha“ (španska izdaja str. 269), je bistvo, ki je v sebi, notranje bistvo, ki ne sloni na luči zavesti, ampak ostaja notranje čustvo in kot nekaj božanskega, izločenega iz realnosti.“ 

“Zato, človeški zakon v svojem vesoljnem konkretnem bivanju, skupnost, moškost v svojem splošnem delovanju, vlada v svojem realnem postopanju, je, (ist), se giblje (bewegt), se drži (erhält) s tem, da žre vase (in sich aufzehrt) posamičnost hišnih bogov ali posamično neodvisnost družin, ki jim gospoduje ženski duh, da jih razpusti v svoji nepretrgani fluidifikaciji.“ (Fenomenologija, 281) 

Če danes ta prireditev ne bi bila slovesna počastitev padlih domobrancev in če bi bile okoliščine in čas za to primerni, bi ne bilo napak postaviti na oder tablo, napisati s kredo omenjeni Heglov odstavek in ga podrobno razčleniti, da bi tako umeli tisto skrito jedro zmotne, nečloveške filozofije, katere siloviti vpliv je oblikoval zadnji dve stoletji. 

Družba žre posamičnost, jo uničuje, jo razblinja, Luč je v splošnosti; posamičnost, domačnost je tema; moškost vodi v nedoločeno prostranost, ženski duh pa reakcionarno tišči nazaj v posamičnost in v omejeno določenost. 

9. Točno tu, v tej točki se rodi komunizem, ki ni gibanje za socialno pravičnost, ampak socialno-politični izraz filozofije generičnega bitja (Gattungswesen), katerega bežni izraz je posameznik. Kdor tega ni videl, bo od komunizma poznal le tenko površino. S tem pa nočemo trditi, da so vsi komunisti to vedeli, da se tega jasno zavedajo in da so to stališče z jasno zavestjo sprejeli. Človek je večkrat širši in globlji kot njegova ideologija. Drugič spet je ideologija zgolj površno, pragmatistično privzeta. Ne manjkajo tudi med nosivci zmot ljudje izrazite dobre vere. A to nič ne izpremeni dejstva, da je prav to skrito miselno jedro tista ideološka dinamična vzmet, tista temna mistika, ki je dala silo in smer ne le marksizmu ampak tudi mnogim drugim socialno-političnim tokovom sodobnosti. Npr. fašizmu, nacizmu in raznim zapadnim idejno bolj zastrtim pojmovanjem demokracije in ekonomije. 

Še en citat iz Hegla (Fenomenologija, španska izdaja str. 267), da bo stvar še bolj jasna: “Da se posamezniki ne ukoreninijo in utrdijo v svoji izolaciji in s tem povzročijo, da se celota razkroji in duh razblini, jih mora vlada vsako toliko časa stresti v njihovi notranjosti z vojnami in tako zlomiti in zmesti njihov ustaljeni red in pravico do neodvisnosti, in jim tako dati čutiti s to muko, njim posameznikom, da ko tiščijo v svoje, se izločajo iz celote in težijo v zasebno bivanje in osebno varnost, da je njihov gospod in gospodar smrt.“

“Neskončna moč negativnosti“, pravi Hegel. 

“Die Kunst des Sterbens, umetnost umiranja“ je definiral Heglovo filozofijo dunajski katoliški zgodovinar Friedrich Heer (Hegel, Fischer Verlag 33). 

10. Razlaga vsega tega je le ena: Če je človek res imago Dei, podoba božja, je zavračanje transcendentnega, presežnega, osebnega Boga, tudi zavračanje njegove podobe. Neizprosna logika ateizma. Kjer ni prostora za osebnega Boga, ni prostora za osebnega človeka. 

11. Ta bežnost ne zadeva samo človeka-posameznika, ampak tudi družbe, države in narode. Vesoljni duh se izraža v vodilnih narodih, pravi Hegel v “Enciklopediji“ § 550, ki v določenih dobah vodijo zgodovino, a ko so opravili svoj posel, jih zavrže in pahne v razpad in pozabo. Zgodovina, ki je beg (Weltlauf) se sproti osvobaja svojih prejšnjih tvorb. 

12. V Heglovem zajemu tudi ni mogoče govoriti o pravičnosti. Pravičnost je krepost, ki daje vsakemu svoje. Kjer ni svojega, ki je pred vsakim človeškim delovanjem, pred vsakim družbenim ukrepom, ni mogoče govoriti o pravičnosti. Pravičnost predpostavlja dani, od človeka neodvisni naravni red. Zato je tudi v marksizmu, ki je simplificirana socialno-politična aplikacija Heglove filozofije, pravičnost tuje telo, ki ga sicer taktika in propaganda izrabljata, a pojmovno nima nobene podlage niti smisla. 

13. Vse to je mladina, na kateri je potem slonela teža domobranstva, nagonsko čutila; čutila je v komunističnem osvobodilnem gibanju nekaj lažnega, neiskrenega, nekaj popolnoma neslovenskega. Bilo je sicer med nami — ne bom rekel veliko globokega filozofskega znanja — a bilo je obilo načelne jasnosti, a zdi se mi, da sta bila naravno spontano nezaupaje in odpor še veliko močnejša. 

Spominjam se razgovora s pokojnim šturskim župnikom msgr. Gregorcem, ki sva ga imela na ajdovskem mostu ob začetku domobranstva. Rekel mi je, da ko je prvič slišal o partizanih, se mu je že samo ime uprlo, tako neslovensko, internacionalno, mehanično je zvenelo. 

Danes je vsem jasno, da marksizmu ni šlo za slovenstvo. Njegova brezbrižnost spričo biološkega propadanja našega naroda zaradi nazadovanja rojstev in oslabitev družin in njegov pritisk v smislu političnega in kulturnega centralizma in unitarizma to neizpodbitno dokazujeta. 

14. Boj med domobranstvom in partizanstvom je bil spopad dveh nespravljivih svetovnih nazorov, dveh načinov mišljenja, dveh globokih mistik, ki se absolutno izključujeta. Sprava je možna med ljudmi, med osebami, nikdar med idejami. Medtem ko naš svetovni nazor narekuje izločiti iz naših src vse sovraštvo, ves gnev, kajti tudi nasprotnik je podoba božja in zato vreden spoštovanja in ljubezni, nam isti svetovni nazor narekuje ne popuščati zmotnim idejam, ampak ohraniti za vsako ceno miselno jasnost in trdnost načel. 

15. Večkrat je bilo slišati s strani kritikov domobranskega odpora, da je šel ta odpor proti zgodovini. Tudi kak zmešani ljubljanski teolog je tako govoril. Tako mišljenje je že hegeljansko. Za Hegla ne eksistira nič izven poteka sveta, ki je zgodovina. Kar se je zgodilo, je brez priziva, brez apelacije. Kar se je zgodilo, je definitivno. Zato je zanj vesoljna zgodovina, vesoljna sodba. „Weltgeschichte ist Weltgericht“. 

Zgodovina pa ni za nas, ki Hegla ne priznamo, nobeno brezosebno božanstvo, ki mu je treba parirati, ampak je rezultat osebnih delovanj; najprej Boga in njegove Previdnosti, nato angelskih zborov, ki mu služijo v vladanju sveta, demonskih sil, ki se mu upirajo, in človeških volj, ki sodelujejo z enimi ali z drugimi, v kolikor so obrnjene v dobro ali v zlo. Zato je zgodovina skrivnostna in ji na tem svetu nihče ne vidi do dna. Hegel in za njim marksisti so pa tudi racionalisti: zanje človeški razum prodre v ves smisel zgodovine, ker ta, po njihovem zajemu, nima globine, ker je le potek dogodkov, razvijanje svetnega duha, brez transcendentnih korenin. 

Poslušati je treba resnico, ne zgodovinski potek, ki je lahko globoko zmoten, zmeden in nepravičen. Poslušati je treba glas narave, naravnega reda, ki je izraz božjega ustvarjalnega uma, božjega Smisla. 

Iz tega Smisla črpa smiselnost tudi naša domobranska borba. Zato smo branili svoj dom, zato je bila ta obramba naš sveti vzor. 

“Dom braniti, domobranci, naš je sveti vzor!“

Dr. Milan Komar

Svobodna Slovenija, Leto XLIV – Št. 22-23 (13. 6. 1985)