Vstopili smo v leto, ko se bomo spomnili 80. obletnice konca druge svetovne vojne.

Sedanji oblastniki nas v spominsko leto 2025 potiskajo z ideološkimi skrajnostmi, kakršne navadno priplavajo na površje zlasti ob razvpiti slovesnosti v Dražgošah (letos je v nedeljo, 12. januarja, za govorko je izbrana predsednica državnega zbora), uvertura v to pa je bilo nedavno sprejetje novele zakona o javnem redu in miru. Koalicijski poslanci so namreč 19. decembra ob nasprotovanju oz. obstrukciji opozicije izglasovali spremembo tega zakona, ki kriminalizira t. i. poveličevanja nacionalsocializma in fašizma. »Kdor na javnem kraju nosi, obeša, razkazuje, vzklika, izvaja, distribuira, objavlja ali kako drugače uporablja pozdrave, himne oziroma pesmi, zastave, uniforme, znake, parole oziroma gesla in druge oznake ter z njimi povezana slikovna in avdiovizualna gradiva, ki so značilni za nacizem, fašizem ter njune kolaborantske organizacije iz časa druge svetovne vojne, in s takšnim ravnanjem koga vznemirja ali razburja ali ogroža, se kaznuje z globo od 500 do 1.000 evrov,« določa novela zakona.

O zakonski spremembi se pogovarjamo z dr. Matijem Ogrinom, predsednikom Nove Slovenske zaveze, civilnega gibanja, ki neguje spoštljiv spomin na žrtve revolucije, zlasti na slovenske domobrance – na ljudi torej, ki jih zakonska novela izrecno umešča med pripadnike kriminalizirane organizacije.

Nova Slovenska zaveza je več kot 30 let opozarjala, da sobivanje z zločinom ne more miniti brez zlih posledic, ker nas notranje uničuje.

Že kmalu po vložitvi novele zakona o javnem redu in miru v parlamentarni postopek ste za revijo Zaveza napisali analitičen prispevek, ki ste ga uvedli z ugotovitvijo: »Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski politiki pred našimi očmi odvija padec slovenskega prava nazaj v ideološki ustroj bivše totalitarne SFRJ, kakršnega si slovenski demokrati doslej nismo predstavljali.« Ali ste bili torej presenečeni ob vložitvi tega zakonskega predloga?

Kadar nas zadenejo nizki udarci, smo vedno najprej presenečeni. Kadar se neka civilizacijska norma sesuje kakor v prazno, smo šokirani, ker smo mislili, da je trdno stala. Potem se spomnimo, da kultura ali bolje omika ne stoji sama od sebe, ampak ima neke temelje. Spomnimo se, da smo morali dolga leta prenašati, kako politiki ignorirajo najhujše stvari iz slovenske zgodovine; kako ignorirajo več kot 700 morišč; kako so pripravljeni sobivati z nepojmljivo velikim zločinom, ki notranje hromi vso Slovenijo. Nova Slovenska zaveza je več kot 30 let opozarjala, da sobivanje z zločinom ne more miniti brez zlih posledic, ker nas notranje uničuje. Ko pomislimo na vse to, ta zakon ni več presenečenje.

Neonacizma po mojem mnenju v Sloveniji ni, vsaj ne omembe vrednega. Na to bi lahko bili ponosni in škoda, da nam ga levica zaradi svojih interesov ves čas slika na steno.

Njegovi predlagatelji sicer trdijo, da so jih k pripravi spodbudili sodobni pojavi neonacizma v slovenski družbi. Ali jim verjamete? V čem sami vidite temeljni namen zakona?

Neonacizma po mojem mnenju v Sloveniji ni, vsaj ne omembe vrednega. Na to bi lahko bili ponosni in škoda, da nam ga levica zaradi svojih interesov ves čas slika na steno. Tisti, ki so na Prešernovem trgu pred meseci vzklikali nacistična gesla, so bili sumljiva skupina, morda organizirani prav za namen, ki so ga na levici potrebovali. Policija jih ni niti popisala, kar je zanimivo. In takoj po tistem izgredu je stranka Gibanje Svoboda začela pripravljati ta zakon. Ko gledamo nazaj, vidimo smiselne povezave.

Temeljni učinek zakona o javnem redu in miru nima zveze z nacizmom, pač pa je uperjen proti Slovencem.

Toda subjektivni nameni predlagateljev zakona niso pomembni. Pomembno je, kako zakon učinkuje objektivno. Temeljni učinek tega zakona nima zveze z nacizmom, pač pa je uperjen proti Slovencem. Proti tistim Slovencem, ki so v vojnem času kakor koli nasprotovali komunistični revoluciji. Zakon izrecno našteva skupine, kakor vaške straže, Slovensko domobranstvo, kraljeva vojska v domovini idr., ki so delovale proti revoluciji, in jih uradno razglasi za »kolaborantske organizacije«. To je šokantno, česa podobnega niso storili niti t. i. Bavconovi vojni zakoni iz 90. let. Tu si je zakonodajalec, državni zbor, vzel pravico, da razsoja, kaj je kolaboracija in kaj ne. In razsodil je, da je kolaboracija vse, kar je bilo zunaj OF in nasprotno revoluciji. Nasprotniki revolucije so torej kriminalizirani, prav kakor v bivši totalitarni državi. Zato sem rekel, da ta zakon pomeni padec z neke civilizacijske ravni nazaj v totalitarizem. Nisem ustavni pravnik, a po mojem občutku je to v nasprotju z ustavo, ker močno posega v svobodo govora in mišljenja.

Ta zakon stopnjuje in celo uzakonja narodni razkol. Je skrajno protislovenski.

Zakon, o katerem govoriva, temelji na isti matrici, ki jo je komunistična internacionala iz Sovjetske zveze naročila komunističnim partijam po Evropi leta 1935 z doktrino o ljudski fronti: vse politične stranke, ki se vključijo v ljudsko fronto skupaj s komunisti, so napredne, demokratične itn. Vse sile, ki se ne pridružijo komunistom in ostanejo zunaj ljudske fronte, so fašistične. Tako je bila zasnovana OF, tako je bil z revolucijo udejanjen narodni razkol in tako je zasnovan tudi novi zakon. Ta zakon torej stopnjuje in celo uzakonja narodni razkol. Je skrajno protislovenski.

Ko zakon obsoja ideologiji nacizma in fašizma, ne omenja pa komunizma in njegovih simbolov, komunizem posredno zagovarja.

Če sprejeto zakonsko novelo umestimo v mednarodni prostor, kaj nam pove ta primerjava?

Ko zakon obsoja ideologiji nacizma in fašizma, ne omenja pa komunizma in njegovih simbolov, komunizem posredno zagovarja. Več nekdanjih komunističnih držav je sprejelo določene ukrepe zoper javno rabo komunističnih simbolov. Na Češkem so leta 1993 sprejeli zakon, ki je Komunistično partijo Češkoslovaške razglasil za kriminalno organizacijo; po pritožbi levih poslancev je češko ustavno sodišče zakon potrdilo in ostaja veljaven. Zato se ne čudim, da Češka prehiteva Slovenijo tudi po realnem blagostanju.

Domobranci svojih pesmi in simbolov večidel niso izumljali na novo, ampak so zato, ker so izhajali iz tradicionalne slovenske kulture, najraje uporabili splošno priljubljene domovinske pesmi in simbole.

Kako boste v Novi Slovenski zavezi ravnali po uveljavitvi zakona? Ali se bo kar koli spremenilo pri organizaciji spominskih slovesnosti, pri katerih ste doslej peli domobranske pesmi, razvili trobojnico, kot jo je uporabljala Slovenska narodna vojska, kjer o žrtvah revolucije govorite spoštljivo, zagovarjate razloge za njihov odpor zoper revolucijo in jih torej »poveličujete« …?

Ničesar ne bomo spremenili. Slovesnosti bodo potekale kakor doslej. Le to naj omenim, da domobranci svojih pesmi in simbolov večidel niso izumljali na novo, ampak so zato, ker so izhajali iz tradicionalne slovenske kulture, najraje uporabili splošno priljubljene domovinske pesmi in simbole. Tako so za grb uporabili kranjskega orla, stoletja star simbol Vojvodine Kranjske. In zato so tudi prepevali pesem Moja domovina, ki se začne z verzom »Oče, mati, bratje in sestre«, ki je povsem družinska in domoljubna pesem. Uglasbil jo je znani slovenski skladatelj in dirigent Alojzij Mav kmalu po letu 1930, v času, ko je kot duhovnik deloval v Beogradu. Vsekakor je nastala še pred vojno kot domoljubna pesem, toda ker so domobranci peli domoljubne pesmi, je bila pod komunizmom prepovedana, izločena. Vse to je patološko; bomo videli, če se bo ponovilo.

Pa vendar: ali se bojite takšnega ali drugačnega nadzora nad spominskimi slovesnostmi, ki jih prireja Nova Slovenska zaveza?

Ravnati je treba v skladu s svojim spoznanjem in vestjo. Skrbi nas nekaj drugega. Avtorji zakonskih sprememb so pustili v zakonu najmanj dve hudo nedorečeni mesti, ki omogočata poljubno samovoljo. To je v nasprotju z načeli prava. Eno takšno mesto je prepoved simbolov, pozdravov, pesmi itn., »ki so značilni za … kolaborantske organizacije«. Kaj pomeni tisti »ki so značilni za«? Kdo bo odločal o tem, ali je neka pesem ali zastava značilna za vaške stražarje? Mimogrede: vaški stražarji so uporabljali slovensko narodno zastavo iz 19. stoletja – tu se bo zadeva pravno zapletla. Drugo mesto v istem stavku: »in s takšnim ravnanjem koga vznemirja ali razburja ali ogroža«. To se pravi, da bo odvisno od kogar koli, ki bo prišel na našo slovesnost in potem prijavil, da ga je razburila ali vznemirila … To je spodbujanje ovaduštva in samosilništva; in če tako narekuje zakon, je to konec pravne države.

Ali ne bi bilo morda celo smiselno »izzvati« kakšno sankcijo na podlagi tega zakona in potem s pritožbenimi postopki priti do ustavnega sodišča in morda Evropskega sodišča za človekove pravice?

Gotovo drži, da se šele tedaj, ko bomo dobili kazen, lahko pritožimo na sodišče – in potem se bo začela pravna bitka. Upam, da ne vse do Strasbourga.

Krivično pobite bi zdaj pokopali tako, da bi jih še drugič simbolno ubili s tem, da bi bili pokopani kot »kolaboranti«.

V kakšne okoliščine pa sprejeti zakon postavlja prizadevanja za spoštljiv pokop slovenskih domobrancev, izkopanih iz brezna pod Macesnovo gorico, ki že dve leti »začasno« ostajajo v garaži kočevskega komunalnega podjetja?

S tem, ko novi zakon domobrance in druge nasprotnike revolucije izrecno označi kot člane »kolaborantskih organizacij«, so odločujoči akterji politične levice razločno povedali: lahko jih pokopljete, toda kot izdajalce. In to so z nekoliko lepšimi besedami zapisali v zakon o javnem redu! To je po mojem mnenju edini razlog, zakaj so vplivneži iz ozadja hoteli imeti ta zakon. Da bi po možnosti ne prišlo do nikakršnega obžalovanja pobojev. In predvsem, da bi ne prišlo do povrnitve dobrega imena slovenskim fantom, ki so se v sili morali braniti pred napadi komunizma. Krivično pobite bi zdaj pokopali tako, da bi jih še drugič simbolno ubili s tem, da bi bili pokopani kot »kolaboranti«. S tem so domobranci dokončno izbrisani in izključeni iz narodnega občestva. Vsakdo vidi, da je to popoln konec »sprave«, kakor koli že jo kdo razume. To je ognjevito stopnjevanje razdora, saj le z razdorom lahko obvladujejo in vladajo. Če se bodo namreč poslanci NSi ali SDS zavzemali za pokop žrtev, jim bodo z levice zdaj lahko legalno očitali, da se zavzemajo za pokop kolaborantov. Za tem stoji neki peklenski um – in prepričan sem, da bi pravilno razlago teh pojavov lahko podal le eksorcist.

Če se vrneva k parlamentarni razpravi o zakonski noveli. Eden izmed njenih poudarkov je šel v tej smeri, da menda nikakor ne bi smeli z enakimi vatli meriti nacionalsocialistične, fašistične in komunistične ideologije, ker naj bi se prvi dve zavzemali za zločinsko rasistično razločevanje in iztrebljanje ljudi, komunistična ideologija pa naj bi se zavzemala za enakost med ljudmi in narodi, le izvedbeno se je malce sfižila, tako da »komunizma v zgodovini človeštva na žalost nikoli ni bilo«, kot je dejal neki poslanec Levice. Kako to, da ta komunistični »ideal« še kar ostaja pri življenju?

Alain Besançon je o tem zapisal sijajno misel: »Komunizem je bolj sprevržen od nacizma, ker od človeka ne zahteva, da bi bil zavestno udeležen pri zločinu, temveč uporabi vsesplošni čut pravičnosti in dobrote, da po vsej zemlji seje zlo.« Justin Stanovnik je isto misel izrazil z besedami, da so komunistične utvare, ki so porajale zločin za zločinom, stkane iz tisočletnih človeških sanj o pravičnosti in koncu vsega hudega na svetu. Toda dejanja niso zato nič manj zločinska.

Našo referendumsko odločitev za demokratično Slovenijo, ki se bo ločila od ideologije starega režima, je še vedno možno uresničiti.

Pogovarjava se ob 23. decembru, torej ob dnevu, ko se je večina slovenskega državljanskega telesa pred 34 leti na referendumu odločila za samostojno in demokratično Slovenijo, ki naj bi prerezala ne le s prejšnjim totalitarnim režimom, temveč tudi z njegovo ideologijo. Ali se je to demokratizacijsko prepričanje do danes izkazalo za utvaro?

Ne. Utvare po definiciji ni moč uresničiti. Našo referendumsko odločitev za demokratično Slovenijo, ki se bo ločila od ideologije starega režima, je še vedno možno uresničiti. Sedanjost države Slovenije ni bila edina možna prihodnost tistega trenutka, ko smo šli na referendum. Možne so bile različne poti v prihodnost, toda mi smo uresničili to pot, ki je slaba. Referendumsko voljo smo uresničili le napol.

Mislim, da bi morali leto 2025 razglasiti za leto slovenskega kesanja in obžalovanja. Za leto obujanja slovenske vesti.

Kaj pomeni, če s tako popotnico vstopamo v leto 2025, ko se bomo spominjali 80. obletnice konca druge svetovne vojne?

Najbolj temeljna slovenska resničnost, tista, ki najmočneje določa vso politiko in državo, je množica več kot 700 morišč po Sloveniji. Gorostasen, neizrekljivo hud zločin. Med nami je nespoznan in neobžalovan velikanski zločin – ki zato ostaja nepremagan. Njegova zla moč deluje naprej. To je najbolj temeljna resničnost Slovenije. O tem bi morali nenehno govoriti vsi politiki, vsi poslanci: kako to preseči, premagati? Nobena pomembnejša tema ne obstaja. Stokrat lahko vstopimo v novo leto, toda za nami bo sila kajnovskega zla, če ga ne premagamo z javnim kesanjem na ravni vse države. Vsa politika, vse pomembne odločitve so kapilarno povezane s to resničnostjo. Bodisi tako, da je zločin nekaterim omogočal vzpon, bodisi tako, da je zločin druge zaviral, ustavljal, jim zapiral usta, bodisi tako, da številni zanj nočejo vedeti in sobivajo z zločinom, kakor da ga ni. Ali ni takšno sobivanje strašen moralni problem? Mislim, da bi morali leto 2025 razglasiti za leto slovenskega kesanja in obžalovanja. Za leto obujanja slovenske vesti. Če bi se tako spominjali 80. obletnice konca vojne, bi to bil resničen napredek.

Kdor ima krščansko vero v oni svet, bo tudi na tem svetu verjel v dobro in zato delal dobro.

Kako naj zdravorazumski ljudje, ki preteklost gledajo v luči resnice, ne pa na novo »nabildane« komunistične ideologije, v okoliščinah, kot jih kroji sporni zakon, ohranjajo mirno kri in veder pogled na prihodnost?

Najboljši odgovor na to vprašanje so že pred desetletji dale vdove in matere pobitih s črnimi rutami na sivih laseh. Njihov odgovor je najbolj veljaven in resničen. Ni narejen iz besed, ampak iz njihovega bitja. Na raznolike načine so bile deležne, kakor se izraža Razodetje, »velike bridkosti«. Vendar so kljub vsemu hudemu ohranile zdravo pamet in zaupanje v prihodnost zato, ker so verjele, kot smemo reči, v »absolutno prihodnost«, v »smer nova zemlja«. To je paradoks, vendar je res tako. Kdor ima krščansko vero v oni svet, bo tudi na tem svetu verjel v dobro in zato delal dobro. Takšen človek živi bogato življenje, polno smisla, zato ga teža krivic ne upogne do dna. Ker upa na Božjo pomoč, naredi tak človek iz svoje svobode več, ne manj.

Če si za sklep dovolim sugestivno vprašanje: ali uveljavitev novele zakona o javnem redu in miru kaj pove o nujnosti spremembe oblasti na naslednjih volitvah?

Da, upam, da je to eden od tistih protislovenskih zakonov, ki jih bo nova vlada po volitvah v enem zamahu presekala in odpravila.

Avtor: Bogomir Štefanič

Pogovor je bil najprej objavljen v 1. številki Družine. 
vir: Družina.si
https://www.druzina.si/clanek/dr-matija-ogrin-leto-2025-naj-bo-leto-obujanja-slovenske-vesti