Svet je pred 80 leti veselo praznoval konec druge svetovne vojne. Za Slovence pa ta konec vojne ni prinesel miru in sreče: mednarodna politika je komunistom omogočila priti na oblast nad slovenskim narodom. Mnogo krščanskih politikov, duhovnikov, izobražencev, domobrancev in nasprotnikov brezbožnega komunizma je moralo zapustiti domovino in oditi v begunstvo, da so si rešili življenje pred komunističnem nasiljem. Okoli 30.000 slovenskih beguncev je maja 1945 zapustilo Slovenijo, okoli 12.000 domobrancev pa je bilo z zvijačo nasilno vrnjenih v Slovenijo, izročenih komunističnim oblastem in brez vsakega sodnega postopka mučenih in pobitih. Ostali begunci so bili nastanjeni po raznih taboriščih v Italiji in Avstriji, kjer so – ne glede na lakoto in pomanjkanja sredstev – hitro organizirali socialno delovanje, osnovne in srednje šole, gledališke skupine, pevske zbore, jezikovne tečaje, šport, tisk in versko življenje. Po štirih letih življenja v taboriščih je večina slovenskih beguncev odšlo v izseljenstvo v Argentino, Anglijo, ZDA, Kanado in druge države. V Argentino je prišlo okoli 6.000 slovenskih beguncev, največ jih je ostalo v glavnem mestu Buenos Aires in okolici, drugi pa so šli v Mendozo, Cordobo, Bariloche in druge kraje v notranjosti Argentine. Tudi v Argentini so se slovenski izseljenci hitro organizirali za lastno preživetje, versko in socialno druženje in ohranjanje narodne zavesti, slovenskega jezika in slovenske kulture. Slovenska skupnost v Argentini je po 80 letih še vedno živa in zvesta verskim in narodnim vrednotam prednikov, ki so leta 1945 morali zapustiti svojo rodno domovino Slovenijo.

ZAKAJ SO NAŠI STARŠI IN STARI STARŠI MORALI ZAPUSTITI SLOVENIJO LETA 1945?

Na to vprašanje zelo jasno odgovori dr. Jože Rant v knjigi “Slovenski eksodus leta 1945”:

“Če se ne bi bili umaknili, bi bila verjetno večina pomorjena.

Razlogov za to trditev je veliko:

1. Za milijone oseb, predvsem v delu Srednje Evrope in v vsej Vzhodni Evropi leto 1945 ni pomenilo konca 2. svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom, temveč je bilo začetek novega, še hujšega zasužnjenja pod komunistično strahovlado in diktaturo.

2. Begunci iz leta 1945 nikakor niso bežali, ker bi bili česa krivi! To je že 11. julija 1945 vzpostavila duhovščina ljubljanske škofije v “Spomenici”, v kateri zatrjuje, da naših beguncev “ni pognala iz domovine zavest kake resnične krivde”.

3. Druga svetovna vojna ni bila v Sloveniji samo žalostno obdobje okupacije, temveč tudi doba velike narodove razdvojenosti in bratomorne vojne (Slovenska škofovska konferenca – SŠK, Izjava ob 50. obletnici konca vojne)

4. Komunistična partija je izrabila osvobodilni boj za izvedbo revolucionarnega prevzema oblasti, za kar je zlorabila domoljubje mnogih Slovencev, ki so nasedli njeni prevari (SŠK, prav tam)

5. Vaške straže in potem Slovensko domobranstvo so se začeli “kot povsem legitimna samoobramba pred poboji civilnega prebivalstva, ki so jih izvajali komunistični revolucionarji. Na začetku vsega stoji torej revolucionarni načrt partije, voden od zunaj, da prevzame oblast in vzpostavi totalitarni komunistični režim” (SŠK, prav tam)

6. Domobranci niso bili izdajalci naroda, saj “večina domobrancev ni hotela nič drugega kakor svobodno in demokratično Slovenijo”. Do spopada s partizani je prišlo, ker so protikomunisti nasprotovali temu, da bi v Sloveniji zavladal totalitarni komunizem. (SŠK, prav tam)

7. Samo tako je mogoče razumeti pretresljivo dejstvo, da je Osvobodilna fronta pobila že med vojno veliko Slovencev in da je po končani vojni množično in brez vsake obsodbe pomorila ne samo zajete rotikomunistične borce, temveč tudi mnogo civilistov, ki bi se utegnili upirati novi komunistični oblasti. (SŠK, prav tam)”

POT V TUJINO

8. maja 1945 je bilo izdano povelje za splošni umik domobrancev oziroma Slovenske narodne vojske na Koroško. Skupaj z domobranci so se peš in z vozovi umikale tudi množice civilistov. Največ jih je šlo proti Ljubelju, nekateri so uporabili tudi prehode Korensko sedlo, Jezersko in Dravograd.

V Italijo sta se umaknila dva osrednja tokova: Prvi tok je sestavljalo 250 slovenskih četnikov, okoli 650 primorskih domobrancev ter 300 civilistov s širšega goriškega območja. Drugi tok je nastal, ko so britanske oblasti – v glavnem pred vetrinjsko tragedijo – premestile v Italijo okoli 1.200 civilistov in vojakov.

Po podatkih dr. Valentina Meršola se je v Avstrijo umaknilo okoli 12.000 vojakov in 10.000 civilistov, ki so se zbrali v dveh improviziranih taboriščih na polju v Vetrinju pri Celovcu.

Med begunci, ki so se umaknili v Avstrijo je bil tudi petnajstletni Alojzij Ambrožič, pozneje nadškof v Torontu, teolog in kardinal. Tako je za Celovški Zvon opisal svoje spomine o poti v zdomstvo:

“Včasih bi želel še enkrat prehoditi pot, ki sem jo prehodil od Gabrja do Vetrinja v drugem in tretjem majskem tednu leta 1945. Da bi se ustavil v Čepljah pod Utikom, kjer nas je čakal oče, ki je malo pred nami odšel na Dobrovo, in nam od daleč z vso silo mahal, naj hitimo; da bi se ustavil na polju pred Šenčurjem, kjer smo prebili prvo noč od doma; nad cesto v Tržiču, kjer so nas Nemci, hiteči na sever, zadržali dva dni; na vrtu zapuščene gostilne nekje pod Ljubeljem, kjer smo v naraščajoči paniki čakali skoro vso noč, da bi smeli na pot proti tunelu. Rad bi si priklical v spomin petnajstletnika, ki sem bil. Seveda za to zmeraj zmanjka časa, najbrž predvsem zato, ker je želja le želja. Ali bi sploh mogel najti tisto polje in cesto in gostilno? Bi še mogel najti sebe? Bi mogel še enkrat doživeti sončno popoldne na dan, preden smo odšli, ki me je tako prevzelo, da sem pozabil, kaj se dogaja? Našel sem pač melino na avstrijski strani Ljubelja, kjer smo se neprespani ustavili, potem ko smo pričakali osemletnega brata, ki se je ločil od nas v tunelu. Oče je začel kuhati kavo, mama in sestri so zaspale na travi. Toda nenaden krik: “Partizani, partizani,” nas je spet pognal v beg.

Ljubeljski tunel: blato čez gležnje, polno odvrženih nemških ročnih granat, konji in vozovi in mule in ljudje in tema in gneča. Vsem se mudi, vsi hitimo na drugo stran, tunel se zagolsne. Mislim, ki se vsiljujejo, ne dovolim do besede. Pred tunelom goreča skladišča, eksplozijie, mali kozaški konjički kot gamsi na vzpetinah, v cestnih jarkih prevrnjeni avtomobili, tovornjaki in vozovi. In ljudje, ljudje vseh vrst, Srbi in Rusi in Nemci in seveda Slovenci, vojaki in civilisti, otroci in odrasli. Kako uro po našem odhodu iz Tržiča so na bežeče začeli streljati z minometalci – občutek zbegane nemoči, ko so nas dotekli s svojo novico. Na drugi strani Ljubelja spet cesta, ki se zdi neskončna. Ob njej poginuli konji in mule, ki nabrekajo in se razpočijo v strašen smrad. Na drugi strani Drave prvo srečanje z Angleži, ki civilistom jemljejo zapestne ure in razorožujejo domobrance – vse drugače od srečanja, po katerem smo hrepeneli vso vojno. Razpadajoči svet postaja vse bolj čuden in nerazločljiv.

Tiste tedne sem spoznaval svojega očeta. Tudi njegov svet se je podiral, tudi on ni imel odgovorov, to sem jasno čutil, toda molčal je, nikdar izgubil kontrole nad seboj in nad nami, vlekel je voziček s hrano in obleko, bil z nami in hitel, hitel, hitel. Njegov “Ali gremo vsi ali nihče” nas je primoral oditi od doma, ker smo vedeli, da bi njega komunisti ubili prvi dan. S tem je mamo rešil skoro gotovega zapora in zgodnje smrti, nas pa šikan in dolgoletnega zapostavljanja: še leta pozneje nam je pisal sosed, “Pri nas je najslabše to, da te sme vsaka baraba brcniti.” Tudi v momentih najostrejše upornosti mi ni zbledela podoba očeta na poti proti Borovljam.

Spominjam se strahu, pravzaprav groze, ki sem jo pozneje redko, če sploh kdaj, doživel; groze, ki se je vračala vse do leta 47, ko so bili Angleži zadnjič na tem, da nas vrnejo Jugoslaviji. V sanjah sem jo doživljal še pet let po prihodu v Kanado in njene odmeve sem našel še leta 60, ko sem se prvič vrnil na Dobrovo in slišal ljudi, partizanske in domobranske, instinktivno zašepetati, kakor hitro so zinili besedo proti ljudski oblasti.”

VETRINJSKA TRAGEDIJA

Begunci so na vetrinjskem polju postavili zasilna bivališča. Primanjkovalo je vode in hrane. Taborišče je bilo pod komando angleškega poveljnika majorja Barre-ja, ki je uredil taborišče in postavil taboriščni odbor, najprej s predsednikom Jožetom Jonketom, potem z Markom Kranjcem, tolmačil pa je dr. Valentin Meršol, ki je beguncem dajal tudi zdravniško oskrbo.

Dr. Meršol je v Zborniku Svobodne Slovenije leta 1951 opisal, kako je angleška vojska z zvijačo vrnila domobrance v Slovenijo in jih predala komunističnim oblastem:

“V drugi polovici maja se je začelo govoriti o odhodu slovenskih in srbskih vojakov v Italijo. Kdo je začel širiti te govorice, ne vem. Razni angleški oficirji, vprašani o tem, so bodisi potrdili, da pojdejo domobranci, verjetno tudi civili, v Italijo, ali pa vsaj tega niso zanikali. Nihče od Angležev pa ni niti namignil, kaj še, da bi jasno povedal, da bodo domobranci vrnjeni v Jugoslavijo — in vendar so jih Angleži poslali tja, in sicer najprej Srbe, Črnogorce in četnike, ki so se od l. 1941 dalje borili proti Nemcem in Italijanom v prisotnosti in z vednostjo Angleške in Ameriške Misije na terenu v Jugoslaviji. Dne 24. maja (četrtek) so bili poslani na tovornih avtomobilih v Podrožico, tam vkrcani v vagone, nakar so jih prevzeli jugoslovanski komunisti, angleški vojaki pa so se vrnili. Srbi in Črnogorci s četniki so bili prepeljani na Jesenice in dalje proti Kranju in Škofji Loki, deloma tudi v Radovljico, kjer jih je dočakala nagrada za dolgoletno borbo proti Nemcem v obliki mučenja, zasmehovanja ter partizanske krogle v tilnik ali pa strojnice, brez vsakega zaslišanja ali drugega pravnega postopka. Vse to se je zvedelo žalibog šele naknadno. Prvi srbski oficir, ki je ubežal z Jesenic čez Karavanke nazaj v Vetrinj, je bil poročnik Vujičič. Vrnil se je dne 26. maja pred prvim transportom domobrancev. Šel je h generalu Krenerju, katerega je obvestil, da angleški vojaki pošiljajo srbske vojake in druge v Jugoslavijo na mučenje in v smrt, ne pa v Italijo. Ker pa so informacije, prejete od strani Angležev, govorile, da gredo transporti s Srbi v Italijo, ali pa vsaj tega niso zanikale, gen. Krener poročniku Vujičiču ni verjel. 

Prihodnje dni so bili poslani v “Italijo” transporti s slovenskimi domobranci in nekaj sto civilistov, po večini sorodnikov. Prvi transport je odšel v nedeljo 27. maja 1945, naslednji pa 28. maja, 29. maja, 30. maja in 31. maja. Po vsakem transportu se je z večjo gotovostjo govorilo, da je cilj “Italija” samo varanje od strani Angležev, v resnici pa se izročajo antikomunistični borci na avstrijskih mejnih postajah jugoslovanskim komunistom. Major Barre je na vsa direktna vprašanja in dvome glede Italije vedno zahteval, naj se osebe, ki širijo vesti o pošiljanju vojakov v Jugoslavijo, pridrži in zasliši. Za Slovenski Narodni Odbor in nas vse pa je postalo popolnoma jasno, da so Angleži poslali slovenske in srbske vojake v Jugoslavije šele, ko se je 30. maja 1945 vrnil v Celovec dr. Janež iz Pliberka, ker je bil sam eden tistih domobrancev, katere so Angleži izročali komunistom in je komaj ubežal. Domobranci, ki so se pripravljali za transport prihodnji dan, so bili obveščeni, da Angleži domobrance izročajo jugoslovanskim komunistom in da jim je dano na razpolago, naj napravijo, kar hočejo. Razšli so se le nekateri, drugi so izjavljali: “Če Bog od nas zahteva žrtev, bomo pa tudi mi šli tja, kamor so odšli naši bratje in prijatelji, pa četudi v smrt. Za Resnico smo pripravljeni tudi umreti.” 

Po odstopu g. Kranjca je major Barre imenoval za vodjo begunskega taborišča dr. Meršola. On ima zaslugo, da angleška vojska ni v Slovenijo vrnila tudi civilnih beguncev:

“Majorju Barreju sem očital, da so Angleži prelomili vse obljube in mednarodne obveznosti o azilu za begunce, ker so izročili domobrance in mnoge civiliste Jugoslovanom ter ga rotil, naj pri vojaški upravi podvzame vse korake in napne vse sile, da preostali slovenski in jugoslovanski begunci, civilisti in vojaki ne bodo vrnjeni komunistom v Jugoslavijo. Major Barre je bil bled in silno razburjen. Videti je bilo, da ga je zadeva zelo pretresla. Po šesti uri zvečer sva se pripeljala na poveljništvo angleške vojske v  Celovcu, kjer sva odšla takoj na oddelek za preseljene osebe. Tam naju je že čakal major Johnson, ki je bil telefonično obveščen, zakaj prihajava. Prosil sem ga, naj pomaga rešiti slovenske begunce, kar je po mojem mnenju dolžnost Angležev, saj so nas sprejeli pod svojo zaščito. Naročil mi je, naj počakam v predsobi, sam pa je z majorjem Barrejem odšel v pisarno, čakal sem približno 30 minut. Major Barre je od svoje strani podrobno informiral majorja Johnsona o celi zadevi in ga prosil, da podvzame vse korake, da se civilni begunci ne vrnejo nasilno v Jugoslavijo. Slišal sem telefonirati na ve strani. Nato me je major Barre poklical v pisarno. Major Johnson mi je ponudil stol, me par sekund molče gledal, nato pa rekel v prisotnosti majorja Barreja: “We decided that civilians will not be sent to Yugoslavia against their will. Only those who wish to go, have to go”. (Odločili smo, da civilisti ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo. Samo tisti, ki to želijo, naj gredo).

Vetrinjsko taborišče je prevzel nato angleški major BeII, ki je bil po dobroti in značaju zelo podoben majorju Barreju. Bil je z nami do 29. junija 1945, ko smo se preselili iz Vetrinja v begunska taborišča Peggetz-Lienz, Spittal, Št. Vid ob Glini in Judenburg. Ob priliki te preselitve se je mnogo slovenskih beguncev razbežalo, ker niso zaupali Angležem, češ, zopet vozijo begunce v “Italijo”. Vsi pa smo budno pazili, kje in kam se vozimo, da se ne bi “pomotoma” kam drugam pripeljali. Vendar smo to pot prišli na prava mesta, kamor so tudi oni, ki so se razbežali, kmalu prišli za nami.”

BEGUNSKA TABORIŠČA

25. junija 1945 se je začelo razseljevanje Vetrinjskega taborišča. V Lienz na vzhodnem Tirolskem je odšlo 2.600 slovenskih beguncev, v Spittal ob Dravi 1.600, v Št. Vid na Glini 600 in v Judenburg 400. Slovenci so se v teh taboriščih hitro uredili in razvili živahno kulturno dejavnost. V Lienzu je imel sedež Socialni odbor za slovenske begunce, odsek za šolstvo in kulturo, odsek za finance in gospodarstvo in odsek za tisk. Vsako slovensko taborišče je imelo tudi svojo ljudsko šolo, ustanovljene so bile tudi nadaljevalne šole – kmetijska v Lienzu in Spittalu, gospodinjska v Spittalu in obrtna v Lienzu- in slovenska begunska gimnazija v Lienzu. Po vseh taboriščih se je z veliko ljubeznijo in vnemo tudi gojilo petje, gledališče, predavanja, bralni večeri, jezikovni tečaji, telovadba in šport. Velikega pomena za begunce je bil tudi tisk. Skoraj v vsakem taborišču so imeli svoj tisk: Lienz je imel dnevnika “Novice”  in “Domači glasovi”, liste ”Za lepšo bodočnost” za kmečke fante, “Šola in dom” za učitelje, dijaki so izdajali “Cvetje v tujini”, izhajal je tudi tednik “Cerkvena oznanila”, vsakih 14 dni pa “Begunska mladina”. V Št. Vidu je izhajal dnevnik “Taboriščnik” in list “Begunček za mladino”. V Judenburgu je izhajal dnevnik “Dom ob Muri”. Že v Vetrinju je maja 1945 začela izhajati “Domovina v taborišču” in v Lienzu “Demokratična Slovenija”. Občasno je izhajala tudi kulturna revija “Slovenska beseda”, Katoliška akcija je izdala vrsto brošur, begunci so sami tiskali tudi svoje šolske knjige, igre in literarna dela begunskih pesnikov in pisateljev.

Za dušnopastirsko delo med begunci v Avstriji je skrbelo 83 slovenskih duhovnikov-beguncev, v vseh taboriščih so bile slovenske svete maše in so se ohranjale slovenske verske navade, običaji in pobožnosti.

V Italiji so slovenski begunci bili poslani v številna taborišča, v letih, ki so jih preživeli tam, pa so jih pogosto selili. 

Maja 1945 so v Italijo prispeli prvi slovenski begunci, v zbirno taborišče za begunce vseh narodnosti v Monigo pri Trevisu. Čez nekaj mesecev je taborišče bilo že več ali manj urejeno. Poskrbeli so tudi v kulturnem pogledu: priredili so več kulturnih predavanj in akademij, ustanovili so pevski zbor, slovensko ljudsko šolo in gimnazijo. Že avgusta 1945 so begunce preselili iz Moniga v Forli in dalje v Servigliano. Kakor v Avstriji so tudi slovenski begunci v Italiji organizirali osnovne šole, gimnazijo, pevske zbore, gledališke skupine, kulturno življenje in tisk. V Serviglianu je izhajal dnevnik “Zedinjena Slovenija”, tedenska verska priloga “Sejalec” in mesečna leposlovna revija “Svet in dom”.

Julija 1946 so slovenske begunce znova razseselili, iz Servigliana v Senigalijo. V Senigaliji je za dijake izhajal list “Orač”, za otroke pa je izhajala “Begunčkova luč”. Septembra 1946 so iz Senigalije preselili vseh 29 slovenskih duhovnikov v razna druga taborišča, preselili so tudi glavne socialne in kulturne delavce v taborišče Bagnoli in v Reggio Emilio.Vsi slovenski begunci, ki so se prijavili za odhod v Argentino so bili februarja 1948 preseljeni v zbiralno taborišče Bagnoli pri Neaplju, od koder so – preko Genove – odšli v novo domovino.

KAKO SO SLOVENSKI BEGUNCI PRIŠLI V ARGENTINO?

Slovenski duhovnik Jože Košiček ja v Centralnem begunskem odboru v Rimu z dr. Mihom Krekom organiziral izselitev in prevoz okoli 10.000 slovenskih beguncev. Napisal je poročilo o tem v Zborniku Svobodne Slovenije leta 1949:

“V maju l. 1946 je postalo popolnoma jasno, da je misel na časten povratek v domovino za daljšo dobo let nemogoča. Nad 10.000 Slovencev je živelo po Italiji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, kot brezdomci, brez sredstev in brez možnosti zaslužka: nekateri v zavezniških taboriščih, nekateri pri dobrih ljudeh, nekateri začasno zaposleni v delavnicah in uradih. Kartoteka, ki jo je začel sestavljati centralni begunski odbor v Rimu, je pokazala nekatere zelo pereče probleme med slovenskimi emigranti: družine s številnimi nedoraslimi otroki, velik odstotek inteligenčnih poklicev, veliko nad tisoč učencev ljudskih in srednjih šol, stotine akademikov, veliko deklet brez staršev in razmeroma malo pravih kmetov, delavcev in obrtnikov, ki prav za prav predstavljajo edini zaželjeni element za imigracijo. 

Težko se je bilo odločiti za to, da je treba begunce obvestiti naj se pripravijo na neizogibno nujno izselitev. Osrednji odbor je razposlal vsem beguncem posebne priglasne listine, kamor je vsakdo lahko napisal svoje želje: glede naselitve in kako se misli preživljati v tujem svetu. Istočasno je glavni odbor opozoril begunce, da je treba računati s tem, da bodo v doglednem času morali zapustiti zlasti Italijo vsi tujci in da za one, ki bodo hoteli hoditi po svojih potih, odbor ne prevzame nikakega jamstva. Odgovori na vprašalne pole so pokazali, da želi 78 odstotkov beguncev emigrirati v razne prekomorske dežele. Kam? 

Seveda je bila največja želja večine, da bi šli v ameriške Združene države, vendar je skoro sleherni pristavil, da hoče tja, kamor bo šla večina. Kam? Odgovori beguncev so naložili odboru, da išče najprimernejši kraj za naselitev Slovencev. G. minister dr. Krek in deloma moja malenkost sva začela obiskovati kar po vrsti diplomatska zastopstva in vidnejše osebnosti vseh onih držav, ki so vselitev tujcev sploh dopuščale. Stopili smo v stik z zastopniki angleških dominionov, zlasti Kanade, Južne Afrike in Nove Zelandije. Novozelandski primas-nadškof je osebno posredoval v naš prid v Londonu, vendar brez uspeha, zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev. Južna Afrika in Kanada sta se zanimali le za zdrave mlade delovne moči, zlasti strokovnjake. Stroga vselitvena zakonodaja Združenih držav ni dajala nikakega upanja, da bi se tja mogla preseliti vsa slovenska begunska družina. Dr. Krek je vodil pogajanja z zastopniki vseh v poštev prihajajočih latinsko-ameriških držav, kajti vedno bolj je bilo jasno, da je le na tem delu sveta prostor za nas in da bomo dobrodošli. Pozitivne odgovore smo dobili od republik Santo Domingo, Venezuela, Kolumbija, Ecuador, Brazilija, Argentina in Paraguay. Te države so nam odprle svoja vrata,  niso pa mogle obljubiti nobene pomoči glede našega prihoda v deželo. Veliko delo je bilo nato študiranje razmer v posameznih južnoameriških državah: klimatičnih, higijenskih, gospodarskih, socialnih, verskih itd. Teoretični material so nam nudile razne rimske knjižnice, praktičnih navodil pa smo dobili obilo deloma pri diplomatskih in trgovskih zastopnikih teh držav in osebah, ki so daljšo dobo živele v latinski Ameriki. Posebno dragocene informacije je podpisani dobil pri sedaj že umrlem nadškofu msgr. Corteseju, ki je bil nad 20 let nuncij v raznih južnoameriških državah in je cel kontinent dodobra poznal. Zadnji je rajni monsignor sprejel podpisanega, ko je ležal že težko bolan in mu priporočil vselitev v Argentino. Seveda smo bili v stiku tudi s svojimi prijatelji, ki so živeli že v teh deželah. Zlasti bogate so bile informacije iz Chileja, Ecuadorja, Paraguaya, Brazilije in Uruguaya. V tem pride sporočilo č. g. Janeza Hladnika, da je predsednik gen. Peron v avdijenci, ki jo je dobil g. Hladnik, dal besedo, da sprejme v deželo 10.000 slovenskih protikomunističnih beguncev ter dal navodila, naj se prihod teh beguncev čim bolj olajša. Produkt naših poizvedovanj in vesele vesti g. Hladnika je bil poziv, ki ga je dal osrednji odbor, naj se takoj definitivno prijavijo vsi oni, ki hočejo v Argentino. 

Sredi novembra 1946 je bil dan ta poziv in v dobrem mesecu se je kljub nasprotovanju nekaterih angleških taboriščnih uslužbencev in domačih nezadovoljnežev velikanska večina beguncev odločila za pot v Argentino. 

Kako? 

Argentina nam je bila odprta, toda kako naj pride 10.000 nemaničev preko morja. Angleži so stali mrzlo ob strani. Posledica podajanj med Angleži in Titovci so bile vedno večje šikane po taboriščih. Hrana je bila dan za dnem slabša. Hoteli so na ta način prisiliti begunce, da se vrnejo v komunistični pekel. Brez uspeha! Vselitvena zakonodaja Argentine seveda ni predvidevala masovnih vselitev in tako je bilo treba prve mesece napraviti vsakomur nešteto potov po italijanskih uradih, da je dobil potni list in nato cel kup novih listin in tedne čakanja, predno je dobil vizum na argentinskem konzulatu. V tem času je pričela delovati IRO, ki je razpolagala z zadostnimi krediti za prevoz beguncev preko morja. Podpisanemu se je v šestih mesecih posrečilo, da je uredil vse formalnosti glede potnega lista, vizuma in brezplačnega prevoza potom IRO in je lahko koncem leta 1946 odpotoval v svojo novo domovino z nalogo, da pomaga pri poenostavljanju potnih formalnosti in da pregleda položaj in pošlje zaželene informacije. 

Priprave v Argentini 

Prva stvar, ki jo moram tu ugotoviti, je dejstvo, da je bil č. g. Janez Hladnik edini med 25.000 tu bivajočih Slovencev, ki se je z njemu lastno vnemo zavzel za begunce in jim olajšal dohod v deželo. Glavno delo smo osredotočili v to, da nam argentinski vselitveni urad da skupno vselitveno dovoljenje. Po daljših pogajanjih smo dosegli, da je bil naš odbor v Rimu pooblaščen, da pod svojo odgovornostjo predlaga tukajšnji Direkciji za imigracijo liste po 500 oseb, ki so bile nato brez nadaljnjega potrjene. Konzulat v Rimu je bil o danem dovoljenju obveščen. Toda kako priti v Italiji do tkzv. apolidskega potnega lista? Kje naj dobe begunci denar za takse in neizogibno potovanje? Zato smo tu začeli akcijo, da bi Argentina priznala potne liste Rdečega Križa. Tudi to nam je uspelo. Rdeči Križ v Italiji je napravil nato še novo uslugo, da je zelo olajšal dodeljevanje teh potnih listov, ker je posloval kar po taboriščih. Tretja težava je bila, kako naj zmore rimski konzulat vse ogromno delo z vidiranjem potnih listov. Uspelo je dobiti izredni privilegij, da je slovenska begunska pisarna praktično vodila vse konzularne posle in je konzul dal le končni podpis. Uspelo nam je zelo omiliti strogi postopek glede slabotnih, mladoletnih in delno pohabljenih za prihod v deželo. Velikanske vrednosti je emigrantski hotel, ki prvim slovenskim beguncem še ni bil odprt. Mnogo so nam pomagale tudi nekatere osebe v Direkciji za imigracijo. Vse delo v Argentini je vodila neznatna skupinica prvih imigrantov pod vodstvom g. Janeza Hladnika skoro eno leto, brez pisarne in brez vsakršnih gmotnih sredstev. Naravno je, da v takih razmerah ni bilo mogoče vsega pripraviti tako, kakor bi bilo želeti. Vsako človeško delo je polno napak, tako tudi to. Eno pa je gotovo: vsi, ki so se trudili za slovensko begunsko preselitev, so delali iz ljubezni do trpečih, ne pričakujoč hvale ali plačila. V plačilo jim je zavest, da so po svojih skromnih močeh storili drobec dobrega za trpečega brata. Tisoči slovenskih beguncev, ki so sedaj že prišli v deželo, pa imajo sedaj narodno in socialno dolžnost, da vsak po svojih močeh pomaga, da bodo še ostali tisoči, ki hočejo semkaj, takoj pri vstopu v deželo začutili, da so prišli med brate.”

PRIHOD V ARGENTINO

Po poročilu Društva Slovencev (sedaj Društvo Zedinjena Slovenija) je v letu 1947 prišlo v Argentino 87 slovenskih beguncev, večina jih je prišla leta 1948, ostali pa leta 1949.- Prvi večji transport Slovencev je prišel iz Italije z ladjo Santa Cruz januarja 1948.  Temu je sledilo več drugih. Od leta 1947 do 1949 je v Argentino prispelo 5.182 Slovencev, ker jih je nekaj prišlo tudi zasebno lahko številko zaokrožimo na 5.300.

Kako se je nadaljevalo življenje slovenske politične emigracije v Argentini je bolj ali manj znano in bomo o tem še skozi celo leto pisali. Nekateri pravijo, da je to “argentinski čudež”, drugi pa smo prepričani, da to ni čudež, ampak sad neutrudnega dela in požrtvovalnosti mnogih – večinoma anonimnih- Slovencev, ki so – poleg svojega dela za preživetje – darovali čas, moči in talente za ohranjevanje verskih in narodnih vrednot, slovenske besede in kulture. Njim naše priznanje in hvaležnost!

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Duhovno življenje, Nova slovenska zaveza, Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949 Helena Jaklitsch, Inštitut za novejšo zgodovino, Slovenski eksodus leta 1945-Jože Rant