Praznik slovenske besede v Balantičevi šoli

V soboto 7. oktobra smo v Balantičevi šoli praznovali Slomškovo proslavo pod geslom »Praznik slovenske besede«. Pričeli smo s petjem slovenske himne. Zastavonoše so bili Santiago Miklič, Karolina Pugelj in Cecilija Grilj.

Gdč. Marta Petelin nam je podala nekaj misli ob tem prazniku. Besede je izbrala iz brošure, ki so jo izdali ob posvetu, ki je novembra 2014 potekal v Tinjah, na Koroškem,  pod naslovom »Slovenščina- živ jezik v družini in javnosti«

   

Poudarila je, da je jezik del človekove identitete, osebne in skupinske. V jezik se je treba vživeti. Pri učenju in pri poučevanju  sta neločljivo povezana srce in glava. Posebno je poudarila, da je treba dobiti občutek o smiselnosti jezikovnega učenja, ne le kot posledico šolskih ocen. Potrebna je živa raba slovenščine v družinskem in širšem družabnem okolju.

Za nastop so poskrbeli učenci od 5. do 8. razreda pod vodstvom  gdč. Ivane Tekavec in gdč. Danice Malovrh. Zaigrali so zgodbo Frana Milčinskega o Butalskem zajčku. Na zelo lep, zanimiv in zabaven način so to pripravili. Zakaj? Ker so igrico kar trikrat ponovili z različnimi variantami: otroci prve skupine so bili navadni vaščani, druge skupine roboti, tretje pa Kitajci. Zelo lepo so nastopili in videli smo, da so zelo uživali. Starši so bili tudi zelo pridni,  kajti otroci so bili lepo našemljeni in to je bilo delo njihovih rok.

Predstavili so nam zgodbo o Butalskem zajcu, o kateremu so se vaščani pritoževali, ker je rad jedel njihovo sladko deteljo. Odločili so,  da bodo nekaj naredili, da zajčka spodijo. Dolgo, prav dolgo časa so modrovali:  2 tedna, 15 dni, 366 ur, pol meseca so razmišljali kako bi zajca spodili. Najprej so poskusili z lepo besedo, a ker ni učinkovala so poklicali policaja. Ta je ukazal zajcu naj se odpravi stran. Toda on ga ni ubogal. Prišli so do zaključka, da je edini način vojna. A do takrat je trava že tako visoko zrasla, da skozi njo niso mogli videti zajca, čeprav je ta z velikim veseljem še naprej zobal sladko, svežo travo.  Ker ga niso videli, so se hvalili, da ga zdaj ni več.

  

A so res bili tako pametni? Zgodba nas uči, da je takih »pametnih« ljudi povsod dosti: »česar ne vidijo ali ne marajo videti, pravijo, da ni. Točno tako: če ne pogledam v zvezek, nimam naloge. Če ne pogledam pod posteljo, nimam nič za pospraviti, če ne odprem knjige, nimam ničesar se učiti… kajne, otroci? Starejši pa … Itak že veste, kje vas čevelj žuli!«

Nazadnje je voditeljica šole,  ga. Irena Urbančič Poglajen, spregovorila nekaj besed v zahvalo in spodbudo. Nato smo še zapeli Slomškovo himno. Naj nas bl. Slomšek še naprej spremlja kot zgled in priprošnjik, da bomo vsak dan bolj vzljubili  slovensko besedo in kulturo ter krščanske vrednote.

Uršula Urbančič

foto: Lučka Oblak Čop

Please follow and like us: