Rojstni dan 33. obletnice osamosvojitve Slovenije smo obhajali v soboto, 29. junija. Z veliko udeležbo družin učencev šole in Tečaja ABC smo, v lepo okrašeni dvorani, izrekli dobrodošlico vsem navzočim. Erika Poglajen je povezovala praznovanje in vsem zaželela, da bi “bakla nema”, ki je simbol žrtve in zvestobe našega zavetnika Franceta Balantiča, še dolgo gorela in ostala kažipot vsem, ki smo rojeni in živimo na argentinskih tleh.
Namenila je pozdrav tudi v španščini in razložila pomen današnjega praznika. Z velikim spoštovanjem smo sprejeli našo narodno svetinjo. Slovensko zastavo so imeli čast nositi: Marko Marini Godec, Valentina Dellacasa Poglajen, Tomaž Dellacasa Poglajen in Mathias Indihar. Nato smo ponosno zapeli slovensko himno. Prisluhnili smo besedam gdč. Ivane Tekavec! (Njen govor v celoti objavljamo.)
Sledil je nastop najmlajših šolarčkov iz I. in II. vrtca, ki so nam zarajali: “Ob bistrem potoku je mlin” in voščili Sloveniji “Kol`kor kapljic, tol`ko let, Bog naj ji da še dolgo živet…” Točko so olepšali s sestavo slovenske torte z velikimi kockami in baloni. Učenci 1. in 2. razreda so veselo in korajžno prikazali dolgo pesnitev: “Domovina se smehlja”; 3. in 4. razred pa sta z recitacijo potrdila : “Tudi jaz imam domovino” ter “Tamkaj….” Da radi prepevamo na naši šoli, o tem ni dvoma! Učenci višjih razredov so nam z velikim občutkom zapeli: “Navzgor se širi rožmarin” in “Slovenec sem”. Učenci Tecaja ABC pa, ki že nekaj let prihajajo med nas in čutijo Slovenijo v svojem srcu, so ji ob tem prazniku posvetili pesem: “Slovenija, v mojem si srcu kot nagelj rdeč….”
Ob koncu je prevzela besedo voditeljica šole, ga. Irena Urbančič Poglajen in izrekla zahvalo. Najprej učiteljicam, ki vsako soboto darujejo svoj čas, sposobnosti, trud, predvsem pa ljubezen; staršem in starim staršem, ki so pravi zaklad svojim otrokom in vnukom, tudi pravnukom. “Vi jim najlepše posredujete ljubezen in bogastvo slovenskega jezika, pesmi, običaje in navade. Hvala vam, ker ste danes tu med nami!” Veliko zahvalo in pohvalo je izrekla delavnemu Odboru staršev in vsem družinam, ki pridno sodelujejo z učiteljstvom in podpirajo šolsko delo. Da je bilo tako praznično vzdušje je zasluga celotne, povezane šolske družine. Vse, kar je krasilo prostor – “plakati” s slovenskimi pokrajinami, značilnostmi in običaji -, je bilo delo vseh družin, ki čisestavljajo osnovno solo. Vljudno je povabila, da se jih navzoci ogledajo.
Ob koncu smo dvignili naša srca in zaupno prosili Jezusa in njegovo Mater- Marijo Pomagaj – za blagoslov argentinskemu in slovenskemu narodu ter za zdravje vseh bolnikov in za njihove družine, ki doživljajo težke preizkušnje.
Povabljeni smo bili na bogato zakusko v obednico Doma, da smo nadaljevali s praznovanjem v prijetni družbi in veselem klepetu!
Še na mnoga leta, draga nam Slovenija!!!
Balantičeva šola
Govor gdč. Ivane Tekavec
Ko sem pripravljala misel za današnji praznik, sem iskala nekaj podatkov na internetu in sem napačno kliknila na povezavo in nehote se je odprla stran, kjer so bile zapisane prav na veliko besede, ki ji jih je zabeležill bl. Anton Martin Slomšek
“Domovina je naša ljuba mati.
Bodimo si med seboj kakor dobri otroci
in pomagajmo iz vseh moči
k sreči domovine in vsakega prebivalca.”
25. junij je dejansko največji slovenski praznik in da je največ, kar naša Slovenija premore, je pa ravno to, da jo imamo. Mnogi naši predniki niso dočakali samostojne Slovenije, a so si je tako srčno želeli. Sanjali so o državi, ki bi zaživela s svežim zrakom, ki bi se otresla tujega, nasilnega jarma, država, ki bi spoštovala vse in vsakega. Deloma so se njihove sanje uresničile, saj letos praznujemo 33. leto samostojne Slovenije, je pa še veliko izzivov, ki jih mora Slovenija še izpolniti, da se končno ne le osamosvoji, temveč postane tudi svobodna.
Mesec junij je za nas kompleksna doba, žalujemo za največjo tragedijo, ki je zadala slovensko domovino in se veselimo, ko praznujemo dan državnosti.
Zato, ker je še toliko storiti, je vsak izmed nas potreben, nihče ni odveč. Potrebni smo tisti, ki se učimo in tisti, ki učimo; potreben je kdor z naporom osvaja slovenščino in kdor iz slovenščine tvori pogovorni jezik; vsak, ki ustvarja, misli, poje, moli po slovensko; ki želi in želje uresniči z obiskom slovenskih lepot; vsak, ki se ponosno in navdušeno zaveda svojih korenin; ki spoštuje osebno zgodovino; ki spokojno a odločno prizna v slehernem Slovencu, ki s svojim zgledom, dejanjem in ravnanjem je doprinesel žarek svetlobe slovenski zgodovini. In takih vzornikov in junakov je v naših družinah v izobilju… ker kaj bi bila Slovenija brez takšnih Slovencev? Kaj bi bili Slovenci brez zveneče, lepe slovenščine? Poklicani smo, da vsak doprinese in prispeva svoj primeren delček, ker je vsak potreben, vsi smo potrebni, nihče ni odveč, kajti naša Slovenija v malem, tu, v Argentini, ne sme usahniti in cvetela bo, dokler bomo sami to želeli, se trudili, si prizadevali, skrbeli in vztrajali, ker vztrajati ni isto kot samo zdržati.
Saj, končno, izhajamo iz sončne strani Alp!
