Slovenija, zakaj ne pokoplješ svojih padlih sinov?
V Argentini sem bil navajen, da se domobransko proslavo praznuje prvo nedeljo v juniju, v spomin zadnjemu in največjemu pomoru Slovencev s strani komunistov, to je pokol razoroženih domobrancev, ki so bili vrnjeni iz Vetrinja junija 1945.
Zdaj pa že petnajst let živim v Sloveniji z družino. Tukaj je maja 2022 Slovenska vlada pod Janezom Janšo kot Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja določila 17. maj, v spomin na prvi množični pomor nad Slovenci s strani komunistov: partizani 1. čete Šercerjevega bataljona so 17. maja 1942 v soteski Iške umorili 53 ljudi, od tega 49 oseb romske ter 4 osebe slovenske narodnosti. Preživela je ena Rominja, ki pa je bila nato umorjena na Gornjem Igu. Med žrtvami je bilo 26 odraslih, 2 mladostnika in 24 otrok pod 15 let. Med odraslimi umorjenimi je bila tudi ženska v 8. mesecu nosečnosti. Glej: https://www.zaveza.si/spominjamo-se-napovedujemo/spominjamo-se-17-maj-1942-mnozicni-umor-romov-v-soteski-iske/
Takrat, to je maja 2022, sem malo sam s seboj debatiral – kateri datum je bolj primeren, ali argentinski, ali slovenski, ali prvi, ali zadnji, ali pokol Slovenske narodne vojske, ali pokol dveh celih romskih družin z ženskami in otroki vred.
Ker je takrat vlada proglasila dan spomina samo pet dni prej, tisto leto ni bilo časa za pripravljanje proslav.
Leta 2023 pa so Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo, z roko v roki z Novo Slovensko zavezo, Društvom Združeni ob lipi sprave in pobudo Vseposvojitev skupno pripravili spominsko slovesnost na predvečer praznika. Takrat, ko smo bili že zbrani v Ljubljani na Trgu republike, s svečko v roki, smo zvedeli iz ust prvega govornika da je Slovenska vlada pod Robertom Golobom prav isti dan Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja ukinila. Žalostna novica je v množici svojcev in varuhov spomina umrlih samo utrdila odločitev, da se bomo ob letu dni spet zbrali, in to v večjem številu in z večjo gorečnostjo.
Letos smo torej jaz in mnogi drugi ne samo predvečer ukinjenega praznika, ampak celotni 16. Maj posvetili spominu žrtev komunističnega nasilja. Glavna prireditev, večerna slovesnost na Trgu Republike, je bilo še bolj številčna kot lani. Začela se je ob slovesnem pritrkavanju vseh farnih zvonov po celi Sloveniji – njim v spomin in nam v opomin, kot je dejal ljubljanski nadškof. Tisti, ki se zborovanja niso mogli udeležiti, so lahko takrat prižgali svečko doma. Zaslišala se je slovenska himna – v izvedbi Lucasa Somoza Osterc, kar me je še dodatno ganilo, saj je prejšnje leto isto izvedel Marcos Fink – obakrat je torej himna zadonela iz ust argentinskega Slovenca. Sledil je niz molitev, pesmi, branja imen, umetniške besede in glasbe. Nabrali smo cvetje na domačih travnikih umrlih in ga položili pod farne križe. Bilo je spokojno, pietetno, blagodejno v duhu sprave in spomina.
Ni pa bil to edini dogodek v Ljubljani, ki sva se z ženo udeležila. Dve uri prej je v dvorani Slovenske matice dr. Jože Možina predaval o “Slovenskem razkolu in slovenski spravi”. Njegovo knjigo “Slovenski razkol” res priporočam v branje vsem, ki se želite poučiti o tem, kako je nastala komunistična revolucija na Slovenskem in odpor proti njej sredi okupacije. Knjiga je izredna znanstvena monografija, podprta z obilico dokazov in zgodovinsko neoporečna.
Nekaj ur prej pa je dr. Jože Dežman, predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, v dvorani Družine predstavil šesto poročilo te komisije, z naslovom “3.450 umorjenih – bratomor v Jami pod Macesnovo gorico”. Ni mi uspelo, da bi se predstavitve pravočasno udeležil, lahko pa njej več preberete tukaj: https://www.druzina.si/clanek/porocilo-komisije-za-grobisca-nevednost-ni-vec-mogoca
Zamudil sem predstavitev dr.Dežmana, kot pravim, ker sem se zapletel v (pre)dolge a izredno zanimive pogovore z zgodovinarji in obiskovalci dneva odprtih vrat Študijskega centra za narodno spravo (SCNR), zjutraj istega dne na sedežu v Ljubljani. Ta dogodek, sicer prvi po urniku, sem pustil za nazadnje, ker mi je prinesel najgloblje vtise. Kot veste iz prejšnjih številk Svobodne Slovenije, je SCNR v sozaložbi z Družino decembra lani izdal knjigo “1945 – dnevnik mojega križevega pota”; to je dnevnik, ki ga je pisal moj stari oče dr. Julij Savelli v gestapovskem zaporu in kasneje v prvih mesecih begunske poti iz Ljubljane preko Koroške v Italijo. Rokopis dnevnika je tam shranjen in bil tudi na dan odprtih vrat javno razstavljen. Prav zraven pa so bili razstavljeni tudi rokopisi notarja Josipa Lesarja, torej starega očeta moje žene, katerega bogato zapuščino tudi ureja SCNR in iz katere bo v prihodnosti nastala ena ali več knjig. Videti skupaj, eden zraven drugega, rokopise najih dragih dedkov, nama je dodatno utrdilo prepričanje da sva se pravilno odločila, ko smo le-te izročila v varstvo centra. Ker je to študijski center, kjer te dokumente ovrednotijo usposobljeni zgodovinarji, ki jih bodo obdelali strokovno in nepristransko. In ker dela za narodno spravo, kar je tudi najin cilj. Sprava mora sloneti na zgodovinski resnici, in dokumenti ali pripovedi, ki so jih zapustili naši predniki, so vsak lahko pomemben kamenček, ki osvetli kak do zdaj neznani kotiček velikega mozaika naše polpretekle zgodovine. Naša dolžnost je, da te vire ohranimo za naslednje rodove, ne pa da jih skrivamo doma v zaprašenih omarah. Mlada sodelavka SCNRja nam je naslednji dan pisala: Še nekaj časa sem razmišljala, kako bi bilo prav, da bi bila v (slovenskem) javnem prostoru zgodovina bolj uravnotežena, da bi čim več ljudi spoznali, kakšne domoljube je Slovenija maja 1945 “izgubila” in kakšno moč so ti imeli, da so ljubezen do slovenskega jezika in kulture predali svojim otrokom, vnukom…
Za konec pa še to: dejal sem, da sem včasih dvomil, če je simbolika 17.maja toliko primerna kot prva nedelja v juniju. Dokopal pa sem se do spoznanja, da je to moje razmišljanje brezpredmetno. Spominjati se moramo vseh pobitih: domobrancev, vaških stražarjev, civilistov posameznikov, družin, duhovnikov, politikov in tudi partizanov, saj zgodovinarji zdaj cenijo da je približno 10% padlih partizanov žrtev lastnih tovarišev-komunistov. Ni mi več važno, ali to storimo maja ali junija. Maja in junija in tudi v ostalih mesecih v letu bomo morali klicati: “Slovenija, zakaj ne pokoplješ svojih padlih sinov?” Kot je na proslavi rekla Romana Bider (Vseposvojitev): Na slovensko zavest trka svarilo modreca, ki pravi, da se samo umirajoče civilizacije ne menijo za svoje mrtve. Po skoraj osemdesetih letih skrivanja in ignoriranja posmrtnih ostankov na stotine med drugo svetovno vojno in po njej pomorjenih Slovencev je napočil trenutek, da ali poskrbimo za svoje mrtve ali pa se bo naša nevarno razklana narodna bit dokončno razkrojila in propadla…. Narod je skupnost spomina in boleče rane preteklosti se zdravijo edinole s poglobljenim razmišljanjem o prestanem trpljenju, preizkušnjah in tragedijah. Ko postanejo del skupnega spomina, se rane sčasoma zacelijo in spremenijo v vir modrosti in preobrazbe. Šele v integriranem spominu skupnost odkrije svojo pravo identiteto.
Marko Gaser
