Z ljubeznijo gradimo bodočnost

V nedeljo 12. maja, smo se zbrali v slovenskem domu v Carapachay-u, da obhajamo 64. obletnico. Vreme nam sicer ni bilo naklonjeno vendar se je zbralo precej gostov in domačinov, ki so želeli z nami proslaviti ta dan.

Začeli smo slavje z dviganjem zastav in petje himen; sledila je sveta maša v dvorani, ki jo je daroval naš dušni pastir, č.g. Robert Brest. Na koncu smo še skupaj zmolili litanije Matere božje. Nato so se gostje pomaknili na dvorišče, kjer so bili deležni že tradicionalne medice in slanikov.

Iz kuhinje je močno dišalo, mladi so kar hitro pripravili dvorano in malo po trinajsti uri smo pričeli s kosilom. Še prej je g. Brest blagoslovil nas in hrano: empanade, klobase, goveja pečenka, kislo zelje, pražen krompir, sladoled s prelivom, drobno pecivo, čokoladni bomboni, vse je bilo okusno, pripravljeno s trudom, zagonom in seveda z ljubeznijo. Kar ob mizah smo počakali na kulturni program. 

Na lončkih z rožami, ki so bili na mizi, sta bili nalepljeni  slovenska in evropska zastava. V četrtek, 9. maja, je bila v Novi Gorici državna proslava ob 20. obletnici vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo. Simbolično se je odvila v bližini Trga Evrope, na katerem sta pred 20 leti takratna predsednik Evropske komisije Romano Prodi in predsednik vlade dr. Anton Rop odštevala zadnje sekunde pred vstopom v unijo.

Kot je povedal evropski poslanec dr. Milan Zver, je naša prihodnost povezana z Evropo. Evropska Unija predstavlja nujen pogoj za razvoj in obstanek Slovenije. Ne predstavlja le denar ali materialne koristi. Je tudi kulturna skupnost, ki zagotavlja, da bodo prihodnje generacije lahko mislile in govorile slovensko. Ob tej dvajseti obletnici se veselimo napredka in uspeha države Slovenije v evropskem povezovanju.

Ker smo tudi mi hoteli počastiti to važno obletnico smo v stoje prisluhnili evropski himni. Nato je stopil k mikrofonu predsednik doma, g. Damijan Ahlin in med drugim, omenil sledeče : 

Skupina ljudi pred 64 leti je sanjala čeprav daleč od doma, daleč od rojstne hiše, daleč od vasi ali mesta od koder so bežali, da ne bi bili ob življenje zaradi pripadnosti ali mišljenja. Znašli so se na tem kraju in na tem prostoru, načrtovali, sledili so sanjam in ustvarili skupno zatočišče ali skupni dom. Čeprav morda sprva neznanci in seveda raznoliki, so postali prijatelji in člani društva kot ena sama družina. Gledali in delali so za skupno dobro in z ljubeznijo do domovine in vedno z mislijo v prihodnost. Namera je bila dobra, kar ne pomeni, da je bilo delo enostavno za izvršiti. Sledili so sanjam…

Dobra volja in razumevanje včasih sta bolj pomembna in učinkovita, kot  sposobnost kot taka, res, da nismo vsi ustvarjeni in nadarjeni z istimi talenti in zato moramo biti složni, poslušati in znati ceniti, še bolj pa sestaviti si vprašanje: Kaj pa jaz? Kaj jaz lahko naredim? Kaj ali kako lahko pomagam, kaj ali kako lahko svetujem, kaj bi lahko naredil, kaj bi lahko dal /dala ali nudil, koliko dam, (in ne govorim samo o denarju)? Vsa ta vprašanja temelijo na ljubezni in narodni zavesti.

Društvo ni hranilna banka kjer plačaš članarino in dobiš nazaj obresti. … Včasih je res nuja po fizični obliki dela in truda, vendar večkrat zadostuje, da sem prisoten, da pozdravim, da sem vljuden, da se pogovorim, da vprasam ali je treba kaj pomagati, skratka, da Sem. (tisti Sem, z veliko začetnico). Če združimo jaz SEM tukaj, počasi pokažemo najprej pripadnost, potem pa zanimanje in prizadevanje…Tako postane društvo, če k temu dodamo še vsestransko in obširnost pojma ljubezen, tako dobimo smisel za družino in posledično tudi za dom. Vabim vas, da postanemo prava družina v skupnem domu.

Sledile so pozdravne besede g. Jurija Komarja, predsednika Zedinjene Slovenije in gospe Tije Kuhar, tretje sekretarke, ki je prišla kot predstavnica veleposlaništva Republike Slovenije v Argentini.

Veseli nas dejstvo, da se je mladina zopet začela zbirati in sodelovati v domu. Rade volje so sprejeli prošnjo, da bi prav oni pripravili glavno točko kulturnega programa. Predstavili so nam prizor pod naslovom «Ljubezen nekoč in danes». Pokazali so, da imajo pravo žilico za odrske predstavitve.

Pred leti smo se odločili, da oddamo priznanja  zaslužnim osebam našega doma.  Tokrat je bila na vrsti ga. Ani Klemen Boltežar: bila je članica mladinske organizacije SDO, pela je pri zboru »Mladina«, sodelovala je pri prvi Carapachayski folklorni skupini, na prireditvah je velikokrat prevzemala glavno vlogo v kuhinji, v odboru doma je bila veliko let odbornica, kulturna referentka in tajnica. Bila je igralka, oblikovalka in izdelovalka kostumov, izdelovalka mask, scenografinja, režiserka, prevajalka in pisateljica besedil za igre; slovensko šolo Josipa Jurčiča je obiskovala kot učenka, nato kot učiteljica in skozi 20 let njena voditeljica, pri odboru Zedinjene Slovenije je bila referentka za vse slovenske osnovne šole v Argentini, trenutno vodi tečaj slovenskega jezika za odrasle,  kot neko nadaljevanje slovenske šole Josipa Jurčiča. Predsednik in podpredsednik sta ji izročila plaketo v zahvalo za vse opravljeno delo.

Končno smo se s skromnimi darili zahvalili osebam, ki so se še posebej potrudile, da je obletnica uspela. Veliko priprav je bilo, truda in požrtvovalnosti, a se je splačalo. K odru so se približali vsi mladi, ki so nastopili in stregli pri kosilu ter Ani Klemen (režija); Tomaž Ahlin (luči in zvok), nato pa še Jože Mokorel (gospodar), Frido Klemen (barman), Maks Skarlovnik (vsestranski pomočnik in podpredsednik), Lučka Pirc, Damian Lopez Pirc, Andreja Alfonso (kuhinja). Čeprav ni bila prisotna, smo se zahvalili tudi ge. Pavli Korošec, ki je izdelala tako lepe šopke za goste. Zahvalili smo se tudi vsem neimenovanim, skritim sodelavcem, ki so skrbeli, da je vse »klapalo«. 

Ob koncu pa še to: Kaj se vam zdi, kaj resnično pomeni beseda dom? Kaj pa po vašem mnenju naredi dom? Dom smo mi vsi, vsi ki se tukaj družimo.Od nas vseh je odvisno če bomo v tem domu, “našem Carapachajskem domu”  še naprej gojili slovenske vrednote, slovensko pesem, naše navade, običaje… če bomo zanj skrbeli in se zanj žrtvovali, živeli z njim in mu pomagali rasti… Hvaležni smo za ta dom kjer smo resnično doma, hvaležni vsem, ki so ga podpirali, gradili, vložili vanj del slovenskega srca in duha… 

Dom je del besede “domovina”. In ker je domovina naših prednikov tudi naša, smo se spomnili nanjo s Kuntnerjevo pesmijo Jaz te imenujem mati. 

Lepo je bilo, slovesno, prisrčno, okusno, veselo … kot vedno pri nas v Carapachayu. Čakajo nas še lepe prireditve v teku leta: mladinski dan, člansko kosilo s tombolo, evropski večer, Miklavževanje, itd. Že vnaprej se pa veselimo okrogle obletnice naslednje leto, nekaj posebnega bo. A treba bo počakati skoraj 365 dni, do takrat pa nasvidenje …

Slovenski dom Carapachay