Naša družina –starša, teta Micka in 5 otrok- smo prepluli ocean z ladjo Omar Bundy in se ustavili pred Buenos Airesom pred božičem 1948. Po prazniku je ladja zapeljala v pristanišče. Da bi nas kdo čakal se ne spomnim. Slovencev nas je bilo na tej ladji malo: spomnim se družin Lužovec, Poznič, Oven, Clemente in nobenega duhovnika. Za božič sta brata Oven sklicala k liturgiji božičnih besedil in pesmi. Med vožnjo smo imeli tečaj španščine z g. Šušteršičem. Vem, da je prisostvoval tudi Poglajen (oče).
Naša skupina je čakala na ladjo menda dva meseca v Grugliascu pri Turinu. Spomnim se g. Dobrška in vsakodnevnih pobožnosti poleg sv. maše. Pozno v noč pa moški ob taroku, moj oče, bratranec Ivan Rode g.Vehovec in še kdo. Vsi smo spali v velikem prostoru – natrpani- oni pa igrali včasih celo noč.
V Grugliascu nas je prehitela skupina špitalskih beguncev: družine Črnak, Vrečar, družina tete Ane Kokalj (Čadovi). Mi pa smo še čakali na ladjo. Ampak tam smo se dobro imeli. Končno smo prišli na vrsto v začetku decembra, se vkrcali v Genovi. Jaz sem prvič videl morje. To je bilo sijajno; pluti proti novi deželi. Imeli smo dva zaboja prtljage.
Na ameriški transportni ladji smo bili v vsem preskrbljeni, hrana izborna (celo sadje in sladoled). Do Gibraltarja je bila vožnja mirna, a na odprtem morju, na Atlantskem oceanu, so nas zajeli silni viharji, da smo vsi dobili morsko bolezen. Od Slovencev le dva nista zbolela: Ivan Lužovec in Jože Poznič. Stregla sta bolnikom kot bolničarja. Jaz sem bil kar hitro dober, dočim je bila sestra Mara ves čas “bolna”.
Zame in za večino je bila vožnja čudovit dogodek, a se podrobnosti kaj dosti ne spomnim.
Še en vihar nas je dobil, a v glavnem smo imeli lepo vreme. Osebno sem bil največ na krovu in občudoval morje in delfine, leteče ribice, v daljavi kako ladjo, ukrivljen horizont.
Teta Ana (Navžarca iz Ihana) je pisala skromne dnevne zapise, nekak ladijski dnevnik, kjer prevladuje občutek, kako da se dokončno oddaljujemo od domovine, gremo v neznani svet, v “Garantino, kjer bo tudi naš grob”. Nikoli več Slovenije – izgubljena in potopljena domovina. Neznanska žalost ob spoznanju, da ne bo poti nazaj, zdaj smo izseljenci, ne več begunci. A večina nas je plulo v novo deželo z upanjem in radovednostjo, kako pač bo.
Iz ladijskega tečaja španščine se spomnim izreka: “En el país de los ciegos el tuerto es rey”.
No, mi smo pa pristali v deželi, ne sicer slepi, pač pa mutasti. Ni bilo lahko. Prvi kontakt v Argentini je bil verjetno g. Lenček: prvo zasilno stanovanje smo namreč dobili blizu lazaristovske centrale na ulici San Jose, nekak penzijon, natrpan s posteljami naših priseljencev. Spomnim se Pahorjevih, Modrovih, (oče Jakob se je na večer “knajpal” na terasi: bos je hodil po mokrem podu). Vem, da smo tam spali, a ne spomnim se, da bi tam tudi jedli.
Oče in Tone sta dobila delo v “fabrica de ladrillos”, torej izdelovanje opeke, ročno, blato v modle, in potem sušit. Sproti se je štelo, koliko komadov na dan, in po tem je bila plača. Do Lanusa sta se vozila z vlakom. Zame so dobili delo v Munro: delavnica za električna stikala in podobno. Več Slovencev nas je bilo -mladi fantiči- spomnim se pa le Franceta Gerkmana. Le tisto poletje sem tja hodil delat. Na kosilo smo hodili h ge. Polak: prav dobro in gosto juho je kuhala, da je zalegla za vse. Marca 49 sem pa že šel v kolegij v Escobar, k lazaristom. Tako tudi moj brat Franci.
Obe sestri sta šli služit: Francka k družini Marini, blizu Jauregui, Mara pa k družini Mallman. Francka je tisto leto pisala dnevnik, ki je eno samo domotožje. Zelo težko je bilo vživljanje v novi svet. Proti koncu tistega leta je zapisala prve španske besede. Govorila je seveda že prej. Zvezek je dragocen dokument tistih let. V resnici je njeno “duševno” življenje, nadaljevanje begunskih let: Marijina kongregacija, katoliška akcija, obveznosti sestankov (z Nado in s Pavlo) in celo članarine, kot če bi veljala še ista pravila.
Moj Escobar (Escuela Apostólica) – tudi domotožje: in skoro travmatično vživljanje v novo okolje. Konec je bilo taboriščnih varnih let, tako prijaznih za dijake, kjer so cvetela prijateljstva. Zdaj smo bili razpršeni, silno smo pogrešali drug drugega (pisma iz tistih let to izpričujejo). Brez družine in brez prijateljev, naenkrat sem bil kot zapuščenec. Poleg bogoslovcev nas je bilo 6 slovenskih “apostolinčkov”. Seveda smo se skupaj držali: tako “družno”, da so nas vzgojitelji začeli siliti, da se moramo pomešati z domačini. Torej prvi stiki z argentinskim svetom so bili zame težki.
Isto se je dogajalo salezijanskim gojencem v Bernalu: bilo jih je čez 20. Domotožje je bilo tako boleče, da so na skrivnem sklenili, da bodo neke noči pobegnili iz kolegija. To mi je zaupal prijatelj Dane V. G. Mernik je o tem izvedel in jih prepričal ter pomiril.
Naši prvi vtisi ob prihodu v Argentino? Moj oče, po srcu in po življenju kmet, se je v Emigrant hotelu samo spraševal: Kam smo prišli, kam smo prišli? Seveda, doživljali smo dvojno spremembo: iz kmetov v mestni babilon pa iz mile slovenske tradicije v čisto drugačen kulturni svet, latinski. Seveda je bilo travmatično. Kam smo prišli! Kmetje so si želeli čimprej na obdelovanje zemlje. A to bo za pozneje, če sploh, treba je preživeti, torej nekaj zaslužiti. Večina je prijela za prvo delo, ki se je ponudilo. Emblematične firme tistih let: Tintorería Morón, malo pozneje v Ciudadeli “Tomasito”, javna dela na Ezeizi v Ciudad Evita. Posebno pomembno vlogo so imele nedeljske sv. maše “na Belgrano”: to so bila snidenja in srečanja “razkropljene črede” v novem svetu.
A vse to je že beležila Svobodna Slovenija: ta kronika je dosegljiva celo na medmrežju.
Na Martincu smo bili najemniki, druge centrale še ni bilo. Na Markeževini se je marsikaj dogodilo in proslavilo.
Primer moje 4. gimnazije leta 48 -male mature- je emblematičen. Polovica sošolcev nas je pristalo v Argentini, druga polovica pa v Severni Ameriki, večina v Clevelandu. Čez leta se je pokazalo, posebno ob hujših krizah, da so oni šli v prvi svet, mi pa v “ciganski” tretji svet. Češ, kako smo se nasankali. Ko sem to nekje zapisal so mi nekateri pritrjevali (malo so se muzali). Ker je Argentina v neki meri “pais de chantas”, žal je tako. A živi tudi iz zdrave katoliške tradicije in organizacijsko iz liberalnih konservativcev . Argentina nas je sprejela in nam dala vse pravice kot lastnim sinovom. Ni nudila posebnih ugodnosti priseljencem, a pustila nam je svobodno združevanje, organiziranje in rast. V tem je njena širokogrudnost. Razumljivo je tudi, da smo begunci pred komunizmom simpatizirali z “vojsko”. Saj je bila vprežena v boj proti subverziji (levičarski). Naravno! To mora mladi rod razumeti.
Tako je nastal slovenski argentinski čudež – a to je že druga štorija. To je zgodba naših organizacij. Zgodba Društva Slovencev, danes Zedinjene Slovenije, zgodba S.K.A. ali naše SAZU v malem, zgodba dušnopastirske misije, družabne pravde, mladinskih organizacij, pevskih zborov, odrskih družin, zgodba slovenskih sobotnih šol. Zgodba slovenskih Domov!
Morda smo še celo desetletje upali in računali na “vrnitev v domovino” – Argentina še ni bila domovina. A prva generacija beguncev počiva v argentinski zemlji in ni dočakala padca komunizma. Kar nam je bilo dano vsaj mlajšim. To smo dočakali kot prelomen, “tektonski” premik. A tudi spoznali – pozno in globoko razočarani, da naše nekdanje Slovenije ni več. Ta še išče svojo dušo.
Tisti, ki smo bili v najstniških letih, smo najbolj občutili ta prelom v našem življenju. Verjetno so sošolci, ki so se zaposlili v svetnih poslih, lažje prebrodili leta prilagajanja v novi svet in drugo kulturo. Sicer pa je generacija naših staršev -torej prva- ostala življensko navezana na slovensko skupnost. Ustvarili so celo slovensko-argentinski čudež: versko in kulturno življenje, sprva kot geto (skoro) a v popolni svobodi misli in prepričanj, v ustvarjalnem zagonu kot pričevalci svobodne Slovenije, svobodne misli in sčasoma Slovenije v svetu, ki je dočakala slovensko državo.
Vinko Rode