ODTISI 2024 – 1
V torek, 6. februarja, je v prostorih galerije Družina bila predstavljena knjiga 1945: Dnevnik mojega križevega pota. To je njegov dnevnik, ki ga je pisal v ljubljanskih gestapovskih zaporih med 12. januarjem in 10. aprilom 1945. Po kratkem premoru pa nadaljuje 6. maja, ko stopi na pot begunstva, zaključi pa 6. julija 1945 v begunskem taborišču Monigo. Iz njegovega peresa so dodana še pisma, ki jih je pošiljal svoji družinici v Ljubljano do meseca septembra in kasnejše pismo, ki ga je naslovil svojim vnukom.
Spremno besedo sta napisali dr. Tamara Griesser Pečar in Petra Grabrovec. Dr. Griesser Pečar je orisala protiokupatorsko delovanje slovenskega demokratičnega tabora. Dr. Julij Savelli je namreč bil globoko vpet v podtalno delovanje Slovenske legije, zaradi česar ga je Gestapo zaprl. Petra Grabrovec pa je orisala Savellijevo življenjsko pot iz glasbenega zornega kota v predvojnem času, predvsem kot člana Akademskega pevskega zbor (tedaj moškega) z dirigentom Francetom Maroltom, v času begunstva z Emigrantskim pevskim zborom Slovenija ter v izseljenstvu s Slovenskim pevskim zborom Gallus. (Vsekakor je delovanje dr. Julija Savellija v slovenski skupnosti v Buenos Airesu veliko obširnejše in ne zajema le glasbenega dogajanja).Večer je prijetno uokvirjal David Ahačič. Med prisotnimi sta bili obe avtorjevi hčeri, Anka in Alenka, vnuka, pravnukinja in tudi nekaj Argentincev.
Dnevniki imajo svojo moč, ker so napisani »v živo« (čeprav so lahko v prepisih malenkostno popravljeni) in orišejo občutke, okoliščine in podrobnosti, ki v drugačnem pričevanju ne pridejo do površja. Ker je tako v gestapovskem zaporu kot na begunski poti bil ločen od žene in hčerkic, je praktično v vsakem zapisu zaznati izliv čustvene navezanosti na dom in domače zaradi prisiljene ločitve. Tudi v trenutkih, ko veselje preplavi dušo, zaveje misel: Ko bi bili oni tu …
Po drugi strani pa dnevnik osvetli vsakodnevno doživljanje splošnega dogajanja, naj bo zaporniškega, predvsem pa begunskega, taboriščnega. Čeprav je ta krajši, je pa bogatejši v dogodkih, ker se je odvijalo v prostosti, v družbi mnogih prijateljev in znancev, z obiskom bližnjih mest, pa iskanjem kje bi se dobilo/kupilo kaj hrane ali priboljška. V tem mi je padlo v oči, kako v različnih dnevnikih (npr. tudi naše mame), zapišejo, koliko lir so morali odšteti za kilogram češenj, za štručko kruha, za liter vina. Cene, ki jih ni mogoče primerjati z današnjimi; vsekakor si lahko mislimo, da je bilo za njih drago.
Ureditev knjige si vsak lahko zamisli drugače, jo pokritizira, vendar je glavno pri izdaji takega dela sama izdaja, torej kaj vsebuje. Ta izdaja ima več vidikov, ki jih je treba upoštevati.
Prvi je ta, da osvetljuje dejstvo, da je bil nekdo zaprt zaradi tega, ker je deloval proti okupatorju, proti nacistom, ki so okupirali Slovence. Zaprt v zaporih Gestapa v Ljubljani in ni bil preposlan v Dachau ali v drugo koncentracijsko taborišče le zato, ker se je bližal konec vojne. Zaprt pa – kot rečeno – ker je podtalno zbiral informacije o okupatorju in jih preko mreže Slovenske legije pošiljal zaveznikom. To je pomembno, ker še sami nismo zadosti ozaveščeni, da je bil demokratski tabor v Sloveniji najprej osnovan v borbo proti okupatorju. Šele potem, ko je Hitler napadel Rusijo in s tem podrl pakt Molotov-Ribbentrop, so si levičarji pod vodstvom komunistov začeli polniti usta z borbo proti okupatorju, pri tem pa predvsem uničevali in morili vse, ki niso bili za njihovo Osvobodilno fronto. Z začetkom tega preobrata, z začetkom komunistične revolucije v Sloveniji, je Slovenska legija morala delovati na dveh frontah: proti okupatorjem in proti partizanom/komunistom.
Drugi vidik je, kako je prišlo do izdaje teh spominov. Kot smo večkrat že brali na straneh našega lista, je marsikdo od naših prednikov prinesel, sestavil in zapisal v Argentini misli ali dogodke, ki pa iz previdnosti ali iz pomanjkanja sredstev niso zagledali luč sveta. Material je ostal v rokopisu, prepisan na stroj v zadnjem delu predala kake omare in pozabljen. Šele ob posmrtnem pospravljanju pokojnikovih reči jih njegovi domači najdejo – pa ne vedo, kaj bi z njimi. Tako je bilo tudi pri dr. Savelliju. Njegov vnuk inž. Marko Gaser je sprevidel, da to ni za v koš ampak je ves material uredil, digitaliziral in poskrbel, da je prišlo v prave roke. Predal ga je Študijskemu centru za narodno spravo, ki je z založbo Družina vse to izdal in založil. S tem je posredoval možnost, da zgodovinarji razširijo svoj zorni kot in bistveno izboljšajo svoj opis in razlago o tem, kaj in kako so se odvijali dogodki v tistem času.
Prav to je še posebej poudarila dr. Tamara Griesser Pečar v svoji zadnji intervenciji večera: naj se ne uničujejo zapiski, ki bi jih našli med zapuščino naših starejših, ampak se jih posreduje usposobljenim znanstvenikom, da jih ovrednotijo in predajo našim naslednikom. Tudi s to odločitvijo se lahko piše zgodovina, svetlejša in čistejša zgodovina, kot nam jo nekateri hočejo zabetonirati.
GB
