Ne, ni kratica nobene ravnokar spočete politične stranke, ki hoče postaviti novega predsednika državi, ne NVO (ali ONG) z ekološko-splavnimi postavkami. Je le ime enega izmed hrvaških otokov v Dalmaciji.
Tam je precej otokov z enozložnimi imeni, kot jih danes starši radi obesijo svojim novorojencem. A Rab nima prizvoka rojstva, ampak trpljenja, mučenja, smrti.
Po prvi svetovni vojni je fašistična Italija hotela izbrisati sledove neitalijanstva v svojih pridobljenih pokrajinah. Slovensko primorje je silila v utišanje svoje narodne govorice na predvsem gnusne in nemoralne načine. Njih politične voditelje je odtrgala od ljudi in jih odpeljala v konfinacijska taborišča, kjer so živeli »svobodno«, na prostem, niso pa smeli zapustiti otoka. Tako taborišče je bilo na otoku Lipari, kamor so poslali n.pr. dr. Janka Kralja, moža ge. Anice in očeta ge. Lučke Kralj Jerman.
Med okupacijo med drugo svetovno vojno, ko so fašisti zavzeli še lep kos Dolenjske, Notranjske in Bele Krajine, so doživljali nove potrebe. Iskali so načine, kako zmanjšati možnosti, da bi se okupiranci mogli vključiti v protiokupatorske akcije. In tako so uredili (če je beseda sploh primerna) koncentracijska taborišča, v katere so zaprli predvsem Slovence in Hrvate: v Višek, Gonars, Monigo, Chiesanuova, Rab in Renicci. Niso bila uničevalna taborišča, kot n.pr. Dachau in druga; tudi niso bila delovna, kot Mathausen, – bila so »le« koncentracijska, kjer so ljudje umirali od lakote, žeje, uši, bolezni, malodušja. Vsekakor je bilo trpljenje neizmerno.
Rafaelova družba iz Ljubljane in Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta sta nas popeljali na ekskurziji, romanji, v prva štiri našteta taborišča, 7. oktobra pa je bilo na vrsti taborišče na otoku Rab, na Hrvaškem. Zgodaj zjutraj smo se z dvema avtobusoma odpeljali iz Ljubljane, pobirali po poti še druge romarje, tudi z zamejske Primorske in se uvrstili v pristanišču Stinica na trajekt (ferry), ki nas je popeljal do rabskega Mišnjaka. V dvajsetih minutah smo dospeli na Rab, od tam pa naprej z avtobusom do naselja Kampor, kjer je obeležje koncentracijskega taborišča. Že med vožnjo z avtobusom in na trajektu je bilo kar groza gledati pokrajino: zelo skalnati teren, med kamni šopi grmičevja, vse zelo suho. Predvsem vzhodni del otoka; zahodni je malo bolj zelen. Sprememba se pokaže v naseljenih parcelah, kjer se pozna tudi možnost zalivanja.
Že na avtobusih sta nas Erika Jazbar in Ivo Jevnikar seznanjala s krajem in okoliščinami tistega časa. Taborišče je delovalo od julija 1942, na začetku fašistične okupacije delov Slovenije in Hrvaške, pa do sesutja Italije v septembru 1943. V tem času naj bi prišlo v taborišče čez 10.000 zapornikov, umrlo pa okoli 1.500 odraslih in otrok. Točnega števila umrlih ni mogoče navesti, ker ni uradnih spiskov, ker so mnoge zakopali brez vsakega obreda. Na grob so zasadili kol, nanj pa zabili tablico s pokojnikovimi podatki, ki je do neke mere služil tudi kot križ. Vendar je vsem tem neznanim in znanim pokopanim treba prišteti še – pravijo poznavalci – še kakih 800 umrlih v Gonarsu in Monigu, kamor so jih preselili in so tam umrli. Fašistične oblasti so morale ohranjati videz človečnosti pred Rdečim križem in opozorili Vatikana (na pobudo škofov Srebrniča in Rožmana), zato so s preseljevanjem v taborišča z »boljšimi« pogoji skušali prikriti nemogoče razmere.
Ta taborišča so bila nadvse primitivna. Večinoma so bili zaporniki nastanjeni pod šotori ali v skromnih barakah in k drugim načinom mučenja se je pridruževalo tudi vreme z neurji. V eni izmed neviht je voda poplavila taborišče in odnesla mnogo šotorov v morje. Posledica tega so bili spet mrtvi, predvsem otroci. Glede tega je taborišče na Rabu doseglo zelo visok količnik smrtnosti: 20 odstotkov glede na naseljenost taborišča, medtem ko je v drugih, nemških zloglasnih taboriščih, dosegalo 18 odstotkov.
Med romarji je bilo tudi nekaj sorodnikov nekdanjih taboriščnikov. Sin je prinesel očetov dnevnik, ki ga je pisal 155 dni, v času od zajetja na Bloškem, pa do izpustitve. V njem je z enostavnimi stavki zapisoval dogodke, predvsem pa svoja čustva: kako je pogrešal dom, ženo, družino. Kaj je pripomoglo, da je bil izpuščen, nam ni bilo povedano. Je pa ob vrnitvi pristopil med vaške straže, nato k domobranstvu in doživel tragedijo, da je okusil tudi drugo koncentracijsko taborišče, v Teharjah. Tam se sled za njim izgubi.
Druga zgodba se nanaša na učitelja Jožeta Jurančiča, pripadnika OF, partizana, ki je na Rabu bil vodilna osebnost pri taboriščni OF in pri sestavljanju rabske brigade. Po vojni pa, ko sta se Tito in Stalin sprla in so informbirojevce pozaprli ter jih poslali na sosednji Goli otok, je postal spet taboriščnik. Ena izmed nalog zapornikov na Golem otoku je bila, da so morali klesati kamenje za spomenik ujetnikom na Rabu. Jurančič si je prislužil dodatni spomin s tem, da je »sam sebi klesal spomenik«. In ko so slovesno odpirali spominski prostor na Rabu, so njegovo ime direktno izpustili, zamolčali, kljub njegovim očitnim zaslugam med ujetništvom. Sicer je kasneje bil rehabilitiran in prejel več herojskih spomenic itd.
Od originalnega taborišča ni videti ničesar. Spomenik je nastal leta 1953; zamislil si ga je arh. Edvard Ravnikar (on je med drugim uredil tudi Trg republike v Ljubljani in urbanistični načrt Nove Gorice). Spomenik ne predstavlja pokopališča: prostor je bil zravnan in nanj so položeni cementni trakovi, nanje pa so pritrjene tablice s številko in imenom, kot je bil pokojni pokopan. Vendar ni nobenega zagotovila, da bi pod tablico ležali pokojnikovi ostanki; morda celo ne od nobenega njegovih sotrpinov. Če je prej vsaj izgledalo, da so nad grobovi križi, so zdaj popolnoma brez vsakega verskega obeležja. Kar je razumljivo: v tistih letih se je vse delalo brez vere, kot da večina pokopanih ni bila katoliške vere. Nekatere družine pokojnikov so to popravile tako, da so poleg ploščice dodale bronasto obeležje s križem in imenom ter podatki pokojnega.
Nečesa pa ne smemo prezreti: direktno so vsega gorja krivi Italijani in fašisti, ki so bili na oblasti. A njih početje so izzvali pripadniki OF, ki so s svojimi neprimernimi in brezplodnimi akcijami povzročili, da se je okupator, predvsem na Dolenjskem in Notranjskem, znesel nad civilnim prebivalstvom (ne nad partizani) in jih iz domov ali polja gnal v smrt in taborišča kot represalijo na povzročeno škodo.
Sredi parka je tudi spominski prostor, kjer stoji priložnostni mozaik, delo – spet Slovenca – umetnika Marija Preglja. Tam smo se ustavili in v imenu organizatorjev sta Lenart Rihar in Ivo Jevnikar položila venec.
Po okusnem kosilu smo se odpravili do pristanišča na severu otoka in se po poldrugi uri izkrcali na otoku Krk (spet kratko ime!). Ves dan smo imeli lepo sončno vreme. Organizatorji so planirali povratek tako, da smo se ustavili v krški stolnici in počastili spomin dveh škofov, ki sta bila Slovenca (Goričana, kot je rada ponavljala Erika): Antona Mahniča in njegovega naslednika Josipa Srebrniča. Oba sta pokopana v stolnici in na njunih grobovih smo prižgali priložnostni svečki.
Še posebej smo se ustavili pri škofu Mahniču, ki je za nekatere polemičen, vendar je tako v goriški škofiji, dokler je tam deloval in potem v škofiji Krk (ki zaobjema tudi ostale okoliške otoke) bil zelo upoštevan in užival široko podporo med prebivalstvom. Zato je škofija že pred časom, leta 2012, začela postopek za njegovo beatifikacijo. V ta namen smo zmolili tudi molitev.
Kljub temu, da smo bili precej pogojeni s pomanjkanjem časa, smo uspeli spoznati cerkev. Predstavil nam jo je gen. vikar Franjo Velčić. Dobrodošlico nam je izrekel tudi sedanji škof Ivica Petanjka OFM Cap, pa ne samo to: ob koncu nas je povabil še v škofijski dvorec na rakijo (na štamprl). No, tudi še kakšno bolj nedolžno pijačo je bilo dobiti …
Redni program je bil s tem končan. Manjkal nam je še povratek domov, ki smo ga tudi – tako kot ostale trenutke dneva – uporabili za izmenjavo mnenj, doživetij in misli, pa tudi za enostavno klepetanje »o dobrem in hudem in sploh«, kot je na Vesnini plošči Nikolaj Jeločnik opisal vzdušje v gostilni pri Obrščaku, ko je Krjavelj (Maks Nose) pravil, kako je hudiča na dva kosa presekal …
GB
