Ko je politična teoretičarka Hannah Arendt prisostvovala sojenju Adolfu Eichmannu, je prišla do posebnega zaključka: čeprav je šlo za obtožbo groznih zločinov (Eichmann je imel na skrbi logistiko in prevoze do taboriščev smrti pri t. i. dokončni rešitvi – Endlosung), ni našla pri obtožencu ne antisemitskega fanatika ne sadističnega morilca, temveč učinkovitega uradnika s slabim spominom, ki se redno izraža s klišeji, vneto spoštuje zakone in navodila in ima celo zgleden odnost s svojo družino. Koren njegovih zločinov, meni Arendt, ni bil v globokih prepričanjih, temveč v njegovi površnoti, t.s.p. v pomanjkanju resnih prepričanj, oziroma v odsotnosti pravih korenin. Tako je Arendt predstavila tezo o banalnosti zla, ena od njenih najslavnejših misli.
To banalnost Arendt označi kot pomanjkanje mišlenja, oziroma razmišljanja (thoughtlessness), ki ga nikakor ne smemo zamešati z bedarijo (supidity) pa tudi ne s pomanjkanjem podatkov. Eichmann ni bil bedak, kar se pa podatkov tiče je dobro vedel komu služi in čemu je bilo namenjeno vse njegovo organizacijsko delo; sam je ne le prisostvoval konferenci v Wansee, kjer je dokončna rešitev dobila obliko, temveč celo bil tajnik sestanka. Ni pa Eichmann precejal prejete ukaze s sito osebnega kritičnega pogleda, pa ne ker bi ne bil sposoben –Arendt zagotavlja, da je ta sposobnost pri vsakem človeku prisotna– temveč ker te zmožnosti ni uporabljal. Ravno ta nepremišljenost je pripomogla, da je postal »največji zločinec svojega časa«, ki je pa vsekakor bil »normalna oseba, ne hudobnež, ki nima posebnih nagibov in ki je, ravno zaradi tega, zmožna neskončega zla« je zapisala Arendt. Vse kar je potrebno za to je, da se krivičnež ne vrne v svojo intimnost in se izogne kritični presoji ukazov in spominskega razmišljanja o lastnih dejanjih.
Zato je ta nepremišljenost izredno nevarna, meni filozofinja. Ljudje, ki ne »mislijo« se navadijo sprijeti se nekemu nauku ali določenim vrednotam, ki so socialno veljavne, ne glede na njihovo vsebino, temveč zaradi sprijemanja samega. Tako so tudi razpoloženi sprejeti druge nauke ali vrednote če te dosežejo veljavnost v družbi. Danes se prilagodijo tema načeloma, jutri pa lahko ravno nasprotna podpirajo, ker je osebna zmožnost kritičnega mišljenja v njiih okamenela. Ta skrb in zagovarjanje kritične misli je Arendtovo vodilo do zanimivih fenomenoloških analiz o pomembnosti samozavesti (consciousness) in dialoga osebe s samo seboj, istočasno jo je pa zapeljalo do nezaupanja vsake vrste poslušnosti in svojevrstnega dekonstruktivnega sumničenja resnice, zaradi katerega Arendt –osebno menim– nekoristno loči razmišljanje (thinking) od spoznanja (knowing) in resnico od smisla.
Dandanes bi si lahko predstavljali, da je vračanje na Arendtove misli nepotrebno. V večjem delu zahodnje civilizacije nimamo takih totalitarnih sistemov, kot jih je Evropa trpela v prvi polovici XX. stoletja. Danes živimo več ali manj v demokratičnem svetu, ki naj bi ravno pospeševal kritično mišljenje in ki ne zaupa absolutni resnici do katere bi morali biti slepo poslušni. V sodobnosti prisostvujemo demontaži tradicionalnih »nedotakljivih« vrednot, pospeševanju pluralizma in toleranci vsakršnih perspektiv.
Vendar… pospešuje to stanje pristno razmišljevanje in razločevanje (kritika, iz grškega glagola krino, dejansko to pomeni)? Ali smo zaradi prevladujočega relativizma postali negotovi in se torej tudi lažje prepustimo določenim predlogom, ki –čeprav se morda ne vsiljujejo na izrecen način– so lahko prav tako nasilni in totalitarni? Smo postali bolj samozavestni in zbrani, ali bolj razploženi sprijeti se z »vrednotami«, ki so v modi in to le zaradi njihove »veljavnosti«? Smo, današnji ljudje XXI. stoletja bolj modri, ali pa dejansko bolj banalni, in naši interesi krožijo v površnosti pragmatičnega aktivizma in brezbrižnosti? Smo, konec koncev, postali bolj odporni proti skušnjavi zla, ali smo nekako normalizirali tisti »vse je dovoljeno«, ki je sobrat onega »vse je mogoče«, v katerem je Arendt odkrila jedro totalitarnih ideologij(i), ki so zmožne najhujših grozot?
Nezaupanje do »resnice« in do »absolutnih vrednot« ni Arendtovo spremenilo v branilko nihilizma, saj nihilizem po eni strani zanika vrednote in smisel, a ravno predstavi to kot »nova vrednota« (in Platon, četudi je na glavo obrnjen, je še vedno Platon, pravi Arendt ko se pri tem kritično ozira na Nietzscheja). Po drugi strani pa, ravno zaradi zanikanja smisla, uniči možnost nadaljnega razmišljevanja. Če je nepremišljenost nevarna, je prav tako tudi nevaren nihilizem, ko se hoče ta predstaviti kot končni izzid razmišljevanja.
V sodobnem svetu je poslušnost neki heteronomski stopnji izgubila dober glas. Vendar nevarnost tega dejstva sloni na tem, da nas naredi dovzetne za neposlušnost, ki postane tako novo »načelo« do katerega smo, paradoksalno, zelo poslušni. Tako smo, pod pretvezo avto-nomije in zaradi naše banalnosti, postali žrtve novih despotizmov. Morebiti še nismo prišli do pravega spoznanja, da je banalnost ne samo možen vzrok strašnega zla, temveč da je že ona sama neke vrste zlo, čeprav Arendt ni prišla do tega zaključka in bi se verjetno –v kolikor najdemo v njenih spisih– s tem ne strinjala popolno.
Tiste, ki raje simpatizirajo z relativizimom in nihilizmom, Arendtin nauk svari o nevarnosti, da bi jih to zapeljalo v steze nasilnega zla, pred katerim bi znali biti celo neobčutljivi ravno zaradi tega ker s tem »šibkim mišljenjen« (pensiero debole, ki ga Vattimo zagovarja), potom zanikanja dobrega, pridejo tudi do zanikanja zla kot takega. Tiste, ki nismo nihilisti in branimo obstajanje resnice in poslušnost do nje, nas pa svari, da ne sprejemamo resnice in vrednote ne da bi se kritično ozrli na njihovo vsebino, t. s. p. brez osebnega dela globokega razmišljanja. Njena teza o banalnosti zla nam služi kot opozorilo, da je tudi odnos z dobrim lahko banalen, da ima tudi pritrditev pravim vrednotam lahko svoj razlog v površnosti nerazmišljujočih duš.Končno nas pa vabi tudi, da se metaforično poslužujemo njenega nauka in si nastavimo vprašanje o nevarnosti naroda, ki se zaradi svojevrstne površnosti in zavračanja ukoreninjenosti, ne spravi v dialog s seboj in se mu ne gre za pristni spomin preteklih dejanj, torej ne razmišlja o zločinih, ki so na žalost sestavni del njegove zgodovine.
Martin Sušnik
