Dragi prijatelji Svobodne Slovenije in Slovenske kulturne akcije,
v sredo, 4. oktobra, smo imeli lepo odprtje slikarske razstave Helene Klemenc. Njeno delo je predstavila in analizirala umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn. Pozdravil je tudi predsednik SVS mag. Uroš Zorn, program pa je povezovala Pavlinka Korošec Kocmur. Poleg nastopajočih (Mojca Jerman, violina; Lucas Somoza Osterc, bariton) se je udeležilo odprtja kar nekaj prijateljev iz Argentine, ki so te dni na obisku v Sloveniji oz. so se sem preselili – Mari in Milan Keržič, Marko in Ana Marija Malovrh, ga. Pavla Škraba. Poleg njih pa še nekaj Heleninih sorodnikov ter članov in prijateljev Slovenije v svetu. Doživeli smo prijeten slovensko-argentinski večer.
Lepe pozdrave vsem
Boštjan Kocmur
Spoštovani ljubitelji umetnosti !
Društvo Slovenija v svetu vestno in odgovorno sledi zastavljenim nalogam in skrbi za predstavljanje slovenskih umetnikov, raztresenih po svetu. Ustvarjalci iz Argentine so že večkrat razstavljali pri nas. Nocoj pa se veselimo spoznanja s slikarko Heleno Klemenc; ne samo, da tu prvič razstavlja, ampak je tokrat tudi prvič v Sloveniji, kar je bilo zanjo, kot je povedala, tudi velik čustveni pretres in izziv, posebej ob spominu na trpljenje staršev.
Helena Klemenc se je rodila v Buenos Airesu, materi iz Ajdovščine in očetu z Rakeka. Tragični dogodki so tudi njene starše pahnili v begunstvo in pristanek v Argentini. Umetniški študij je Helena opravila na katoliškem inštitutu CONSUDEC in pridobila naslov profesorice risanja in slikarstva. To je postala tudi njena zaposlitev, saj poučuje na osnovni in dveh srednjih šolah. Ker je bil študij na omenjenem inštitutu bolj pedagoško usmerjen, si je za razmah ustvarjalnosti poiskala dodatna izpopolnjevanja pri argentinskih slikarjih Heliosu Gagliardiju in Nicolásu Menzu. Pomembno pa je bilo njeno praktično delo pri umetniku Francetu Ahčinu, pri katerem se je utrjevala predvsem v portretu in izdelovanju okrasnih glinenih predmetov. Ustvarja v različnih tehnikah: v olju, akrilu, pastelu, kredi, kemičnem svinčniku. Zelo rada ima kredo, za katero se je navdušila predvsem pri slikarju Nicolásu Menzu. Živahna razstavna dejavnost posebno zadnjih petnajst let jo je pripeljala v različna argentinska in slovenska razstavišča v Argentini. Leta 1998 je samostojno razstavljala v Kulturnem centru v Castelarju, v sklopu Slovenske kulturne akcije se je leta 2003, 2005 in 2016 samostojno predstavila v Slovenski hiši, leta 2013 pa v Slomškovem domu. Večkrat je skupinsko razstavljala v omenjenih slovenskih domovih, na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Buenos Airesu in v prestižnih argentinskih ustanovah kot sta npr. kulturni center Borges in muzej Carnacini. Helena Klemenc je že več let med ustvarjalnimi člani Slovenske kulturne akcije. Za svoje delo je prejela že vrsto pohval in priznanj.
Za razstavo v Sloveniji je iz tehnično praktičnih razlogov odbrala 25 del manjšega formata, čeprav obsega njen opus tudi večje slike. Že na prvi pogled lahko ugotovimo, da je Klemenčeva zavezana figuralnemu slikarstvu. Predvsem jo zanimata človeška podoba, v manjši meri tihožitje, pri katerem se najraje mudi ob cvetličnih motivih ali maskah. O sebi pravi, da je bolj risarka kot slikarka, kar potrjujejo tudi nekatere njene mojstrsko izrisane skice aktov po modelih (ki pa niso razstavljene). Prav ta naklonjenost do risarskega izražanja jo je verjetno privedla do posebne mešane tehnike akrila in kemičnega svinčnika. Če se za hip ustavimo pri njenih človeških podobah, opazimo, da slika predvsem rahlo stilizirane ženske figure, po modelu ali po fantaziji, v dokaj nenavadnih držah, večinoma z zaprtimi očmi, brez komuniciranja z gledalcem. Postavljene so v prostor, kjer so tudi čisto navadne stvari kot peč, cvetlični lonček in podobno, ena pa visi v skoraj manieristično občutenem prostoru. Te podobe nas vznemirjajo s svojim molkom, s svojo odsotnostjo: zdi se, da živijo v nekem svojem, nam nedostopnem in nerazumljivem svetu. Barvna lestvica se razpenja od toplih do hladnih tonov, nanešenih z gladko, enakomerno potezo. Ponekod je posameznim barvam meja točno začrtana, ponekod pa barve izzvenijo v rahel sfumato. Zdi se, da se Helenin spoj primorske in notranjske krvi izraža v njenih delih: barvitost Primorske in zasanjanost in skrivnostnost Notranjske; morda pa so njene tihe, vase zaprte človeške figure odsev globljih duševnih vzgibov, nedorečenih misli ob trpkih spoznanjih bolečih izkušenj njenih staršev, ali morda odsev današnjega sveta, v katerem odtujenost in zapiranje v lastni krog vedno bolj razpredata svoje lovke.
Motiv argentinskega tanga nas prenese v slikarkino drugo domovino, polno strasti in trpkosti; sličica z dvojno podobo mlade matere s slovensko avbo in otrokom pa je prisrčen poklon slovenski domovini; malček, ena redkih figur s pogledom, uprtim v gledalca, zre v prihodnost, kar se ob maminih zaprtih očeh zdi kot upanje za nadaljnje ohranjanje slovenske zavesti na tujem. Na to delo je slikarka še posebno navezana, saj je bilo darilo materi le teden pred njeno smrtjo.
Med razstavljenimi deli je tudi nekaj ilustracij klasičnih pravljic, ki jih je Helena kot tudi današnji otroci z ušesi požirala v svojem otroštvu: Obuti maček, Trnuljčica, Pepelka, Rdeča kapica, Sneguljčica, Janko in Metka, Ostržek. Želja po ilustriranju je Klemenčevo privedla do teh sličic, ki pa nam ponujajo modernejšo različico pravljičnih osebnosti: oblečene so v čisto sodobna, skoraj najstniško razposajena oblačila, v pajkice, kratka krilca in superge. Morda je slikarka želela poudariti, da imajo te pravljice tudi za današnji svet pomembno sporočilnost. Do sedaj pa ilustracije še niso našle mesta v knjižni izdaji.
Helena Klemenc nadaljuje tradicijo bogate umetniške dejavnosti v slovenski skupnosti v Argentini. Želimo ji, da bi se še nadalje uveljavljala v kulturno raznolikem argentinskem prostoru in da bi strokovno spremljala še veliko mladih talentov.
Verena Koršič Zorn
