Pred 70 leti, 29. julija 1952, je v Vipavi umrl duhovnik Vinko Vodopivec, eden najbolj plodnih in najbolj priljubljenih slovenskih skladateljev, hkrati pa tudi eden najbolj zaslužnih za ohranjanje slovenske pesmi in besede, zlasti na Primorskem. Čeprav je bil samouk je avtor več kot 1200 glasbenih del, med katerimi izstopa ponarodela pesem »Žabja svatba«, med cerkvenimi pa »Božje milostno Srce« in »Najvišji, vsemogočni Bog«.

Življenje Vinka Vodopivca

Rodil se je 16. januarja 1878 v Ročinju na Goriškem. Njegov oče Vincenc je bil učitelj in organist. Vinko je bil prvi od enajstih otrok. Kasneje se je rad pošalil, da je bil njegov oče modrijan: ker so se pisali Vodopivec, mu je dal ime Vinko! Zaradi očetove službe se je družina leta 1881 preselila v Podgoro, kjer je Vinko  obiskoval ljudsko šolo. Kot otrok je opazoval svojega očeta pri igranju na orgle, oče pa je spoznal njegovo nadarjenost za glasbo in bil njegov prvi učitelj. Z dvanajstim letom je Vinko že gladko igral orgle in spremljal cerkveno petje. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, kjer se je Vinko naučil tudi igranja violine, klavirja, viole in tamburice ter se lotil komponiranja.

Po maturi leta 1898 je stopil v bogoslovje, novo mašo je zapel 21. julija 1901. Svojo prvo kaplansko službo je dobil v očetovi rojstni vasi Kamnje na Vipavskem. Leta 1906 je za dobro leto in pol postal kaplan v Črničah, septembra 1907 pa je postal župnik v Kromberku, kjer je delal do svoje smrti. Med prvo svetovno vojno se je moral za dve leti umakniti v Cerknico. Po vojni se je vrnil v Kromberk ter skupaj s farani delal pri obnovi porušene vasi. Bil je dober duhovnik, predan svoji službi in faranom. Poleg dušnopastirske službe je bil skladatelj, zborovodja in neutrudni kulturni delavec.

Vinko Vodopivec je umrl 29. julija 1952 v vipavski bolnišnici. Pokopali so ga pri cerkvi Sv. Trojice v Kromberku. Na pogrebu je pelo 18 zborov, igrale so tri godbe, kolona pogrebcev pa je bila dolga dva kilometra.

Vodopivčevo delo

– Skladatelj

Njegova prva skladba »Večer«, na besedilo Josipa Stritarja, je nastala v Podgori leta 1893, ko je bil Vinko tretješolec,  torej star petnajst let. Prvo cerkveno skladbo »O salutaris hostia« je objavil leta 1902. Leta 1909 je pri Katoliški bukvarni v Ljubljani izdal zbirko »Moški zbori«, naslednje leto pa izdal prvo spevoigro »Kovačev študent«. Med prvo svetovno vojno je v Cerknici komponiral pesem »Žabja svatba«. Neprenehoma je ustvarjal. V samozaložbi je med drugimi izdal zbirko evharističnih pesmi »Kristusu Kralju« (1926). Napisal je veliko Marijinih pesmi (več kot sto), deset lavretanskih litanij za mešani zbor in trideset ljudskih napevov za lavretanske litanije.

Ustvarjal je vse svoje življenje: njegov obširen opus obsega preko 1200 del, vendar ni popoln. Pogrešanih je okoli 300 skladb, za katere je znano, da jih je ustvaril. Pisal je maše, skladbe za mešani zbor, spevoigre, koračnice ter orkestralne in tamburaške skladbe.

Vodopivčev doprinos k slovenski glasbi se ne kaže toliko v umetniškem presežku, temveč bolj v melodični navdahnjenosti in narodnobuditeljski drži v dobi fašizma. Njegove skladbe so še vedno sestavni del programa slovenskih posvetnih in cerkvenih pevskih zborov. V njegovo čast je bil leta 1953 ustanovljen Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec.

– Sestavljalec pesmaric

V težkih letih fašizma sta prof. Emil Komel in prof. Jožko Bratuž pomagala župniku Vodopivcu pri sestavljanju štirih dragocenih pesmaric: »Božji spevi« (1929), »Gospodov dan« (1930), »Svete pesmice« (1932) in »Zdrava Marija« (1933). Založila jih je Goriška Mohorjeva družba, ki se je pod italijansko vlado borila za svoj obstanek.

. Ustanovitelj pevskih zborov, zborovodja in organist

Že v bogoslovju je Vinko Vodopivec vodil zborovsko petje in opravljal službo organista. V vseh vaseh, kamor je bil poslan za dušnopastirsko delo, je ustanavljal pevske zbore in orkestre:

–          Leta 1902 je v prvi kaplanski službi v Kamnjah na Vipavskem ustanovil mešani pevski zbor in tamburaški orkester.

–          Leta 1906 je bil premeščen v Črniče. Tudi tam je ustanovil in vodil mešani pevski zbor.

–          V Kromberku je takoj po prihodu leta 1907 ustanovil Slovensko kulturno izobraževalno društvo, v katerem so bili ženski, moški in mešani zbor, dramsko društvo in tamburaški zbor. 

–    V Lokah je ustanovil pihalni orkester.

– Kulturni in narodni delavec

Po končani prvi svetovni vojni je Primorska ostala pod Italijo. Za ohranjanje slovenske besede so nastajala prosvetna društva, pevski zbori in dramske skupine. Vodopivca so pevovodje kar zasipali s prošnjami za nove skladbe. Ko je fašizem sklenil zatreti in izbrisati slovensko kulturo na Primorskem se je Vodopivec z vsemi silami posvetil delu in navezal stike z raznimi skladatelji po Sloveniji in začel zbirati cerkvene in nabožne pesmi. Tudi sam je neprenehoma ustvarjal. Publicist in pisatelj Jožko Kragelj je o Vodopivcu napisal: »Vinko Vodopivec je Čedermac na glasbenem polju: podobno kot je znameniti beneški kaplan ohranjal narodno zavest s pisano besedo, tako je on z glasbo. V času fašističnega raznarodovanja je hranil primorske zbore s svojimi skladbami«.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Wikipedija, Slovenska biografija, Monumenta musica slovenica, Zoran Slejko: Vinko Vodopivec, Ognjišče, Obrazi slovenskih pokrajin