Cvetana Priol (1922 – 1973)


Pred 100 leti, 19. februarja 1922 se je v Mariboru rodila Cvetana Priol, profesorica, zborovodkinja, pianistka, glasbena pedagoginja, skladateljica, mistkinja in svetniška kandidatka. Spomladi leta 1939, ko je Cvetana imela komaj 17 let, se je v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu, kot žrtev ljubezni. To daritev je kasneje še nekajkrat ponovila. Ob končani drugi svetovni vojni je Bogu ponudila svoje življenje kot zadostilno žrtev z namenom, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev.

.

Dom Cvetane Priol s kapelico


Življenje Cvetane Priol

Cvetana se je rodila v Mariboru 19. februarja 1922 kot prva od treh hčera globoko vernih krščanskih zakoncev Josipa Priola in Milene Ribarič. Oče je bil pred drugo svetovno vojno ravnatelj Sadjarske šole v Mariboru, po njej pa je postal direktor Sadjarskega inštituta v Mariboru in je bil svetovno znani strokovnjak na področju sadjarstva. Mati je bila do poroke uradnica, potem pa se je povsem posvetila družini. Vse tri Priolove deklice so obiskovale osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru. Cvetana se je zatem vpisala na klasično gimnazijo in je leta 1941 maturirala. Bila je zelo nadarjena za glasbo, vsa gimnazijska leta se je učila igranja na klavir.

Leta 1941 je bila družina Priol pregnana v Gradec. Cvetana je v Gradcu morala delati v tovarni tankov in tam hudo zbolela. Bolezen jo je od tedaj spremljala vse življenje. Leta 1944 se je vpisala na študij glasbe na Glasbeni akademiji v Gradcu.

Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor in Cvetana je takoj začela poučevati glasbo. Od leta 1956 do invalidske upokojitve leta 1969 je poučevala glasbo na Srednji glasbeni šoli Maribor. Po upokojitvi je v svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonija in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno velikodušno srce je prenehalo biti v Mariboru 11. avgusta 1973. Pokopana je na pobreškem pokopališču.

.

Cvetanin grob na pobreškem pokopališču v Mariboru


Duhovni dnevnik »Darovana«

Cvetana je opisala svojo življenjsko pot, ki je bila obložena s križem bolezni in mnogih drugih izkušenj, v svojem dnevniku »Darovana«.

Prelomnico v Cvetaninem življenju predstavlja dogodek, ko se je spomladi, leta 1939 v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu, kot žrtev ljubezni. To daritev je kasneje še nekajkrat ponovila, kakor beremo v dnevniku:

»Jezus, zdi se mi, da moram obujati spomin na vse tvoje čudovite darove, ki si mi jih naklanjal v življenju … Bilo je lepo pomladansko jutro, ko sem se pri darovanju v stolnici darovala Tebi, kot žrtev ljubezni. Ne morem pozabiti sreče onih dni, ko sem bila bolj v nebesih kot na zemlji … Še ene daritve se spomnim, 29. aprila 1949 – na petek zjutraj v stolnici v Križevi kapeli. Mami je tisto jutro dala velik šop belega španskega bezga s seboj za v cerkev – ni vedela zakaj. S polnim naročjem belega cvetja sem pred obhajilom obnovila svojo obljubo in se zavezala k pokorščini do Cerkve in v službi njej. Popoldne sem to storila še enkrat – … Gospod, ti živiš vse čase v svoji Cerkvi, v svojih duhovnikih. Po njih smo te spoznali, po njih te vedno najdemo v tabernaklju in na oltarjih naših cerkva. Jezus, glej, jaz sem otrok Cerkve. Za njo se ti v prvi vrsti darujem: Za našega škofa in za duhovnike … Naj bom tvoja mala žrtev, ki se bo použila za Cerkev, za svetost duhovnikov: Če sama ne morem biti tvoj duhovnik, naj bo moje življenje vsaj dar zanje, da bodo privedli tisoče in tisoče duš k tebi … »

Kmalu se  je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973. Ta križev pot, ki ga je ona imenovala »moj misijon« se je začel že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada dobila pljučnico in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila v Bohinju, kjer se je zbralo nekaj drugih deklet in so načrtovale, kako bi začele z delom dušnopastirskih pomočnic po župnijah – današnjih katehistinj, ki jim je Cvetana pravila »sestrice«.

Zaradi jetike na pljučih je morala spomladi 1948 iti v zdravilišče Topolščica pri Šoštanju, kjer je bila operirana in se je po sedmih mesecih »misijona« vrnila domov. V tistih časih je v dnevniku zapisala: »Moje življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličastna luč v tej temi.«  Leta 1951 je morala iti v kostno zdravilišče v Rovinj, kjer je preležala devetnajst mučeniških mesecev, ki pa so bili meseci izredne duhovne višine, kakor pričujejo njeni zapisi: »Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena.«

V njenih spisih, ki so zbrani v knjigi Cvetana Priol na poti svetosti, je tudi nekaj praktičnih navodil, kako naj bi dobri kristjani živeli. Prvotno so bila ta navodila namenjena dekletom, ki jih je zbrala okoli sebe in ki so se kot ona darovale z delom za Cerkev. Vendar so tudi danes ta navodila aktualna.


Kdor služi Bogu, naj…

… se ne pusti premamiti blesteči zunanjosti, ampak naj prodira v bistvo stvari – zakladi so pogosto skriti globoko v zemlji.

… se ne navezuje na osebe, kraje ali stvari – samo Bog naj bo tvoje edino pribežališče, edini dom in edino bogastvo.

… se oblači svojemu poklicu primerno, vendar skromno, lepo in okusno – tvarni nakit pa naj zamenja za duhovnega.

… ne beži pred križem – križ je naše edino orožje in naša edina zmaga.

… ima uglajen nastop v družbi in veliko razumevanje do vsake telesne ali duševne stiske.

… si privošči vsega, kar je koristno za zdravje in kar zahtevajo telesne potrebe.

… mu bo blizu vse, kar dušo dviga in plemeniti – dobra knjiga, umetnost, narava in tako dalje.

… se veseli z veselimi in joka z jokajočimi.

… osvaja svet za Kristusa z vso svojo osebnostjo, v danih razmerah pa tudi z besedami.

… vse svoje življenje do konca daruje za Cerkev in svetost duhovnikov.

… najprej v samem sebi vzpostavi Božje kraljestvo do skrajnih možnosti – da ga bo lahko nato razširjal na zemlji.

… neprestano prosi Jezusa za popolno čistost duše in telesa, za popolno uboštvo ter zunanjo in notranjo pokorščino Bogu v Cerkvi.

.


Postopek za beatifikacijo

1. marca 2003 je Josephus Saraiva Martins iz Kongregacije za zadeve svetnikov v Vatikanu pisal mariborskemu škofu Francu Krambergerju, da s strani Svetega sedeža nič ne nasprotuje postopku beatifikacije. S tem je postopek tudi uradno pričel.

Molitev za beatifikacijo božje služabnice Cvetane Priol

Vsemogočni Bog, Oče luči,
od tebe prihaja vsak dober dar;
hvala ti za božjo služabnico Cvetano, 
ki je svoje življenje darovala za Cerkev 
in je tudi v bolezni in v
trpljenju zvesto služila Tvojemu klicu.
Podeli ji čast oltarja,
da bomo po njenem zgledu sprejemali svoj križ
in v upanju na vstajenje gradili tvoje kraljestvo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen


O Cvetani Priol se je posnel dokumentarni film, ki si ga lahko ogledate na tej povezavi: https://cvetanapriol.si/index.php/cvetana-priol/zivljenje-cvetana-priol/dokumentarni-film-z-naslovom-cvetana-priol

Na spletu je tudi dosegljiva knjiga Cvetana Priol na poti svetosti, ki jo lahko preberete na tej povezavi: https://cvetanapriol.si/index.php/cvetana-priol/zivljenje-cvetana-priol/knjiga-posvecena-bozji-sluzabnici-cvetani-priol#close


Pripravil: Jože Jan

Viri:
Cvetanapriol.si
Wikipedia
Ognjišče
Stolnica Maribor
Aleteia

Please follow and like us: