Pred 50 leti, 2. novembra 1971 je v Škednju pri Trstu umrl Jakob Ukmar, slovenski duhovnik, katehet, bogoslovni profesor, govornik, duhovni pisec, teolog, publicist in narodni voditelj. Kljub preganjanjem in težkim preizkušnjam je ostal neomajen v svoji veri. V Vatikanu poteka postopek za njegovo beatifikacijo, ki ga je tržaška škofija leta 2009 uspešno končala, zdaj se pa nadaljuje na Kongregaciji za svetnike.
Življenje Jakoba Ukmarja
Jakob Ukmar je bil rojen 13. julija 1878 v skromni železniški čuvajnici na Opčinah nad Trstom. Po osnovni šoli na Opčinah je šel na nemško gimnazijo v Trst, zatem je šel v bogoslovje v Gorico in bil 14. julija 1901 posvečen v duhovnika. Njegove prve duhovniške postaje so bile: Bazovica, Rojan, Ricmanje (v času spora te župnije s tržaško škofijo), pri starem sv. Antonu v Turstu in katehet na nemški gimnaziji v Trstu. Do prve svetovne vojne se je posvečal verskemu, prosvetnemu in socialnemu delu v okviru slovenskega krščansko-socialnega gibanja. Med letoma 1915 in 1917 je na Dunaju študiral pravo in doktoriral iz teologije.
Po vrnitvi v Trst in priključitvi Trsta in Gorice Italiji je postal ravnatelj tržaškega semenišča in opravljal druge pomembne škofijske službe. Duhovniki so ga cenili in spoštovali, sam pa si je zelo prizadeval, da bi Slovencem in Hrvatom vrnili pravico do svojega lastnega jezika, ki jim je bila za časa fašizma odvzeta. S svojo pokončno držo, neustrašnim pridigovanjem in sestavljanju spomenic o stanju slovenske manjšine na Primorskem je postal duhovni referent slovenskih vernikov na Tržaškem in velik delavec za ohranitev slovenske jezikovne in kulturne identitete.
Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja istrskega dela tržaško-koprske škofije,a zaradi nasilja, ki ga je doživel med birmovanjem v Lanišču v Istri (nahujskana sodrga je birmovalce pretepla, domačega župnika Bulešića pa umorila), službe ni nastopil.
Ukmar je od jeseni 1919 bival v škofijski hiši v Škednju, kjer je ves čas pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu.V pripravi na drugi vatikanski koncil je papežu Janezu XXIII poslal svoje predloge za prenovo Cerkve, ki naj bi imela več posluha za narodne manjšine. Govori, ki jih je imel Jakob Ukmar na tržaškem radiu, so izšli v treh knjigah. Umrl je 2. novembra 1971 v Škednju in vstajenja čaka na tamkajšnjem pokopališču.
Delovanje Jakoba Ukmarja
- Preganjan in zaprt: Že v času cesarske Avstrije je bil v ječi zaradi panslavizma. Italijanski fašisti so ga zaprli, ker naj bi bil slovenski nacionalist. Jugoslovanski komunisti, ki so ga skoraj do smrti pretepli, so ga še ranjenega zaprli, ker naj bi bil fašist. Po mesecu aresta se je vrnil v Trst, a je tudi tam doživel obtožbe s strani tržaškega škofa Santina, ki ga je razrešil z vseh škofijskih služb, ker naj bi bil komunist.
- Pomiril uporne farane: Pet let po duhovniškem posvečenju ga je škof poslal v Ricmanje, kjer so se prebivalci razglasili za grkokatolike in se ločili od Vatikana. Župnik je pobegnil, poroke in pogrebe je opravljal kar župan. Sprva Ukmarju ni bilo lahko: vaški prebivalci so vanj metali kamne, v šoli so med krščanskim naukom nahujskani otroci žvižgali, vstajali iz klopi in stene obmetavali s paradižniki in kosi lesa. A Ukmar je vztrajal. Ob koncu Ukmarjevega službovanja so se razmere predvsem po njegovi zaslugi tako umirile, da je med farani in škofijo prišlo do sprave.
- Zahteval učenje slovenščine: V Trstu je leta 1910 postal predstojnik dijaškega semenišča za Slovence in Hrvate. V imenu jezikovne enakopravnosti je rektor uporabljal slovenščino, kar je bilo preveč za italijanske nacionaliste na škofiji, ki so dosegli, da so po treh letih semenišče razpustili. Podobno stališče je imel po koncu vojne, ko je kot rektor tržaškega bogoslovja kljub policijskim racijam od gojencev zahteval učenje slovenščine, hrvaščine in italijanščine.
- Obsojal je fašizem: Leta 1931 je zelo odmeval Ukmarjev govor med šmarnicami, ko je italijanskim vernikom v Škednju argumentirano dokazoval, da je fašizem v nasprotju s krščanstvom. Govor “Krščansko sožitje med narodi” je v prepisanih kopijah krožil okoli več let. Leta 1938 je goriški škof Carlo Margotti v semenišču našel 20 izvodov pridige in jih nemudoma uničil. Poleg pisem in spomenic, poslanih na tržaško škofijo, je sestavil spomenico papežu Piju XI. (1930), volilnemu zboru kardinalom neitalijanskega porekla (1938), kongregaciji za semenišča in univerze (1939) in vsem italijanskim škofom (1946), v katerih je ostro protestiral zaradi nasilnega poitalijančevanja Hrvatov in Slovencev v Italiji. “Slovensko in hrvaško ljudstvo se ne čutita odrešeni od italijanske države, kot je v teh deželah zapovedano reči, ampak se čutita podjarmljeni. Prizadeti sta namreč zaradi gospodarske krize in oropani dragocenega zaklada maternega jezika v šolah in uradih,” so besede iz spomenice papežu iz leta 1930.
- Abstinenca v politiki: Med drugo svetovno vojno je Ukmar svojim sobratom svetoval, naj se vzdržijo politike. Sam se je tega dosledno držal. Po drugi strani pa je bil dosleden v drži kristjana, ki pomaga: zbiral je pomoč za slovenske internirance in skrival begunce, čeprav oboroženega boja ni podpiral.
Pisatelj Alojz Rebula se je z Jakobom Ukmarjem prvič srečal 26. januarja 1966 in v svoj dnevnik zapisal: “Velik dan, da sem mogel osebno spoznati največjega človeka – intelektualca in kristjana – v zamejstvu.” Dva meseca kasneje v Rebulovem dnevniku (njegovi dnevniški zapiski so izšli v več knjigah) piše: “V škedenjski večer sem odnesel jasen vtis svetosti.” Izbral si ga je za svojega duhovnega voditelja. Očak Ukmar mu je s svojimi kratkimi nasveti, predvsem pa s svojim življenjem, posredoval nauk, ki ga je zapisal v svoji Mariologiji, knjigi, posvečeni Božji Materi: “Bodimo še mi majhni in skriti pred svetom, da bomo resnično veliki pred Bogom.”
Pripravil: Jože Jan
Viri:
Wikipedia
Revija Ognjišče
Slovenska biografija
Aleteia
Primorski dnevnik
Vipavska javnost
