Celih pet let je minilo, odkar smo se na pristavskem odru prvič predstavile Jeklene magnolije.
Imeli smo željo (in iz Urada za Slovence po svetu odobrena sredstva), da bi potovale v Slovenijo in našo igro predstavile tudi tam. A ker nam pandemija tega ni dovolila, smo prilagodile načrte sedanjim možnostim in se odločile, da gremo v Mendozo.
Martin Križ, naš zastopnik, se je zavzel za organizacijo potovanja in moramo priznati, da je bilo vse tip-top: prevoz, prenočišče, izleti in hrana.
Potovanje je bilo res enkratno. V četrtek zvečer smo se odpeljali z avtobusom, z nami so bili tudi spremljevalci, ki so hoteli malo na oddih. Zelo lepa družba s katero smo uživali to potovanje. Na avtobusu smo peli, pili, se pogovarjali, molili, spali, tako je bila pot krajša.
V petek smo po dolgi vožnji prišli do Potrerillos, kosili v hotelu, se okrepili in nato šli v slovenski dom, kjer so nas toplo sprejeli vedno lepo razpoloženi in dobrosrčni predsednik Tine Šmon in člani doma.
Pripravili smo oder in imeli generalko. Za Gabi Bajda Križ je bil to izreden dogodek, saj že dolga leta ni nastopila na tem odru. Na obrazu so se ji poznali občutki melanholije in veselja.
Po zasluženem počitku smo naslednji dan šli vsi skupaj na izlet v park Independencia, v Cerro de la Gloria in na ogled prekrasne cerkve v El Challao, kjer smo skupaj zapeli Marija skoz’ življenje. Po izletu pa hitro igralke, frizerki in Audio Pristava v dom za pripravo igre.
Ob 20.30 sta vse navzoče pozdravila Zofija Štumberger in Fric (Federico Šmon) in zastor se je odprl. Igra je pritegnila mnogo gledalcev, poskrbeli smo pa za to, da so jo lahko razumeli tudi tisti ki ne znajo slovensko; scenarij smo prevedli v španščino (gospa Cirila Žužek) in prevod predvajali na ekranu (Mati Rožanec).
Po končani predstavi sem se zahvalila vsem sodelavcem: šepetalcema Eriki Čeč in Milošu Mavriču, frizerkama Ludmili in Nadiji Smrdelj ter Ivu za lasulje, Miki Križ za maskiranke, Marisi Cionci Žužek za rekvizite, Audiu Pristava za zvok (Adrijan Gaser in Mati Rožanec), gospe Cirili Žužek za prevod, Marjani Petkovšek za oblikovanje programa, mojim magnolijam (Andrejka Puntar, Viki Selan, Gabi Bajda, Cvetka Češarek, Beti Petkovšek) in seveda mendoškemu domu za sprejem, pa še vsem, ki so nas prišli gledat in Uradu za Slovence po svetu.
Pozdravil nas je predsednik doma Tine Šmon in izmenjali smo si darila: s Pristave smo v Mendozo prinesli našo brošuro ob 50-letnici doma, oni so nam pa podarili lepo oblikovan krožnik, delo družine Nemanič. Nato so nas pogostili z okusno večerjo in seveda odličnim vinčkom.
Naslednje jutro smo se zopet srečali pri maši. Po maši smo v klepetu z Mendoščani izvedeli za odmeve igre, kakor npr. da so punčke prišle domov in se česale z navijači in viklarji. Povedali so nam tudi, da smo z igro spodbudili, da je v domu zopet zaživela družabna plat.
Po maši so nas pogostili s skupnim zajtrkom. S težkim srcem smo se poslovili, saj je v Mendozi vedno luštno. Odpeljali smo se v Uspallato, šli do nacionalnega parka Aconcagua in Puente del Inca, kjer seveda ni manjkalo skupnih slik, petja in dobre volje.
V ponedeljek nas je Franci (Bundo) Šmon povabil v vinarno Peñaflor-Trapiche in nam z navdušenjem pripovedoval o trtah, grozdju in vinu, ki je že od vsega začetka del božjega stvarstva, saj je Kristus rekel, da je on Trta mi mladike, in se sam upodobil v vinu in kruhu. Spoznali smo, koliko je različnih vrst grozdja, trt in vin, in da se vse lahko ceni kot božji dar. Razkazal nam je proces od trgatve pa do izvažanja vina. Seveda smo vino pokusili, odlično nam je teknilo!
Peljali smo se na okusno kosilo za slovo, od tam pa kar na avtobus in nazaj domov. Z žalostnim srcem smo zapeli: »oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj še pridemo…. »
Hvala lepa, Mendoščani, za tako lepo snidenje, za družbo in vsem, ki ste nas spremljali. Krasno smo se imeli. Lapu ja blu…
M. Zurc
