Brezdomci so našli nov dom v Argentini

 

Dolgo se ni mogel razkaditi dim, ki je zavil vso Evropo v črno sovraštvo zadnje vojne. Časopisna poročila so nam pač povedala, da je Hitler zginil, da je Trst osvobojen, da partizanske čete preganjajo še zadnje ostanke nemške vojske – da se zadnji ostanki “domobrancev” še bore v dravski dolini proti osvobodilni vojski…

Med vrsticami je bilo brati, da se nekaj hudega godi na slovenski zemlji in s slovenskimi begunci. Povod tej misli je dala novica o “škofu-beguncu” in o protestni spomenici slovenskega Narodnega odbora na Koroškem glede nasilnega vračanja beguncev.

Kdo so begunci, kdo so vrnjeni, kdo je bil poklan, to vse je ostalo zavito v skrivnostno temo.

Iz domovine so prihajala redka pisma, ki pa niso povedala drugega kot to, da mnogo ljudi pogrešajo. Jaz nisem dobil do oktobra 1945 nobenega glasa. Šele tedaj, po čudnih ovinkih mi pride slednjič po Rdečem Križu glas od moje sestre v begunstvu, toda brez naslova, na katerega bi mogel odgovoriti.

Mesece je še trajala ta nejasnost. Ravno na Novo leto 1946 pa mi je poslal č. g. Franc Gabrovšek iz Severne Amerike kopico pisem, namenjenih rojakom v Argentini, večinoma brez naslovov. Tudi sem dobil pismo, ki mi je prineslo dovolj pojasnil. Izvedel sem slednjič, kaj se je doma zgodilo in kaj se še godi, s toliko gotovostjo, da sem mogel z vso resnico na dan.

Tedaj je postala ogabna psovka o “izdajalcih s krvavimi rokami” in “nekaj so že zagrešili” tista atomska bomba, s katero so rdeči agenti skušali ubiti vsako možnost streznenja med ljudmi.

Čeprav je večina še vedno prav mislila, je ostalo le malo tistih, ki so si pravo upali povedati. Proti plohi pisem, ki so tedaj deževala iz domovine, kjer so navdušeni ofarji vse naprej povdarjali, da je “izdajalce treba pobiti”, “da je vsak sam tudi izdajalec, če jim kaj pomaga”, je bilo težavno delo za pomoč beguncem.

Med tem so pisemske zveze postale redne. Kmalu so začele deževati prošnje znancev in neznancev, da bi radi prišli v Argentino.

Že l. 1944 mi je pisal č. g. Gabrovšek, da moramo misliti na nekaj tisočev Slovencev, ki bodo v slučaju Titove zmage begunci, če se modo mogli rešiti. Nisem si upal misliti na to, da bi jim iskal mesta v Argentini. Gospodarski pogoji niso bili ugodni. Pač pa sem po prevdarjanju in posvetu s č. g. Mirkom Rijavcem, salezijancem v Ecuadorju iskal način, kako preskrbeti morebitnim beguncem dom v Ecuadorju.

Iz tiste bežne misli je nastala bridka resnica. G. Gabrovšek mi je sporočil, da je za vsako ceno treba iskati beguncem novo domovino. Toda kje?

Iskal sem stikov v Peruju, bil sem v Chile, poizvedoval v Paraguayu. Povsod je izzvenelo, da ta imigracija ni zaželena. Edino Bolivija je kazala voljo, in pozneje tudi Ecuador, toda ko smo prišli na konkretne probleme, se je vse razblinilo v nič.

 

Pomagajte nam v Argentino!

Tako se je glasila formalna prošnja dr. Kreka v marcu l. 1946. Tedaj so se začela moja pota na Dirección de Migraciones in Ministerio de Agricultura. Ljubeznivo me je sprejel generalni ravnatelj in prav po otroško smo snovali načrte za ustanavljanje kolonij z begunci. Toda vse je ostalo pri načrtih. Pač pa sem dobil nekaterim posameznikom pravico prihoda v Argentino, toda treba je bilo najti način, kako prepeljati vso begunsko družino v Argentino.

Tako so minevali meseci. Naročili so mi, naj sestavim odbor, naj naredimo to, naj storimo ono… Našel sem šest zaupnih mož, ki so dali svoja imena in tako smo postavili nekaj formalne podlage za vse delo, toda bil je že zopet mesec oktober, ne da bi v resnici prišel en sam naš begunec in ne da bi bil načelno rešen en sam problem.

Tedaj sem se zatekel do ministra de Salud Pública dr. Ramona Carrillo-a, ki me je že ob drugi priliki prijazno sprejel. Tudi to pot je prisluhnil moji prošnji.

 

Avdijenca pri predsedniku republike

Gospod minister mi je obljubil, da mi bo preskrbel avdijenco pri predsedniku republike gen. Peronu. In res! 20. novembra 1946 me je sprejel predsednik republike gen. Juan D. Perón.

Ni bil najin razgovor dolg. Saj je bil o vsem že obveščen. V kratkih besedah sem mu povedal še sam, za kaj gre, mu izročil pripravljeno spomenico, nato pa je on spregovoril: “Jaz hočem, da ti ljudje pridejo v Argentino. Povejte jim pa, naj svoje stare prepire puste v Evropi.”

Nato me je predstavil edekanu in mi naročil, naj nadaljne stvari uredim kar z njim.

 

Slovenski Socialni Odbor

Kmalu nato me je minister dr. Carrillo spremil v Dirección de Migraciones, kjer smo formalno uveljavili predloženi “Socialni Odbor” in sem dobil naročilo, naj predložim prvo listo. Enak odbor pa mora biti ustanovljen tudi v Rimu, ki pa ga mora odobriti tukajšnja Direkcija za imigracijo. Ta odbor bo nosil odgovornost za slehernega prijavljenca. Dal mi je tudi navodila, kako naj se liste prijavljencev sestavljajo.

Toda vedno so se pojavljale zapreke. Izgubila se je pošta, oglašali so se pomisleki, tako da je prišlo do končnega rezultata šele tedaj, ko sta prišla prva slovenska begunca čč. gg. Košiček in Grčman v Argentino.

Tedaj je prišla tudi prva lista s 500 imeni, katere sem po danih navodilih vložil in v treh dneh dobil že tudi rešitev.

Upanje je začelo postajati resničnost. Toda kako dolga pot je še bila! Z velikim zadoščenjem sem prejemal iz Rima vesti, da Slovenci dobivajo vizume, toda kaj jim je to hasnilo, ko pa nihče ni imel plačane vožnje.

A v isti meri, kot je beguncem rastlo upanje, je nama s Košičkom, ki sva odtlej skupno nosila skrb zanje, rastla zadrega.

Začeli so po malem prihajati, toda kam z njimi. Prišel je g. Tone Skubic. Kam naj ga denemo. Poiskali smo mu mesto v nekem zavodu. Spet je prišlo nekaj novih. Spet so morali po enakem delu.

Kaj bo, kadar pridejo, stotine? Če bi od vsega začetka ne čutil, da Bog naše delo blagoslavlja, bi bilo res brezupno. Tako polni nade so prihajali naši odlični fantje, pa smo jih morali poriniti na neprimerna mesta, čeprav so bili profesorji, glavarji, advokati, inženirji ali kar koli že. Kar bal sem se ladij “Philipa” in “Argentina”, ki sta nam nosili prve begunce.

 

Tukaj je ključ od hiše!

Tedaj dobim glas: jutri pride inženir Brodnik z družino. Kam boš z njim? Zares! Kam? Poklical sem zvečer prijatelja in mu potožil svojo skrb. Pa mi je ljubeznivo omenil: “Morda Vam morem biti v pomoč! Slučajno imam prazno hišo, ki jo prodajam. Če se obvežete, da mi jo izročite prazno tisti dan, ko jo prodam, Vam dam ključe od nje.” Arhitekt Aurelio Vargas je bil ta dobri mož, ki mi je nato poslal ključ in naslednje dopoldne, ko sem šel sprejet novodošle, sem kar inženirju Brodniku izročil ključ, vzeli smo taksi in zapeljali smo se kar naravnost v hišo na Austriji 2703, kjer je od tistega dne nastal slovenski begunski dom v Buenos Airesu. (Danes tiste hiše ni več. So jo že podrli.)

Kdo bi mogel reči, da to ni bil očitno prst božji. Prav tisti hip, ko je bilo treba, je bila hiša na razpolago. Preje sem mesece in mesece stikal, kje bi kaj primernega našel, pa je bilo vse zaman. Tedaj mi je pa kar iz nebes samo padlo. Pač očitno, da je moralo biti med begunci mnogo dobrih duš, katerih molitev je predirala oblake.

Meseca junija 1947 smo dobili prvo kompaktno skupino. Prišlo je enajst fantov. Hiša na Avstriji je postala mravljišče. Upeljati smo morali hišni red.

 

Hotel de Inmigrantes se odpre

Meseca septembra 1947 dobimo obvestilo: Z ladjo Tucuman pride 33 naših. O, Ti moj Bog, kaj bo pa sedaj! Kam bomo z njimi, tako sva skrbela s Košičkom. Pa kot vselej v odločilnem trenutku, tako je božja Previdnost tudi tedaj poskrbela.

Izgubil sem ves dan s praznimi poti. Iskal sem opore pri vseh znanih veljavnih možeh, toda nihče ni imel tiste veljave, da bi mi mogel zagotoviti prostor za 33 brezdomcev.

Zadnje upanje je bil g. Ferrari Zamudio, tajnik komiteta za sprejem imigrantov. Ugodil je moji prošnji, da bi Slovenci smeli prve dni po prihodu v Argentino uživati ugodnosti imigrantskega hotela. Čez to hišo nekateri radi pogodrnjajo, pa so vendar neprecenljive usluge, ki so jih doslej dobili tisoči slovenskih beguncev, ki so tam dobili za prve tedne stanovanje, hrano, dokumente in mnogi tudi delo.

Delo z begunci pa je vse bolj naraščalo. Poleg skrbi za tiste, ki imajo še priti, so bile vsak dan večje potrebe teh, ki so že bili tu in posebno skrb, kam z njimi. Problem stanovanj in namestitve je postal še bolj pereč, čeprav je postajala tudi pomoč starih Slovencev vsak dan izdatnejša.

Med tem je pa tudi Peronova vlada od besed začela prehajati na dejanja. Oblast je sicer odklanjala prevzem prevoza naših beguncev, pač pa nam je nudila zaposlitev. Tako je od prve skupine, ki je bila znatnejša (ladja Tucuman), zaprosil minister de Obras Públicas nekaj delavcev za Ezeizo. Fantje so napravili odličen vtis, ker so bili disciplinirani in pridni za delo, kar je odprlo pot nadaljnim, tako da so naslednji prišleci našli že pripravljene službe, v kolikor so bili samci.

Vse do novembra 1947 sva nosila odgovornost za vse z g. Košičkom. Tedaj je začel delovati Kljub slovenskih beguncev, sestavljen že v oktobru, katerega tajniške posle je prevzel g. Anton Skubic, gdč. Petelinova pa je prevzela skrb za ženski del problemov. Toliko je bilo vsakršnih potov in pisarij, da je nujno bilo treba človeka, ki naj bi se samo temu delu posvetil. Toda kdo? Tedaj so se namreč že začela odpirati vrata v razne službe in kdo bo zastonj delal, če ima priliko, da dobro zasluži. Toda treba je pa le bilo in zato smo po splošni želji naprosili g. Toneta Skubica, naj bi on prevzel pisarno. Malo preje je dobil dobro delo v tovarni in res mu ni kazalo, da bi nekaj gotovega pustil v zameno za nekaj nevšečnosti. Zaenkrat je sprejel to odgovornosti polno delo, v kolikor ga bo mogel vršiti izven svojega dela v tovarni. Nekaj tednov je šlo, toda kmalu je postalo to nemogoče, dokler nismo slednjič sklenili, naj se g. Skubic izključno posveti begunski pisarni, za kar mu bomo preskrbeli skromno odškodnino. Prav tiste dni smo dobili tudi iz Severne Amerike nekaj podpore. Bilo je 1000 dolarjev kot edini prispevek, ki ga je naša pisarna prejela od zunaj.

 

Kaj pa razmerje do starih Slovencev

Strašilo o “izdajalcih s krvavimi rokami” je še vedno hodilo okrog. Celo uradno iz službenega mesta titovskega predstavništva je bilo izdano naročilo, naj se z njimi nihče ne druži, ker so “narodni zločinci”.

Dobro so vedeli tisti gospodje, da bodo svoje obrekljivke vzdržali le, če bodo mogli vzdržati prepade med starimi in novo prihajajočimi Slovenci.

Čudne storije so tiste čase krožile po Villa Devoto in po Paternalu. Nekdo, tako so pripovedovali, je šel v hotel, povabil te ljudi na vrček piva. Namesto v gostilno jih je zapeljal v zasedo, kjer so jih “tako nabunkali…”, kar prste si je obliznil pripovedovalec… Srbeli so ga, ker bi pač rad kaj takega napravil, toda zgodilo se ni nič podobnega, pač pa so se začeli vse bolj bližati taki, ki so imeli resnično željo zvedeti resnico o stanju doma.

Gonja proti beguncem je bila na višku lani septembra meseca. Toda dogajalo se je, da so se večinoma le javno bali družiti se z novodošlimi, zasebno so se pa stiki čim dalje bolj množili. Grožnje, ki so imele namen ustrahovati slovensko javnost, so našle pri mnogih že zasmeh – in slednjič je prišlo do tega, da so naši fantje lahko stopili že v katero koli gostilno in lepo zapeli, ne da bi slišali žal besedo. Naštel bi lahko lepo vrsto imen dobrih mož in žena, ki so novodošlim šli na roko, a nočem, da bi komu zato svojce doma preganjali.

Ko je po 15. septembru – po priključitvi cone A Jugoslaviji – začela deževati od doma pošta, ki je porazno vplivala na partizansko navdušenje, in so se isto časno oglašali tudi prvi povratniki iz Jugoslavije, so se začele enotno strnjene vrste tukajšnjih zagovornikov Titove Jugoslavije razhajati in pod nesmiselno krilatico “sedaj pa jaz nikomur več ne verjamem” je prišel do izraza razkroj enotne fronte proti beguncem.

Sedaj se vsem dobro mislečim oči odpirajo. Zato pa sedaj tudi nikomur ni več mar, kaj bodo rekli fanatiki. Ogromna večina starih Slovencev je novim dala roko v pozdrav in pomoč: tako je zasut umetni prepad, ki ga je komunistična propaganda skušala držati. Mnogi novodošli so našli stanovanje v hišah starih Slovencev; mnogi stari rojaki so preskrbeli stanovanje in delo novim in ni daleč dan, ko bo prišlo tudi do sodelovanja na prosvetnem in kulturnem polju.

Tako se mnogi stari Slovenci danes radujejo prihoda novih rojakov, ki so prinesli svežega in zdravega slovenskega duha in bodo vlili novo narodno življenje slovenski koloniji v Argentini.

 

Janez Hladnik

Zbornik Svobodne Slovenije

1949