VZGOJA ZA NAPOR | STARŠEM V RAZMISLEK

V želodu je hrast, v otroku je odrasel človek.

Pregovor

Vzgoja otrok je v poslanstvu staršev ena najpomembnejših, dragocenih, a tudi težkih nalog. Kako uspešno in dobro jo opravljajo, je odvisno od več činiteljev, močno tudi od vzgoje, ki so je bili deležni sami v matični družini.

Povojna generacija naših staršev ni poznala interneta s stotinami vzgojnih nasvetov, posnetkov, odgovorov na vprašanja, mnenj drugih staršev. Niso imeli knjig, revij, priročnikov za vzgojo otrok ; v šoli so le redko poslušali predavanja in priporočila, kako vzgajati . Učitelji so pogosto opozarjali na slabe pogoje za učenje in pisanje domačih nalog ter fizične kazni, pa tudi na  preobremenjenost otrok z delom na kmetiji. Večina staršev je takrat vzgajala iz osebnih izkušenj in z zdravo pametjo.

V zadnjih tridesetih letih se je z velikimi spremembami na vseh področjih družbe spreminjala tudi vzgoja v družinah in vzgojno-izobraževalnih sistemih. Kljub številnim razlikam med starši »preteklega« in »sedanjega« časa si skušajmo odgovoriti na vprašanje, kakšno podobo vzgojenega otroka so si želeli prvi in kakšno pričakujejo drugi.

Nedvomno se boste strinjali, da si vsi starši želimo, da bi bil otrok zdrav,uspešen in srečen ; da bi bilodgovoren , deloven in spoštljiv ; da ne bi zašelv slabo družbo, v svet drog in alkohola ; da bi končal šolo, prišel do poklica, si ustvaril družino…

V tem, suhokranjskim staršem namenjenem prispevku želim nekoliko osvetliti  vzgojo otroka za premagovanje naporov .

Napor ima slikovito prispodobo v znanem slovenskem pregovoru : Brez muje se še čevelj ne obuje. Za vse, kar počnemo, je potreben določen napor. V naravi človeka in človeštva je prizadevanje, da bi si napor olajšali, ga zmanjšali – to je gonilo napredka. Ob izumih, ki skrajšujejo čas našega dela in nas manj utrudijo ( sesalec namesto metle ), le malokrat pomislimo, da je napor tudi vir zadovoljstva. Spomnimo se na cilj, ki smo ga dosegli po trdem delu in trudu ! Kakšno zadovoljstvo nas je napolnilo ob koncu poti ! Dobra ocena, opravljen izpit, tlakovano dvorišče…. Pri tem je treba vedeti, da pri delu deluje tudi fiziološki napor. Mišice so obremenjene, kar povzroča bolečino, le-ta pa izločanje posebnih hormonov, ki blažijo bolečino, obenem pa  sprožajo občutek ugodja in zadovoljstva. Ta prijeten občutek nas kljub utrujenosti žene naprej in motivira za nove naloge. 

Torej je vzgoja otroka za napor še kako pomembna. Vemo, da je usmeritev otroka v napor že zapisana v njegovih genih. Opazujte dojenčka, kako se napreza, da bi dosegel igračko ; malčka, ki se trudi postavljati se  na noge, prijemati, sneti, posnemati mamo pri opravilih – ne da bi ga k temu silili. Potrebno je, da otroka že od malega spodbujamo in usmerjamo, da z naporom dosega cilje in občuti zadovoljstvo, ki ga starši še  podkrepimo z izraženim veseljem, pohvalo, tudi manjšo nagrado.

Otrok usmerja napor v različne dejavnosti : v zanj koristne in za okolje sprejemljive, a tudi v dejanja, ki so zanj škodljiva in jih okolje zavrača kot nedopustna. Ker nima vrojenega občutka za koristno in škodljivo – dobro in slabo, sledi svojim vzgibom.

 Primer : Otroka pritegnejo gumbi na štedilniku ; s trudom jih obrača, da posveti lučka. Grelne plošče se segrejejo, otrok se lahko opeče. Vzgojna naloga staršev je, da ga učijo razlikovati med nevarnim in koristnim naporom.

V družinah, kjer je vzgoja pretežno avtoritativna, starši otroka priganjajo h koristnim naporom, sami mu postavljajo cilje, škodljiv napor pa strogo kaznujejo. Iz strahu pred kaznijo se mu otrok izogiba. Ker dela pod prisilo, ne občuti zadovoljstva, ampak odpor.Če starši otroka pretirano razvajajo in ga skušajo obvarovati pred vsakršnim naporom, se zgodi, da ne more vzpostaviti povezave med dobro opravljenim delom in zadovoljstvom. Zato je nezadovoljen. Pričakuje, da mu bo ugodje nudilo okolje. Po drugi strani pa postajajo starši vse bolj popustljivi do otrokovega škodljivega napora, ko postaja njegovo vedenje moteče, nadležno, uničevalno, celo nasilno.

Primer 1  : Starši izpolnijo željo mlajši hčerki in ji kupijo psička. Toda odgovornost zanj naložijo starejšemu bratu, čeprav si tega ne želi. Prisiljena obveznost mu vzbuja jezo in odpor. 

Primer 2 : Starši svojega prvošolca še vedno oblačijo, obuvajo, pospravljajo igrače in ga celo podkupujejo za normalne dolžnosti (umivanje zob). Otrokove želje so ukazi, ki jih starši izpolnjujejo. Njegovo neprimerno vedenje (ugovarja, grdo govori, uničuje igrače…) dopuščajo in ga opravičujejo pred sorodniki, učiteljem… 

Primer 3 : Družina skrbi za ostarelo babico. Staršema pomagata pri tem tudi 6- in 9- letna sinova (zalijeta rože, gresta v trgovino…), za kar sta pohvaljena, včasih nagrajena s sladico ali evrom za v hranilnik. V tem primeru je napor povezan ne le z zadovoljstvom , ampak tudi z ljubeznijo do babice in s sožitjem v družini.

In na koncu – staršem v razmislek : Kako vzgajate otroke za napor v vaši družini? Ali veste, da so pristno veselje in pohvale staršev najmočnejše spodbude za premagovanje naporov na poti otrokovega odraščanja ? – Pa nikar ne odlašajte.  Kajti v želodu je hrast, v otroku pa odrasel človek.

Mag. Jelka Mrvar

Viri :

Bogdan Žorž, Vzgoja za svobodo – vzgoja za odrekanje, Ognjišče, 2010

Please follow and like us: