Ob 30-letnici prvega skupnega obiska v Sloveniji

Ob dnevu slovenske državnosti, tega našega največjega praznika, mi misli pohitijo nazaj v maj leta 1991, ko smo z SPZ Gallusom imeli to čast in privilegij, da smo kot prvi pevski zbor iz tujine lahko prepevali po Sloveniji.

V nas so se prepletala mnoga čustva – ponos, hvaležnost, veselje, ganjenost, ker smo bili prvi, ki smo lahko dokazali, da slovenska pesem pri nas v Argentini ni izumrla…

Prepevali smo od mesta do mesta, od vasi do vasi in doživljali nepozabne, res ganljive trenutke. Višek teh nastopov pa je bil zadnji, glavni koncert v največji – »Gallusovi« – dvorani Cankarjevega doma, 3. junija 1991. Tisoč sedemsto ljudi v do zadnjega kotička polni dvorani in na hodnikih, prisotnost vseh tistih, ki so zasnovali osamosvojitev in veliko število naših sorodnikov, je vzbujalo posebno ozračje. Najbolj so vžgale domovinske pesmi, posebno dr. Kremžarjeva budnica »Slovenija, zapojmo ti«. Dolgotrajen aplavz, solze ganjenosti, veselja in upanja. Ta pesem nas je spremljala na vseh koncertih in marsikje so nas prosili, naj bi še enkrat zapeli »tisto vašo, ta lepo«.

»Doni pesem, brate druži, domovini vsak naj služi, kdor po tebi hrepeni, oj, slovenska pesem ti«.

Prav tako naša pesem vzbuja slovensko pripadnost tudi tukaj v Argentini. Pesem je naš skupni jezik, ki presega vse meje in daljave ter v naših srcih ohranja ljubezen do obeh domovin.

____________________________

Nekaj utrinkov s potovanja

Naš prvi nastop je bil v dvorani kranjske gimnazije, kjer se je zbrala množica sorodnikov, znancev in prijateljev naših pevcev. Že pred nastopom so nas oblegali novinarji tako, da se nismo mogli dovolj zbrati. Kljub temu smo še kar zadovoljivo izvedli program in smo bili deležni bučnih aplavzov.

Zunaj nas je pričakovalo občinstvo in doživeli smo prisrčna srečanja s sorodniki, znanci, prijatelji, bivšimi sošolci …

A se me spomniš, v šoli sva bila v istem razredu!
Me še poznaš? Koliko časa se nismo videli! Kako lepo ste peli!
Kako lepo še vedno govorite po slovensko.

Taki pogovori so se porajali med objemi in solzami.

Kaj naš še čaka po tako lepem začetku?

Poleg koncerta v Cankarjevem domu sem bila najbolj ganjena v Murski Soboti. Kot na vsakem koncertu, je bila dvorana polna do zadnjega kotička. Imeli smo v načrtu, da bomo v vsaki pokrajini zapeli dve njihovi narodni pesmi in sta seveda bili na sporedu tudi »Teče mi, teče vodica« in »Vsi so venci vejli«, obe zelo žalostni. Po odmoru, ko smo bili že na odru in dvorana v temi, je po sredini pritekel starejši gospod prav do odra in mi podal majhen, ljubek šopek cvetic. Verjetno je šel domov in ga tam naredil, saj so bile ob tej uri cvetličarne gotovo že zaprte. Tako mi je bilo lepo pri srcu, da sem kar jokala.

Naslednji dan je bila binkoštna nedelja in smo bili pri maši v cerkvi, kjer so dobro uro prej imeli prvo sv. obhajilo Romi, ki jih je v Prekmurju kar veliko. Samo malo sem odprla cerkvena vrata in že me je omamil čudovit vonj: na oltarju je bila ogromna ikebana iz samih šmarnic in narcis, s katerimi so bili okrašeni tudi stranski oltarji.

Od tam smo se odpravili na pot proti Ljubljani. Ogledali smo si majhno cerkvico v Martjancih in tam našteli 17 različnih cvetličnih aranžamajev vseh velikosti, na oltarju, na prižnici, pod prižnico, na vsaki polički, pod vsakim kipcem…

Nadaljevali smo pot in imeli kosilo v eni od vasi, mimo katerih smo se peljali. Kosilo je bilo seveda odlično, še bolj pa znana prekmurska gibanica. Poleg nas je bila v istem prostoru tudi dolga miza, saj so praznovali sv. birmo. Kmalu se je med nami vnel razgovor, izmenjava mnenj, razna vprašanja. Medtem je majhen, kaki dve leti star fantiček, zagledal prav tako majhno Oblakovo Marjanko in vnela se je ljubezen na prvi pogled. Ves čas sta se igrala, malček pa je neutolažljivo jokal, ko je morala Marjanka na avtobus. Med dolgo potjo smo spoznali še veliko cerkva, tudi tisto, ki ima Kregarjeve freske za oltarno mizo in zadnje, srednje, ni mogel dokončati. Vse te cerkve so bile tisti dan posebno okrašene. Mislim, da je bila ta nedelja res nepozabna.

Pa še tole: ko sem potem doma obujala spomine in štela cerkve, ki smo jih obiskali, sem dognala, da jih je bilo najmanj 35.

Anka Savelli Gaser
dirigentka

____________________________

Tako se turneje spominjajo pevci…

Izpolnjena želja

Ko smo 1. novembra 1990 peli pri sv. maši v cerkvi Marije Pomagaj, je bil prisoten ljubljanski župan inž. Jože Strgar.

Potihem sem si želela, da bi nas povabil v Slovenijo. Začuda se mi je želja izpolnila.

V Slovenijo smo prišli 9. maja 1991. Že ko smo leteli čez slovensko zemljo, smo začeli jokati. Nekateri so poljubili slovenska tla. Ganotje se je nadaljevalo pri sv. maši v ljubljanski stolnici in na srejemu na Magistratu, kjer nas je pričakovala množica rojakov. Višek tega večera je bil, ko smo ob veliki slovenski zastavi zapeli »Slovenija, zapojmo ti …«, nato pa nas je prof. Peterle pozdravil s svojim moškim kvartetom in zapel nekaj pesmi.

Sorodniki so me prisrčno sprejeli, ko smo si prvikrat v življenju gledali iz oči v oči. Moja doživetja so presegla pričakovanja.

Najbolj mi je ostal v spominu koncert v Celju, na katerem sem bila tako ganjena, da me je kar stisnilo v grlu. Tam je živel moj oče in ves čas so se mi v glavi porajale misli, kako bi bilo lepo, če bi bila tudi jaz rojena tam.

Seveda pa je bil koncert v Cankarjevem domu nekaj edinstvenega. Ko sem videla množico v dvorani, sem bila res ganjena. Prisotnih je bilo veliko sorodnikov pevcev, a tudi razni državniki, duhovniki, in navdušeni ljudje, ki so že komaj čakali, da bi se Slovenija osamosvojila. Argentinski veleposlanik v Jugoslaviji se je odzval vabilu in s svojo ženo prišel na koncert. Zapeli smo mu pesem »Pueblito, mi pueblo«, za kar je bil zelo hvaležen. Še dolgo časa je ostal v stiku z dr. Savellijem in ko se je vrnil v Argentino, je z veseljem prišel na večerjo, ki smo mu jo pripravili Gallusovci.

Spominjam se tudi srečanja s celovškim Gallusom, ki je vsakemu od nas podaril spominsko značko. Bila sem vesela, ko sem lahko spoznala nekatera dela arh. Plečnika, ki me je osvojil.

Res, hvala Bogu in organizatorjem, da so nam omogočili to turnejo v tako prelomnem času.

Polona Pintar Lazar

_____

Hvaležni za prelepa doživetja

Zaključni koncert v Cankarjevemu domu je bil krona naše enomesečne turneje po Sloveniji.

Zdelo se nam je, da sanjamo, ko je 1. novembra 1990 ljubljanski župan inž. Jože Strgar v Slovenski hiši povabil naš zbor v Slovenijo v mesecu maju 1991.

Začele so se priprave: vabili smo pevce, da bi zbor imel kvalitetno zasedbo, drugi so skrbeli za potek in pripravo potovanja, dr. Julij Savelli in Anka Savelli Gaser sta se zavzela za izbor pesmi. Vsi pevci smo po svojih močeh kaj organizirali, predvsem pa imeli v najhujši vročini tritedenske vaje.

Mnogi pevci so bili prvič v domovini svojih prednikov ali pa so se prvič vrnili v svojo domovino po letu 1945.

Za naju je bilo potovanje še prav posebno, ker sva imela s seboj takrat 14 mesečno hčerko Marjanko, ki je v Sloveniji shodila.

Posebno nama je ostalo v spominu, ko smo prvi večer po zahvalni maši v stolnici, ki jo je daroval škof Alojzij Šuštar, šli na sprejem v Magistrat in smo tam prvič zapeli našo himno Slovenija v svetu. Med nami je bil tudi njen avtor, dr. Marko Kremžar. Kako smo bili vsi do solz ganjeni in hvaležni Bogu in vsem, ki so omogočili, da smo bili na slovenskih tleh!

Načrtovali so, da bi bil zaključni nastop v Slovenski Filharmoniji, a so rekli, da bo prostor premajhen, saj je bilo »le« 600 sedežev.

Niso se zmotili. V Cankarjevem domu je bilo več kot 1500 poslušalcev, vsaj 300 ljudi je ostalo brez prostora in so koncert spremljali preko ekranov na hodnikih, nekaj jih je pa moralo oditi.

Vse je bilo polno in naj poveva da, ko sva stopila na oder in videla vso to množico ljudi, mnoge med njimi zelo ganjene, predstavnike raznih društev in organizacij, sva občutila hvaležnost, da lahko to doživljava. Bilo je enkratno!

Prejeli smo veliko šopkov in daril. Ne bova pa pozabila, kako je gospa Anka izbrala najlepši šopek in ga podarila svojemu dragemu očiju. Misliva, da smo takrat vsi pevci spremljali to gesto s solznimi očmi in v tem šopku je bila tudi naša hvaležnost dragemu dolgoletnemu dirigentu.

Pa še en spomin nama je ostal globoko zapisan v srce: Ko smo stopili z odra smo vsi skupaj zmolili v zahvalo za vse kar smo lepega doživeli ta večer.

Helena Loboda in Jože Oblak

_____

Odmevi spomina

Kadar molitve bo zvrhana mera
konec begunstva bo, žalostnih dni:
hvalnice v srcih zapela bo vera,
s petjem na ustih domov bomo šli!

Sanje očetov in naše so se izpolnile. Gallus je odšel na pevsko turnejo po Sloveniji. Bila sem ganjena, ko sem stopila na slovensko zemljo.

Domovini smo poklonili najlepše, kar smo imeli: našo pesem, ki smo jo gojili vsa dolga leta begunstva. Spremljala nas je v veselih in žalostnih trenutkih, v hrepenenju po naši zemlji.

***

Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj.

S pesmijo smo prekrižarili Slovenijo od Kopra do Rogaške Slatine.

Zapeli smo naši kraljici Mariji Pomagaj na Brezjah. Solznih oči smo zrli v milostni obraz nebeške Matere. Zvonili smo na zvonček želja na blejskem otoku in prosili za Slovenijo.

Na Teharjah smo se spomnili pobitih domobrancev in v cerkvici svete Ane, pri maši, molili za pokoj njihovih duš in spreobrnjenje rabljev.

Bili smo v Podgorici na Primorskem in pomislili, da se za ceno preganjanja in življenja ohranili slovenski jezik in pesem.

***

Gor’ čez izaro …

Obiskali smo tudi naše koroške brate in si v Celovcu ogledali knežji kamen, simbol naše samobitnosti. Bili smo pred razglasitvijo neodvisnosti naše države Slovenije, ki se je takrat že čutila v zraku.

V Novem mestu smo zapeli tudi v Domu starejših občanov. Posebno doživetje za naju s sestro Martino je bilo, da sva tam srečali našo nekdanjo učiteljico, ki nas je vse štiri otroke v prvem razredu naučila brati in pisati. Tudi ona je bila srečna, ko je videla, da njena setev ni bila zaman. Ostali smo zavedni Slovenci.

Višek potovanja je bil gotovo koncert v Cankarjevem domu, kjer so nas navdušeni rojaki obsuli z rdečimi nageljni. Domovina je sprejela svoje zveste sinove in hčere.

Metka Mizerit

_____

Tam smo bili…

Slovenija, od kod lepote tvoje…

Majski dež nas je pozdravil ob prihodu, a smo ga prešerno sprejeli kot blagoslovljeno roso, da bo pokrajina še bolj zelena in cvetoča.

In so se zvrstila potovanja in koncerti po mestih naše domovine. Odkritja lepih krajev in ljudi so sledila še lepšim, kako bi to ne razvajalo naših oči in doživetij. Trojane: Načrtovani kratek postanek na prelazu med Gorenjsko in Štajersko se je raztegnil, saj smo morali obvezno pokusiti najboljše krofe na svetu. Lep pomladen dan je kar vabil k občudovanju cvetočih hribčkov in dolinic, kamorkoli si se ozrl, saj nisi vedel kam bi usmeril pogled. Vsi smo prevzeti, še večni šaljivec Tone: *Le kaj so naši stari mislili, da so zapustili tako lepe kraje*. Ja, dragi moj, če naši starši leta 45 ne bi bežali, prav lahko mene in tebe ne bi bilo več med živimi…

***

Mi smo vojaki korenjaki…

V Mengšu so nas že težko čakali, saj so se zelo potrudili, da so dosegli naš nastop. Pozdravi nas godba, domači zbor in seveda gospod župan. Polna dvorana navdušeno pozdravlja naše izvajanje. Po aplavzu pa začutimo nekak preplah. Izmed občinstva vstane domači veljak in z razburljivim glasom pove, da prav zdaj jugoslovanska vojska napada in oblega slovenske vojake v Mariboru. Naša vojska se hrabro brani, a priporočimo jo božjemu varstvu in Mariji ter intonira himno slovenske vernosti Marija skoz’ življenje, za njim povzamemo mi na odru in vsa dvorana.Vsi ostanemo pod močnim vtisom.

Mnogi domačini imajo svoje fante pri vojakih, mi se pa zavemo, da smo prišli v domovino v prelomnem času, ko se rojeva slovenska država in njena vojska. Dan zatem se zbiramo pred sedežem Radiotelevizije za snemanje plošče. Pri vhodih v državne urade vidimo, da se zbirajo oboroženi vojaki. Kaj to pomeni… kdo so, ugibamo. Dekleta še posebej opazijo, da so fantje postavni in svetlolasi. Ko prideta dva mimo nas, vidimo, da imajo na kapah slovensko zastavico. Ko jih ogovorimo povedo, da so slovenska vojska in da varujejo državne urade. Pa taki korenjaki, se čudimo, a se nam smejijo: Moramo biti korenjaki, da bomo strah sovražnikom domovine.

***

Šumi, šumi gozd zeleni…

Zborova pot se počasi izteka. Kako ne, ko pa križarimo Slovenijo po dolgem in počez. Zaključni koncert bo v prestolnici, v največji dvorani Cankarjevega doma. Spet nas spremlja *nebeška rosa*, a to ni zapreka za množice, ki hitijo od vsepovsod, zaupajoč da dobijo še kakšo vstopnico ob tolikem navalu.

Slavnost prehaja iz viška v višek in mi se počutimo prepolni glasbe in simpatije do navdušenega občinstva. In zažubori iz petdesetih grl in nudi pevsko lepoto množici v dvorani, ki čutimo, da diha z nami. Zdi se mi, da se je še posebej dotaknila src priredba narodne Oj, le šumi gozd zeleni. Dekliški glasovi oplemeniteni z Lukovim solom. Nam in v dvorani so se iskrile oči od ganotja… Pa nepozabna Pueblito mi pueblo. Ne samo argentinskega veleposlanika navzočega v dvorani, tudi nas je stisnilo pri srcu…

Vse naše registre pa je gospa Anka odprla pri veličastni Tomčevi Slovenija v svetu. In ni ti meja, domovina je valovilo v dvorani in odmevalo v slovensko pomlad…

Jernej Tomazin

_____

Srce je govorilo

Minilo je 30 let odkar sem prvič potovala v deželo svojih staršev. Na povabilo ge. Anke Savelli Gaser sem vstopila v pevski zbor Gallus. Velik ponos za kateregakoli Slovenca v Argentini. Z velikim navdušenjem in radovednostjo sem se naučila obširni program pesmi, hodila na vaje in se družila z novimi pevci. Vaje so intenzivno potekale v Slomškovem domu. Navdušenje se je večalo vsakič bolj, saj smo bili tik pred tako želenim obiskom. To je bilo prvo množično potovanje slovensko-argentinskih izseljencev v matično domovino po drugi svetovni vojni. Pravi zgodovinski dogodek!

7. maja 1991 smo se na letališču Ezeiza poslovili od domačih s pesmijo Slovenija v svetu. Tako je vsak s polnim košem želja vstopil na letalo. Potovanje je bilo dolgo, a nič dolgočasno. Vsak ga je doživljal na svoj način. Nekateri so klepetali, drugi peli, nekateri brali in tudi spali. Spominjam se jutranje masaže. Delali smo vlakce in si eden drugega masirali. To je bilo super. Ni manjkalo smeha in zabave.

Prva parada je bil Pariz. Oh, ja! Pariz! Čudovito in pravljično mesto! Vstopili smo v avtobus in si ogledali mesto v petih urah. Koliko sijajnih slik: Notre Dame, reka Sena, gledališča, muzeji, Louvre, vodnjaki, spomeniki, pisani vrtovi, Slavolok zmage in, končno še češnjica na torti: Eifflov stolp in okusni baget ob vznožju. Kako se nam je prileglo! In še dalje, cerkev Presvetega Srca Jezusovega in pričakovani obisk Slovencev v Franciji v slovenskem domu. Po okusni večerji smo se ustavili ob klepetu in ob veselem petju. Res prijeten večer!

Naslednji dan, 9.maja, pa tako pričakovani polet v Slovenijo. Prispeli smo v Zagreb. Bilo je oblačno. Spominjam se, da je bil avtobus nabito poln. Komaj sem sedla vanj mi je srce začelo močno biti. Nisem mogla verjeti, da sem tako blizu Slovenije. Pot je bila polna pričakovanj. Ko smo prišli na mejo so nam po zvočniku sporočili, da smo že v Sloveniji. Oči so se mi na veliko odprle. Končno sem dočakala dan. V Sloveniji sem! V mislih so se mi pojavljali spomini po pripovedih staršev. Res lepa je Slovenija!

Prvi pogled na grad Otočec ob reki Krki. Kočija s konji, park, labodi. Kako očarljivo! Obiskali smo ljubljansko stolnico, se zahvalili za srečno pot in se priporočili Mariji Pomagaj za uspešno turnejo po Sloveniji. Pozdrav pred Magistratom. Po dolgem dnevu so nas prišli iskat sorodniki. Porazdelili smo se po družinah. Kako sem si želela spoznati sorodnike: strice, tete, bratrance in sestrične. Toliko so starši govorili o njih… Snidenja se ne da popisati. Koliko občutkov, pripovedovanj, spominov, večerov klepeta…

Stanovala sem v Polhovem Gradcu pri maminih sorodnikih. Od tam sem hodila na vaje, na koncerte in razne izlete.

S skupino sem obiskala razne kraje: Glasbena šola v Ljubljani, Brezje, gimnazija v Kranju, Trojane, antični park Šempeter v Savinjski dolini, cerkev v Šempetru, Celje, Postojnska jama, Hrastovlje, Koper, Portorož, Maribor, Murska Sobota, Ptujska gora, Rogaška Slatina, Teharje, Mengeš, Koroška, Bled, Vipavska dolina na Primorskem, Stara Gorica, Ljubljana in še druge…

Turnejo po Sloveniji je vsak doživljal na svojstven način. Kar je bilo skupinskega, to se pravi izleti, koncerti, obiski, so potekali po programu. Skupina je bila raznolika v starosti in v izkušnjah. In zato tudi bogata.

Obiskali smo različne konce Slovenije. Vsak kraj je imel svoje posebnosti, drugačnost. S skupino mladih sem se prav dobro razumela. Vesel duh in nasmejanost sta vse popravila, če se je kje kaj zataknilo. Večerov petja, klepeta, smeha, snidenja v kaki sobi in kakšen šluk, je bilo na pretek.

Vsak nastop je bil poseben, doživet, edinstven, enkraten! Najpomembnejši zame je bil nastop v Cankarjevem domu, kjer smo peli v polno nabiti Gallusovi dvorani. Pesem se je prelivala kot še nikoli. Srce je govorilo in podalo občinstvu svoj notranji sijaj. Proti koncu je navdušenje naraslo in prekipelo. Nihče ni želel, da bi bogastvo tega večera končalo. Polni veselja smo se srečali s poslušalci in si izmenjali besede. Nepozabna noč!

Doživetja med sorodniki in znanci je postalo nepozabno. Slovenija je čudovita! Koliko dolinic, hribov in gora. Koliko jezer in potokov. Koliko lepih pokrajin. Ker imam številno sorodstvo ni bilo dneva, ko ne bi z njimi hodila v naravo in doživljala njene lepote. In tu sem tudi praznovala polnoletnost; praznovanje se je še povečalo ob obisku ge. Anke in g. Julija Savellija. Nepozaben dan!

Slovenija ni le narava, temveč ljudje, ki v njej živijo! Spoznala sem prelepo Slovenijo, dom mojih staršev in prednikov. Spoznala sem njene navade, njeno kulturo. Spoznala sem dobre ljudi!

Veronika Malovrh

_____

Povsod dobri ljudje

Ko se spominjam Gallusove turneje po Sloveniji mi prvo vedno pride na misel, kako dobri ljudje so nas povsod sprejeli, kako so bili prijazni in sem za to hvaležna.

Na poti v Slovenijo smo preživeli dan tudi v Parizu. Tam nas je sprejel dr. Janez Zorec in nas presenetil z okusnimi baguettami!!

Imeli smo priložnost, da smo se srečali s sorodniki in znanci, vsakega smo bili veseli!

Eden izmed najlepših spominov je pa nedvomno naš zadnji koncert v Cankarjevem domu, kjer smo peli v nabito polni dvorani. To doživetje je bilo še posebno ganljivo za vse tiste pevce, med njimi moja mami, ki so leta 1945 bežali iz domovine Slovenije…. tudi domoljubne pesmi so donele…. to je bil vrhunec našega potovanja!!

Alenka Smole

_____

Petje se je dotaknilo src

Gledam 30 let nazaj in se spominjam nepričakovanega vabila, ki nas je pevce močno presenetilo. Vabilo se je uresničilo in tako smo bili deležni enkratnih doživetij v sklopu turneje po prelepi Sloveniji.

Ta doživetja so nam v živem spominu. Ne morem pozabiti koncerta na Bledu, kjer mi je bratranec predstavil svojo ženo, ki je že veliko slišala o zboru, ki prihaja iz Argentine. Radovednost jo je pripeljala na Bled. Ob koncu koncerta je zadonela pesem “Marija, skoz življenje”. Z nami so peli vsi prisotni, vsa dvorana je pela. Med petjem so poslušalci pričeli vstajati, imeli so sicer solzne oči, a obrazi so izžarevali veselje. Ko sem se znova srečala z bratrancem, mi je sporočil ženine pozdrave in povedal, da je bila po koncertu tako objokana, da jo je bilo sram in je kar sama odšla domov.

Koncerti so se vrstili po celi Sloveniji. Turneja se je končala, zaključili smo jo v Cankarjevem domu, ki je postal premajhen. Kaj vse smo doživeli tisto noč! Navdušenje poslušalcev, prijazne pozdrave, nagovore raznih osebnosti in dolgotrajne aplavze. Čutili smo, da se je naše petje dotaknilo src pristnih Slovencev.

Mirjam Klemenc