OkrOgle obletnice
Pred 60 leti, 20. junija 1961 je v Mendozi umrl slovenski klasični filolog, zborovodja, skladatelj, profesor, ravnatelj in organizator šolstva Marko Bajuk, iz Drašičev pri Metliki. Med letoma 1940 in 1945 je bil ravnatelj klasične gimnazije v Ljubljani. Maja 1945 je odšel na Koroško, kjer je organiziral slovensko šolstvo v begunskih taboriščih. Decembra 1948 se je z družino preselil v Argentino in si uredil dom v Mendozi. Marko Bajuk se je posvečal tudi glasbi. Med obema vojnama je v Ljubljani ustanovil Pevsko zvezo in Društvo učiteljev glasbe. Vodil je več pevskih zborov, organiziral množične koncerte, urejal in skrbel za izdajo glasbenih glasil ter učbenikov za petje. Po ravnatelju Marku Bajuku se imenuje slovenski srednješolski tečaj v Argentini.
Življenjepis ravnatelja Marka Bajuka
Rodil se je 23. marca 1882 v idilični belokranjski vinogradniški vasici Drašiči, očetu Janezu in materi Ani (roj. Guštin) kot osmi otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Drašičih in Metliki, gimnazijo pa v Novem mestu in Ljubljani (sprejet je bil v Alojzijevišče in tako preskrbljen s hrano in stanovanjem). Ves čas se je tudi glasbeno izobraževal pri najboljših glasbenikih v tistem času: v Novem mestu pri p. Ignaciju Hladniku, v Ljubljani pri Antonu Foersterju in Mateju Hubadu. V domačih Drašičih je prvič zaigral na orgle kot šestošolec za veliko mašo. V Ljubljani je postal pevovodja gimnazijskega zbora. Po maturi 1903 leta je odšel na enoletno služenje vojaškega roka, nakar je nadaljeval študij. Zelo si je želel študirati glasbo (že od otroštva je zapisoval narodne pesmi), ki ji je bil tako predan, a je njegovo navdušenje hitro ohladil profesor Matej Hubad, ki mu je razložil, da za slovenskega glasbenika ni dela. Na Dunajski filozofski fakulteti se je zato vpisal na študij grščine in latinščine ter slovenščine in nemščine, da bi si na tak način zagotovil profesorsko službo. Vseeno se je na Dunaju glasbeno udejstvoval: Bil je član in tajnik slovenskega katoliškega akademskega društva Danica; tajnik, knjižničar in štiri leta pevovodja v Dunajski straži ter soustanovitelj Slovenske dijaške zveze. Prvi zvezek Slovenskih narodnih pesmi je izdal že kot dijak 1903 leta (v knjigi njegovo ime pomotoma zapišejo kot Martin Bajuk), leto pozneje drugega in do leta 1927 je izdal pet zvezkov. Moški pevski zbor v Ljubljani je bil tik pred razpadom in Bajuk ga je v počitnicah 1907 prevzel in v kratkem z njim izvedel odmeven koncert. Leto pozneje je organiziral tudi Javno glasbeno šolo in izdal zbirko Odmevi naših krajev tretji zvezek njegovih Slovenskih narodnih pesmi. Na naslovnici je zbirka imela pomenljiv podnaslov: »Izšle ste iz naroda, pojdite med narod«. 1913 leta je izdal tudi že tretji zvezek Odmevov iz naših krajev.
Diplomiral je 1909 leta in se zaposlil kot profesor na gimnaziji v Kranju, nato služboval v različnih Ljubljanskih gimnazijah. V letih 1940-45 je bil ravnatelj Klasične gimnazije v Ljubljani. Čeprav mu ni bilo dano študirati glasbe, pa ji je bil ves čas predan in se je aktivno ukvarjal z njo in ustvarjal tudi na tem področju. 1919 je ustanovil Pevsko društvo Ljubljana, 1920 Pevsko zvezo, 1922 Društvo učiteljev glasbe, katerega predsednik je bil do 1939 leta. Ustanovil je tudi Učiteljski pevski zbor.
Maja 1945 se je z družino pred komunisti umaknil v Avstrijo. V begunstvu je organiziral slovensko srednje šolstvo in vodil begunsko gimnazijo kot njen ravnatelj v Peggezu pri Lienzu na Tirolskem, nato pa v Spittalu na Koroškem. Pod pritiskom komunistov je moral zapustiti begunsko taborišče in vodstvo gimnazije ter se iz angleške okupacijske cone umakniti, sredi najhujše zime, v ameriško cono v Asten pri Lienzu v Gornji Avstriji. Kljub skromnim razmeram je šolstvo organiziral tako dobro, da so po opravljenem nadzoru šolskega inšpektorja maturitetna spričevala s podpisom Marka Bajuka bila priznana na avstrijskih univerzah. V begunskih taboriščih je ustanovil številne pevske zbore.
Leta 1949 se je 67-leten (ker ni dobil sponzorja za ZDA) odločil emigrirati v Argentino in začeti znova. Najprej se je naselil v Buenos Airesu kjer je za golo preživetje delal kot gradbeni delavec pri različnih podjetjih, ko pa se je v Mendozi pridružil sinovom (ki so emigrirali leta 1948) se je najprej zaposlil v ravnateljstvu mestnih parkov, nato v živalskem vrtu in na koncu dela v laboratoriju botaničnega vrta. Ves čas se je nesebično razdajal in lotil organiziranja slovenske skupnosti. V celoti se je predal slovenskemu šolstvu in kulturnemu življenju. Sodeloval je pri ustanovitvi Društva Slovencev v Mendozi in mu bil prvi predsednik. Organiziral je nedeljsko osnovno šolo in srednjo šolo ter bogato kulturno življenje.
Posebno s pevskim zborom je žel velike uspehe – njegov Slovenski zbor Mendoza je leta 1960 nastopil na proslavi 150-letnice argentinske osamosvojitve v Buenos Airesu.
Tako v Kraljevini Jugoslaviji kot v Argentini je izdajal učbenike, berila in priročnike za latinščino in glasbo. Poleg že naštetih omenimo še dela: Pevska šola, igro Tihotapec, ljudska igra v petih dejanjih, 1923, Mera v slovenski narodni pesmi, 1928, še bolj znana je Tamburaška šola, ki jo je izdal 1929, 1930 je izdal tudi Vodnik po ljubljanskih pokopališčih. Napisal je Učbenik latinščine za gimnazijo in Latinski tolmač. Z Milanom Grošljem je prevajal in pisal komentarje del Salustija, Cicerona in Ovida. Že po njegovi smrti je leta 1988 v Buenos Airesu izšlo njegovo delo Še bomo peli…
Marko Bajuk je bil udeleženec obeh svetovnih vojn, v prvi kot nadporočnik v avstrijski vojski, v drugi vojni pa je dočakal kapitulacijo kot stotnik v Jugoslovanski kraljevi vojski.
Marko Bajuk je tudi stari oče nekdanjega predsednika Vlade Republike Slovenije, dr. Andreja Bajuka.
.
.
Koncert Slovenskega zbora Mendoza ob 150. letnici argentinske osamosvojitve
V našem tedniku so leta 1961 tako opisani spomini na veličastni koncert:
»Ob letošnjem argentinskem narodnem prazniku so se nam obudili spomini na velike slavnosti, ki so bile lani po vsej Argentini v počastitev 150-letnice rojstva njene svobode. Tudi demokratski Slovenci so se častno vključili med tiste, ki so sodelovali s svojimi prireditvami v proslavi tako pomembnega dogodka v argentinski narodni zgodovini in sicer s koncertom slovenskih narodnih in umetnih pesmi dne 22. maja 1960 v Buenos Airesu. Pred rekordnim številom rojakov (več kot 1000) so jih peli pod vodstvom staroste slovenskih pevovodij in skladateljev ravnatelja Marka Bajuka delno člani Slovenskega pevskega zbora iz Mendoze, delno pa člani vseh slovenskih pevskih zborov s področja Velikega Buenos Airesa. Kronist je v Svobodni Sloveniji o tedanjem mogočnem slovenskem pevskem slavju v Buenos Airesu zapisal tole ugotovitev: To je bil zbor, kakršnega v vsej emigrantski zgodovini tu še nismo videli in ne slišali. 200 pevcev je pod vodstvom ravnatelja Marka Bajuka zapelo 4 slovenske pesmi tako mogočno in učinkovito, da je po dvorani odmevalo, kakor še nikdar doslej. Ljudje so bili tako navdušeni, da ploskanja ni bilo konca in ganjeni do solz, kajti kaj takega doslej še niso bili doživeli, odkar so zapustili rodno zemljo. Najprej so združeni pevski zbori zapeli Premrlovo „Slovansko pesem“, za njo Bajukovo „Slovenc Slovenca vabi“, tej je sledila Mav-Bajukova „Ej zato“ in končno Fleišmanov „Triglav“. Po končanem sporedu rojaki enostavno niso zapustili svojih sedežev in so ploskali naprej in naprej, da so pevci morali ponoviti tako pesem „Ej zato“, kakor tudi „Triglav“. Tolikšno je bilo navdušenje ljudi.“ Po tem mogočnem pevskem slavju mendoških in buenosaireških Slovencev, ki sta ga omogočila Slovenski pevski zbor Gallus in Društvo Slovencev, je bil v čast mendoškim pevcem prijateljski večer v Slovenski hiši na Ramon Falconu. Na njem so bili predstavniki vseh slovenskih organizacij, društev in ustanov. V vrsti govorov je bila tedaj izražena želja in prošnje, „naj bi ne ostalo samo pri tem dnevu, ampak bi bilo potrebno, da bi se enkrat na leto zbrali pevci vseh slovenskih zborov ter skupno nastopili s koncertnim programom“. Na to prošnjo je ravnatelj Marko Bajuk izjavil ter obljubil, „da je prav rad pripravljen žrtvovati vsako leto deset dni svojega dopusta ter priti v Buenos Aires in s pevci buenosaireških zborov naštudirati program, s katerim bi potem nastopili skupno z mendoškimi pevci“.
Dr. Marko Kremžar o ravnatelju Marku Bajuku
V Mendozi, daleč od rodne Bele Krajine, je odšel k Stvarniku po plačilo eden velikih Slovencev – ravnatelj Marko Bajuk. Čeprav je njegovo ime poznano tako v diaspori kakor v domovini, so razlogi, da se tega odločnega moža spominjamo med nami, precej bolj osebni in neposredni. Za rojake doma je bil Marko Bajuk predvsem glasbenik. V zgodovini slovenske pesmi si je osvojil mesto, poleg vsestranske glasbene aktivnosti, že s tem, da je kot pevovodja prvič na Slovenskem dirigiral več tisočglasnemu zboru. V okviru evharističnega kongresa leta 1935 je z združenimi pevskimi zbori iz vse Slovenije predstavil Tomčev oratorij “Sedem besed Kristusovih”. Dolgoletna priprava in izvedba tega veličastnega pevskega dogodka je zahtevala od dirigenta ne le glasbenega talenta, marveč v ne manjši meri veliko organizacijsko sposobnost in neuklonljivo voljo. Prav te lastnosti je pokazal ravnatelj Bajuk, ko je s sinom Božidarjem na vetrinjskem polju pomladi leta 1945 postavljal pedagoške temelje bodoči slovenski begunski gimnaziji in nakazal smer vsemu begunskemu in kasneje izseljenskemu šolstvu do današnjih dni. Danes si je težko predstavljati, kakšen oseben napor je bil za pokojnega ravnatelja pričenjati sredi begunske nesreče gimnazijo iz nič. Zbrati je moral iz množice beguncev razkropljene študente in profesorje pa jim hkrati vliti dovolj zaupanja, da so brez vsake podpore in racionalne perspektive, kljub pomanjkanju in tragediji, ki jih je obdajala, pričeli s študijem. Pri tem ni dosti govoril. Pridigal je z zgledom in mladi so se odzvali. Ni čakal na prostor in učila. Vedel je, da znanje ni nujno vezano na zunanje ugodnosti in da te same po sebi ne pomagajo pri vzgoji. Pričel je razdajati med študente, kar je imel in česar mu – beguncu – niso mogli vzeti: svoje vrednote in znanje. Z neuklonljivo voljo je ravnatelj Bajuk dosegel za begunsko gimnazijo v Lienzu in kasneje v Spittalu priznanje angleških oblasti in avstrijskih univerz. Šola, ki je pričela delovati brez knjig in celo brez zvezkov, je pod njegovim vodstvom kmalu zbrala potrebna učila, s pomočjo požrtvovalnih profesorjev pa pripravila tudi vrsto originalnih učbenikov. Ravnatelj je dokazal sodelavcem in dijakom, da je bilo zaupanje, ki so ga stavili vanj, upravičeno. Pomagal je celemu rodu slovenskih dijakov v begunstvu do boljše izobrazbe in celo do univerzitetnih diplom. S tem je svojim dijakom odprl vrata v boljši in širši svet, izseljensko skupnost pa je obogatil z močnim pritokom izobražencev iz njegove šole. Čeprav je bila slovenska begunska epopeja sad mnogih vidnih in nevidnih naporov, je doprinos ravnatelja Bajuka pri njej izreden. Od kod je pokojni ravnatelj črpal moč za tako delo? Prirojena življenjska sila sama po sebi ne rojeva takih sadov. Njegova volja se je krepila ob vrednotah. Strasten Slovenec in globoko veren katoliški kristjan je Marko Bajuk že od dijaških let usmerjal vse svoje sile v skladu s temi vrednotami. Njegovo delo je bilo zavestna služba Bogu in svojemu narodu, katerega je imel neizmerno rad.
Naj omenim ob tej priložnosti dogodek iz njegovega življenja, o katerem nam je študentom pravil, a ga ni zaslediti v slovenskih zgodovinskih zapiskih. Oriše nam osebnost tega energičnega moža, tako po tem, kar je storil, kakor tudi po tem, da je po njem ostal neopažen. Bilo je ob koncu prve svetovne vojne. V Ljubljani je bila že oklicana slovenska vlada, vojaki so se vračali s fronte. Tudi Bajuk, ki je v sklopu avstrijske vojske poveIjeval na soški fronti bataljonu Bosancev, je pripeljal svoje vojake v Ljubljano in jih na postaji demobiliziral ter poslal domov. Sam je odšel naravnost na sedež vlade in se ji dal na razpolago. Tam je zvedel, da so italijanski vojaki vdrli na slovensko ozemlje in da se bližajo Vrhniki. Ne da bi čakal na kako povelje, je stekel nazaj na postajo, kjer so njegovi Bosanci še čakali na vlak, ki naj bi jih odpeljal domov. Sklical jih je, povedal, kakšen je položaj, in vprašal, kdo ga je pripravljen spremljati, da gredo Lahom naproti in jih poženejo nazaj v Italijo. Vsi brez izjeme so sledili svojemu poveljniku. Sedli so na prvi vlak do Vrhnike in tam pričeli z orožjem, ki ga ob koncu vojne ni manjkalo, svojo privatno ofenzivo. Pognali so Italijane do Postojne. Ker iz Ljubljane ni prišlo ojačenje, je bilo tam Bajukove ofenzive konec, a meja je bila vendarle odrinjena nekaj kilometrov proti robu narodnega ozemlja.
Ravnatelj Bajuk je bil pogumen, nadarjen in samozavesten človek, ki pa ni iskal javne hvale in priznanj. Delal je, kar je mislil in vedel, da je prav, ter v skladu svojimi prirojenimi darovi. Svojih sposobnosti ni uporabljal le sebi v prid. Z njimi je služil bližnjim, predvsem svojim rojakom. Tega mu ne moremo poplačati, lahko pa smo mu za vse dobro, ki ga je storil – hvaležni. Pokazati hvaležnost tako, da služimo istim vrednotam, ki so usmerjale pokojnega vzgojitelja Marka Bajuka, je naloga generacij, ki živijo, večkrat nevede, iz sadov njegove dosledne velikodušnosti.
.
.
Nekaj misli ravnatelja Marka Bajuka
»Red in delo ohranjata človeka! Ne vdaj se prazni zabavi! V mladinskih organizacijah je tvoje mesto! Tam naj se z resnim študijem in izobraževanjem, s športom in delom druži vesela zabava in pesem, vse pa naj služi enemu cilju, da tudi v tujini ostanemo katoliški in Slovenci!«
»Če mladina sama ne najde poti v organizacije in društva, imate vi slovenski starši dolžnost, da jo tja napotite. Pred Bogom in narodom ste odgovorni za bodočnost svojega rodu!«
»Prirastli ste mi k srcu tudi vi vsi in vse, četudi vem, da ste me zaradi trde besede večkrat grdo gledali. Ta trda beseda je prišla vedno iz najmehkejšega srca z očetovsko skrbjo za Vaše dobro, ima le pomen nepopustljivega imperativa, ki na polju Vaše vzgoje ne sme popuščati, da hodite ravno pot k jasnemu cilju, ki so jo začrtali in izhodili globoki možje v stoletjih pred nami.«
»Ves čas sem namreč smatral gimnazijo samo za vzgojevališče, iz katerega naj prihajajo pošteni značaji trdne, nepopustljive volje, pripravljeni na vse težave in ovire življenja.«
»Ohranite hvaležnost vsem svojim profesorjem in učiteljem, ki se vsi s posebno ljubeznijo žrtvujejo za Vas v teh usodnih časih. Bodite hvaležni Bogu, ki Vam je dal priložnost, da se morete toliko koristnega učiti. Koliko je mladine, ki nima te priložnosti! Želim Vam za vso bodočnost božjega varstva in dobrih uspehov.«
»Še bomo peli!«
Pripravil: Jože Jan
Viri:
Svobodna Slovenija
Zbornik Svobodne Slovenije
Wikipedia
Radio-Odeon.com
Slovenska-biografija.si
Radio Ognjišče
Družina
