Rekordne okužbe v državi, ki je prva v Evropi razglasila konec epidemije.
Kmalu po mesecu aprilu je Evropi uspelo počasi zapustiti mesto glavne žrtve koronavirusne epidemije. A zdaj je ponovno pridobila ta žalostni naslov.
Kako? Zakaj se je to zgodilo?
Kar 46% vseh novih okužb zadnjega tedna se je pojavilo v Evropi, ki šteje sicer le 9,6% svetovnega prebivalstva.
Med 15 z najvišjim odstotkom okužb na prebivalstvo v zadnjih 14 dneh je 12. uvrščena Argentina edina neevropska država. Na 6. mestu te lestvice jo prehiteva Slovenija – država, ki je prva v Evropi razglasila konec epidemije ob koncu meseca maja.
Sedem mesecev kasneje epidemija neusmiljeno udarja staro celino in podira vse varnostne zidove, ki so jih države zgradile med poletje. Vračajo se karantene, omejitve in policijske ure.
Hitrost novih okužb je že prehitela vse sisteme in celo Nemčija, ki se je zelo uspešno spopadla s prvim valom, je morala zdaj priznati, da je postalo nemogoče jim slediti.
Nekaj številk iz zadnjih dni nam prikazuje naslednjo sliko:
| 30.10.2020 | Nove okužbe | Smrti | Prebivalstvo | Test /1M preb |
| Argentina | 13.267,00 | 371,00 | 45.335.239,00 | 66.325,00 |
| Slovenija | 1.342,00 | 25,00 | 2.079.034,00 | 177.383,00 |
| ZDA | 101.461,00 | 987,00 | 331.653.357,00 | 434.750,00 |
| Francija | 49.215,00 | 545,00 | 65.322.146,00 | 245.866,00 |
| Indija | 48.120,00 | 550,00 | 1.384.463,00 | 79.368,00 |
| Italija | 31.082,00 | 199,00 | 60.430.760,00 | 261.195,00 |
| Španija | 25.595,00 | 239,00 | 46.760.889,00 | 356.924,00 |
| ZK | 24.405,00 | 274,00 | 68.005.651,00 | 492.168,00 |
| Brazilija | 23.126,00 | 529,00 | 213.065.184,00 | 102.785,00 |
| Nemčija | 19.367,00 | 88,00 | 83.874.045,00 | 260.903,00 |
| Rusija | 18.283,00 | 355,00 | 145.955.577,00 | 418.139,00 |
| Kolumbija | 10.029,00 | 209,00 | 51.063.623,00 | 99.472,00 |
| Mehika | 5.948,00 | 464,00 | 129.384.259,00 | 18.576,00 |
| Peru | 2.586,00 | 49,00 | 33.124.270,00 | 136.383,00 |
V tednu, ki prav zdaj začenja, v Sloveniji pričakujejo najtežje scenarije. Nemogoče je napovedovati bodočnost a dosedanji razvoj krivulj kaže, da naj bi se v prihodnjih dneh število okužb močno stopnjevalo, predvsem pa število hospitalizacij in celo smrti zaradi okužb zadnjih tednov. A ostaja upanje tudi, da se bodo istočasno začeli kazati pozitivni učinki prvih ukrepov in omejitev, in skupaj s povečanimi zmogljivostmi naj bi Slovenija zmogla premagati tudi ta drugi val.
Skrbi je veliko, saj je zdravstveno osebje obremenjeno z delom in med njimi je kar nekaj obolelih in celo žrtev virusa, kar zmogljivosti dodatno zmanjšuje. A kot se dogaja po celem svetu, so prav ti borci iz prvih front naše jamstvo in upanje, da bomo pandemijo lahko končno zajezili.
Iz Slovenije za naše bralce o današnjem stanju takole razmišlja Nani Šušteršič, medicinska sestra v specialistični ambulanti Univerzitetne klinike Golnik:
.
.
Sedim pred računalnikom in pregledujem seznam bolnikov naročenih na aplikacijo zdravil. Danes bo še šlo. Jutri tudi.
Število okuženih je bilo zadnja dva tedna zelo visoko, torej pričakujemo porast hospitalizacij. Bolnice so polne. Intenzivni oddelki prav tako. Se bo zdravstveni sistem sesul?
Medtem odgovarjam na telefonske klice:-Danes imam pregled, ne bom prišel ker sem pozitiven. Pokličite torej čez dva tedna, da vidimo kdaj vas uvrstimo. -Jutri ne pridem, ker imam vročino. Drugi bi prišel na aplikacijo zdravil, ker je končal s karanteno. Premikam bolnike po čakalni knjigi kot figure na šahovnici.
Ambulanta je na cesti ki pelje proti urgenci kliničnega centra. Vedno je bilo slišati sirene rešilcev, a sedaj je to kar konstantno. Pomislim na prijatelja iz Milana, ki je pravil, kako je glasno mesto polno kozmopolitskega vrveža, postalo tiho, da je bilo slišati le rešilce in pogrebno cerkveno zvonjenje.
Bo tudi v Ljubljani tako?
Zdaj smo tam, kamor si od začetka epidemije nismo upali pomislilti, da lahko pridemo. Nas je strah? Najbrž. A za to ni časa. Preveč je dela, premalo nas je. Treba je čim več postoriti dokler se še da.
Po eni strani nas ta val ni presenetil, organizacijsko smo na boljšem. Vemo kaj je treba storiti najprej, kaj lahko počaka. Treba je misliti na rezervne plane: kaj če ta zboli, kaj če on.
Mislim na moje kolegice, na dve s katerimi smo še pred par dnevi imele izobraževanje na daljavo. Od 11. sta dve zboleli. Za zdaj.
Javijo mi, da so 4 zdravniki pozitivni. Spet bo treba premetati šahovnico.
Še en mesec nazaj je marsikdo zabrusil, da virus ne obstaja, ali poznaš sploh koga, ki bi se okužil? so govorili. V tem času sem se naučila tudi ostati tiho in se ne spuščati v debate o teh temah, ko greš recimo v trgovino. Toda včasih se pa zgodi, da ti po dolgem delavniku prekipi in ti iz notranjosti pokuka Florence Nightingale in blekneš eno: Prosim ali si lahko potegnete masko čez nos? Pa mi prodajalka zabrusi že omenjeno ali poznate koga, ki je zbolel? Ja seveda, odgovorim. Čez deset sorodnikov, čez 20 prijateljev in več kot 50 znancev v Argentini, poleg bolnikov tukaj, ker delam v zdravstvu. Povem ponosno, češ zdaj sem jo pa utišala. Pogleda me v oči in mi reče: Ne verjamem vam, lažete.
Isti ljudje, ki sedaj vsi poznajo koga, so sedaj spremenili svoj govor v: -Saj nihče ne zboli hudo, saj je kot ena gripa. -Ne poznam nobenega, ki bi šel v bolnico. Kmalu bodo vsi poznali nekoga, ki je umrl… kaj bodo pa potem rekli? Najbrž, da je bil kriv G5.
Od spomladanskega preleta vojaških letal je ostal le topel spomin. Spomin o olajšanju, o zmagoslavju, občutku, da smo premagali sovražnika, ki ga pa ne poznamo. A če iskreno pomislim smo točno vedeli, da se bo Covid vrnil takoj, ko se bodo spet odprle meje, ko se bodo ukrepi zrahljali. Le kako smo lahko ljudje z izobrazbo v teh smereh bili tako naivni? Najbrž, ker smo si to v resnici želeli, ker nam je bilo prehudo sprejeti to novo realnost.
In potem smo celo poletje nihali med veseljem te svobode, in slabo vestjo ob druženju s prijatelji ali sorodniki. Med spoštovanjem zrahljanih ukrepov in željo, da gremo na morje.
Še vedno se najdejo ljudje ki jemljejo za zgled Švedsko, ki je imela zelo visoko smrtnost že med prvim valom. Ali pa stavijo na čredno imunost, katero bi se tudi lahko označilo kot genocid.
Pogledam čez okno. Pri semaforju stojita dva z masko, eden jo ima pod nosom, tretji je pa brez. Kar na hitro preverim stanje svojega duševnega zdravja, ker se moram močno zadržati, da ne vstanem in jima maham skozi okno.
Postavljeni smo pred razmere, ki so za našo generacijo edinstvene. Ker se nam do sedaj ni nič hudega zgodilo, smo kar računali na to, da se nam tudi ne bo.
Kar veliko stvari smo se pa naučili. Samo nekaj jih bom naštela: Da smo nemočni in da kljub vsem napredkom in znanosti nismo vsemogočni. Da lahko svet stopi skupaj in združi moči v iskanju rešitve.
Epidemija je dosegla, da smo zdravstveni delavci ponovno začeli misliti na svoje delo kot poklic in ne zgolj kot zaposlitev.
Upam, da bomo to zimo prestali s čim manj žrtvami, in da bodo naše izkušnje pomagale tudi vam v Argentini, pri pripravi na jesen 2021.
V upanju na čimprejšnje cepivo, vas lepo pozdravljam!
Nani Šušteršič
Slovenija, 2. 11. 2020
_________
Pripravila Mariana Poznič
