Po nedeljski maši stoji majhna skupinica ljudi pred cerkvijo. Ko se pridruži župnik, ga nekoliko iz zadrege nagovori starejša gospa: »Vedno manj nas je.« Župnik se ozre na krog ljudi in meni: »Jezus je bil zadovoljen z dvema, tremi. On je sredi med njimi, če so zbrani v njegovem imenu.«
Danes se verniki, ki še vztrajajo in prihajajo k maši, sprašujejo, kaj je s to našo Cerkvijo, da je ne jemljejo resno niti krščeni ljudje. Na tiho se vprašanje postavlja: Zakaj sem še v tej Cerkvi? Vprašanje ni novo, saj so si ga postavljali kristjani tako v zgodovini kot tudi danes. Bolj intenzivno vedno tedaj, ko je čutiti v javnosti omalovaževanje ali celo odpor do Cerkve.
Cerkev spet doživlja erozijo, ki je ni navajena. Od koncila smo si obetali vzpon in ponovni prodor evangelija v vse pore družbenega življenja. Dogodilo pa se je nasprotno.
Leta 1970 je univerzitetni profesor v Regensburgu Ratzinger dal naslov enemu svojih predavanj vprašanje: Zakaj sem še v tej Cerkvi? Razmišljanje je začel s prispodobo, ki jo je povzel od starih cerkvenih očetov. Začel je z vprašanjem: Kaj je Cerkev? In povzel: Cerkev je kot luna, ki sveti ponoči, vendar nima svoje svetlobe. Neko drugo svetlobo posreduje na zemljo in razbija popolno temo na njej. To je podoba Cerkve. Tudi Cerkev nima svetlobe v sebi. V njej ni svetlobe iz tega, kot so in delujejo njeni člani. Svetlobo sprejema od resnične vsevesoljne luči, od Kristusa, ki v njej živi.
Zgoraj omenjeni problem nastane tedaj, ko začenjamo govoriti o Božji cerkvi, kot da bi bila naša. Na mesto Jezusove Cerkve postavljamo ‘našo’ cerkev. In kar naenkrat imamo neštevilne cerkve, vsak ima svojo. Vendar je vsaka cerkev, ki ni Jezusova Cerkev, le igrica v otroškem peskovniku. Cerkev, ki jo postavljajo le ljudje, nima več Božjega v sebi. Nima luči.
V njej je izgubljena tudi prava podoba Jezusa Kristusa, ker ga v tej peščeni cerkvi pač ni.
Brez svoje Cerkve je Jezus le neka zgubljena zgodovinska reminiscenca.
Gospodova Cerkev pa ima to razpoznavnost, da prinaša živega Jezusa v središče življenja vernikov. Kljub vsem nezvestobam njenih članov ostaja med njimi njihov Gospod s svojo odrešujočo milostjo. Ko ga priznavajo za svojega Gospoda, mu dajejo tudi polnomočje, da jih osvobaja njihove nevednosti in grehov.
Kako ne bi ljubil te Cerkve? se je vprašal tedanji profesor v Regensburgu. V njenem okrilju so nastajale čudovite umetnine, bazilike in katedrale, koralno petje, poezije in božanska liturgija, nedosegljivi vzori duhovnega življenja svetnikov, in še in še. Kasnejši papež Benedikt XVI. je zaključil svoje razmišljanje: »Če se nekoliko indiskretno izrazim, ostajam tej Cerkvi zvest, ker jo ljubim.«
Prava ljubezen ni nekritična, je pa prežeta z zgledom Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi sodil človeka, ampak da bi ga rešil. Luč in moč Cerkve je njen Gospod.
Janez Pucelj
Naša Luč, oktober 2020
