“HABITANTES DE LA SOLEDAD”

Že nekaj časa nazaj je Jože prijateljem napovedal, da pripravlja novo knjigo. 

Po prvi Manojo de nomeolvides (2008, v slovenščini Odtrgane spominčice) in drugi Confidencias en el paraíso (2012) je dozorela tretja. Pisanje mu je zapolnilo ves prosti čas zadnjih dveh let – mimogrede, morda ste tudi vi pogrešali njegove pogoste prispevke v Svobodni Sloveniji…

In prav v trenutku, ko sta nas pandemija in karantena zaprli med stene naših domov in nas oddaljili od znancev in prijateljev, je knjiga dozorela za tisk. In danes je, navkljub vsem težavam, že na razpolago v (spletnih) knjigarnah.

.

.

M.P.: Manojo de Nomeolvides –  tvoja prva knjiga se dogaja v času med vojno.  Ko Tomaž Mlakar začne pripovedovati svojo zgodbo poteka leto 1940. Vojna mu je ukradla mirno življenje na vasi in še sanja se mu ne, da bo ob koncu knjige v daljni in takrat še neznani Argentini. 
Celih 50 let mine od njegovega odhoda iz domovine predno njegov sin Andrej prvič pride v Slovenijo.  Nova država – Republika Slovenija in tudi nova knjiga – Confidencias en el Paraíso, ki je nekako nadaljevanje zgodbe prvih protagonistov.
Habitantes de la Soledad nam zdaj prinaša čisto novo osebe in zgodbe, a morda niti ne tako drugačne?

J. L.: Tako je. Nova knjiga je skupek zelo različnih zgodb. Nima izrazitega stika z mojima prejšnjima knjigama, vsaj ne v smislu, da bi bila del neke vrste trilogije s prejšnjima. To je knjiga socialnega, psihološkega značaja. Je velika raznolikost v šestnajstih glavnih likih, vsak s svojo posebno zgodbo. Naslov knjige se osredotoči na individualnih položajih, ki se pa v določenih trenutkih zbližajo. Prav tako, kot v življenju samem, se vse končno zbliža.

.

M.P.: Tematika tvojega dela je lahko tudi slovenska tematika, a kljub temu je knjiga, prav tako kot prejšnji dve, pisana v španščini. 

J.L.: Pišem v španščini, ker je jezik, v katerem največ berem. Čeprav veliko berem tudi v slovenščini, je večina knjig, ki so mi pomagale razvijati svojo literarno domišljijo, v španščini. O tematiki jezika bi lahko dosti govorili. Jezik je instrument, vsak mora izbrati tistega, ki ga bolje obvlada, da se bo slišal uglašen, da se bo kompleksno slišalo enostavno in naravno.

.

M.P.: Dogajanje prvih dveh knjig je postavljeno v konkretne kraje – Slovenija / Bizovik / Ljubljana / Argentina, med imeni protagonistov srečamo tudi nekaj znanih resničnih imen. 
Habitantes de la Soledad je tudi v tem pogledu različna. Nobenia, Libana, BUDNA, Buchman. Namišljena imena oseb, krajev in ustanov seveda spominjajo na marsikaj ali marsikoga zelo konkretnega. Zakaj si izbral tak način pisanja?

J.L.: Kot je v teh primerih običajno, moram reči, da je vsaka podobnost z resničnimi dogodki zgolj naključna. Nova knjiga je fikcija in z njo želim, da bi se bralci ne raztresli s kako določeno realnostjo. V prvih dveh knjigah sem se moral spoprijeti z mnogimi vprašanji in zadevami, ki so mi jih bralci prinašali v zvezi z Zgodovino, kot da bi zgodovinski dogodki pokrivali literarno ustvarjanje. To me je naučilo in sem iskal alternativo, da bi Zgodovina ne bila važna v tej novi knjigi. Zato sem se odločil, da bom uporabljal izmišljena imena, ker niso pomembna imena ampak zgodbe protagonistov. Ne morem pa preprečiti, da bi nekdo našel kake reference ali podobnosti v tistih likih, a to je sekundarnega pomena.

.

M.P.: A kljub tem okoliščinam nam že naslov knjige nakazuje, da je prvotni kraj dogajanja nematerialen: “Nobenia” je v bistvu “samota / soledad”. S čim povezuješ to samoto, zakaj je kraj, kjer protagonisti živijo samoten, če ne že samota sama?

J.L.: Nobenia je majhna država, utopljena v nerešljivem paradoksu. Pretekla civilna vojna je pustila globoke posledice ne samo v protagonistih, ostale so tudi nezaceljene rane, nerešene zadeve, o katerih jim ni dovoljeno govoriti. Nobenia živi pod despotičnim režimom, ki ne dovoli, da bi se te zadeve rešile. Ta nezmožnost govorjenja je vzrok vedenja ljudstva.

.

M.P.: Nobenia je pa tudi razklana država. Med besedami, ki si jih uporabil za opis te razklanosti je nam tako znana  “grieta”. Nevidne črte, ki prebivalce ostro deli na “naše” in “druge”, oblast niti ne poskuša izbrisati ampak jo celo aktivno ustvarja in ohranja. 

J.L.: Tako je. Prevladujoča oblast v Nobenii neusmiljeno pospešuje razpoko, razkol med svojimi prebivalci. To prisilno ločevanje pospešuje nezaupanje, seveda, izolacijo in končno -glavno temo knjige-, deljeno osamljenost. Vendar ne sprejmejo vsi tega položaja: čeprav nekateri liki niso po naravi prestopniki, čutijo potrebo, da se osvobodijo tega dušenja.

.

M.P.: Zanimiva je obdelava čustev, ki jih skozi strani izražajo protagonisti. Osebe izkazujejo tvoj jasen pogled na dogajanja in razumevanje politično-filozofskega ozadja. Kaj želiš s tvojimi zgodbami sporočiti?

J.L.: Če analiziramo prebivalce Nobenie, v resnici živijo v položaju, ki se v Zgodovini kar dosti ponavlja. Prevladujoči in zatirani, zmagovalci in poraženci, močni in šibki. Gre za zelo močno in vedno aktualno tematiko. Razkol je vedno veljavna realnost in zaradi nje se brutalno pojavijo razlike, krivice. A kar me je najbolj spodbudilo k pisanju knjige ni zgolj dejstvo interakcije med močnimi in šibkimi. Moj namen je bil pokazati, da navsezadnje, ni toliko demonov. Le nekaj malo jih je, ostali se pa pustijo povleči v prepad. V Nobeniji so na strani močnih navadni ljudje, oportunisti ali pa enostavno strahopetci, ki tudi prenašajo neštete zadeve, kar jih na svoj način istočasno spremeni v zatirane, žrtve tistega položaja. Skratka, nihče se ne reši pod tako ustaljenim načinom življenja.

.

M.P.: Tvojo prvo knjigo je Tine Debeljak v predgovoru uvrstil v žanr zgodovinskih romanov in po tej poti si nadaljeval z drugo in zdaj že tretjo knjigo. Če pogledamo malo okoli v naši slovenski skupnosti, po tej poti hodiš praktično sam…

J.L.: Ta zadeva je zame malo delikatna. Ko sem se namenil pisati, sem si zastavljal veliko vprašanj, ki so me motila, na primer, ljudje ne berejo, nimajo potrpežljivosti, nimajo časa. Kot da je literatura postala del preteklosti, za katero moderni človek nima zanimanja. Um modernega človeka se celo navaja brati kratke članke, na hitro, knjiga s 340 stranmi pa nasprotuje tej nestrpnosti. Človek postaja pozoren samo na stvari, ki mu dajo kak trenuten dobiček ali takojšnje zadovoljstvo. Opaziš, da je pogovor postal bolj mrzel, efekten in nervozen. Tisti, ki imamo srebro v laseh, vemo, da je bil nekoč pogovor umetnost.

Kljub temu, ne verujem v to modernost, mislim, da je nočna mora, iz katere se moramo prebuditi. Upiram se, da bi izginila možnost, da se malo ustavimo, mirno usedemo in uživamo z zgodbo. Branje ne more izginiti. Če izgine branje, je konec domišljije. Knjige nam omogočajo ravno to, da razvijemo svojo domišljijo z liki, ki so različni od nas, drugačni položaji, kraji, kulture. Brez domišljije je človek obsojen interpretirati stvari, kot jih vidijo drugi. Ne gre, da bi kopičili več podatkov, temveč da pridobimo sposobnost uživanja izkušenj drugih ljudi, njihovih življenj. Literatura, tako kot glasba, je neskončno polje. Še vedno je neskončno zgodb, ki se jih še nihče ni domislil in čakajo odkritja. 

.

Jože, čestitamo ti za novo knjigo! Veseli smo tega dosežka in nanj ponosni. In ker domišljija ter ustvarjalnost ne počivata ti želimo tudi veliko energije za naslednjo…

.

“Habitantes de la soledad” je na razpolago v spletnih knjigarnah: Mercado libre Editorial Dunken

Pripravili: Mariana Poznič – Lucijana Hribar