Presežen kraj, predavanje, ki ti še dolgo odmeva, srečanje s prijatelji, ki prihajajo z različnih koncev. Romanje treh Slovenij na Svete Višarje je vse to. Vsako leto je drugačno, pa čeprav ostaja formula nespremenjena, vsako leto je srčno, navdušujoče. Tudi 2. avgusta letos je bilo tako, pa čeprav so bile razmere zaradi pandemije izredne, pa čeprav so sveto mašo darovali na prostem, na ploščadi za cerkvijo, pa čeprav se je napovedovala nevihta.
Slovenci iz treh Slovenij so k temu svetemu kraju romali 32. leto zapored. V izrednem letu, ki bo ostalo zapisano v naši zgodovini skupaj s stoletnicami, ki jih letos obeležujemo na Koroškem in na Primorskem. Pandemija je še kako posegla v naš vsakdan, virus, ki straši svet in se prosto širi, dokler ga ne bo premagalo cepivo, še naprej pogojuje dogajanje na vseh področjih. Tudi Romanje treh Slovenij: varnostna razdalja, zaščitne maske, marsikoga je tudi prisilil, da je ostal doma. Pa še vreme: na Svetih Višarjah je letos deževalo, prej in potem. Zapustili smo Gorico, ki jo je grelo 35 stopinj, ko nas je gondola pripeljala k priljubljeni romarski cerkvi, ki kraljuje na Tromeji, je bilo stopinj za polovico manj.
.
.
Prireditelja, Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi, sta letošnje srečanje posvetila Koroški, ki jo je pred sto leti razkosal plabiscit. Osrednji govorec je bil koroški duhovnik, družbeni in kulturni delavec, župnik in predsednik Krščanske kulturne zveze mag. Janko Krištof. Njegove besede so bile izbrušene, misli čiste, tudi osebne, brez romantike, bile so stvarne. Sto let upora, obljub in prevar – Koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom. Tako je naslovil svoje daljše razmišljanje, v katerem je spregovoril o današnjem slovenstvu na Koroškem, stoletnem preganjanju slovenske besede, življenjski moči skupnosti, pa tudi o ideološki razklanosti slovenskega naroda, komunistični revoluciji, vladi Janeza Janše, ki je deležna pritiskov in napadov, ker ogroža monopol sistema, ki je na komunistični revoluciji nastal.
Poglejmo nekaj poudarkov. Slovenska narodna skupnost danes doživlja dokaj ugoden trenutek: Korošci so dobili in dobro sprejeli slovenskega škofa Jožeta Marketza, ozračje se je v zadnjih letih zelo izboljšalo, Olga Zablatnik, por. Voglauer je kot koroška Slovenka prevzela deželno vodstvo Zelenih, bila izvoljena v parlament, s svojo politično energijo je veliko prispevala, da je bila v koalicijsko pogodbo zapisana marsikatera slovenska zahteva. Tudi na kulturnem področju je prišlo do pomembnih priznanj za Majo Haderlap, Florjana Lipuša, “povrhu še Nobelova nagrada Petru Handkeju, ob kateri je pred celotno svetovno javnostjo v originalu citiral iz slovenskih lavretanskih litanij”.
Še eno navedbo veselega dogodka je nakazal Janko Krištof, in sicer presenetljivi politični obrat v Sloveniji ob odstopu Marjana Šarca, ki jih je na Koroškem nekaj mesecev pred tem učil, kako je treba biti enotni, doma pa je znal le odklanjati vsak pogovor z voditeljem najmočnejše stranke Janezom Janšo. “Seveda nisem le zadovoljen z dokaj posrečeno sestavo vlade, vesel sem, da Janezu Janši in SDS uspeva s spoštljivim ravnanjem s koalicijskimi partnerji ohranjati ravnotežje in notranjo enotnost. In to ni lahko,” je še dodal letošnji govornik.
Slovenstvo na Koroškem pa je po drugi strani v enem stoletju močno upadlo. V 19. stoletju je bil Celovec pomembno slovensko mesto in Koroška močan narodni dejavnik, danes ni tako. 100 tisoč nas je bilo pred sto leti, 10 tisoč nas je danes, je dejal. To je rezultat stoletnega pritiska, begunstva rojakov po plebiscitu, načrtnega naseljevanja Nemcev. Protislovenski duh je ostal stalnica tudi po letu 1945. Takrat pa se je med Slovenci pojavilo še novo breme, ideološka diferenciacija. Naš politični nastop pa je polagoma tudi rodil sadove, je še dejal Krištof: šole, dvojezični napisi, samozavest, mediji. “Za vsako stvar pa smo se morali dolgo boriti in jo izboriti. Veliko uspehov je bilo zaradi privatnih iniciativ, ki so se uveljavile, in je politika morala slediti dejstvom.”
V zadnjem delu nagovora se je posvetil ideološki razklanosti med Slovenci. “V pravo razklanost nas je med drugo svetovno vojno pahnila komunistična revolucija. Sedaj po skoraj tridesetih letih konca njihove vlade pa se še vedno bijejo boji med tistimi, ki so jo izvedli, in njihovimi potomci, ter med tistimi, ki so bili njena žrtev. V tem smislu štejem to dogajanje med drugo največjo prevaro, ki smo je bili deležni tudi koroški Slovenci. Gre za zlorabo narodnoosvobodilnega boja v revolucionarne namene. Nihče si dotlej ni mogel predstavljati, da obstaja na Slovenskem skupina, ki je pripravljena žrtvovati vse, da bi le prišla na oblast. Šlo je le za eno samo prevaro slovenskega ljudstva.”
Po predavanju je Janko Krištof vodil somaševanje, homilijo pa je podal delegat slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi msgr. Janez Pucelj. V ospredje je postavil pokončne krščanske osebnosti, ki so vzor in moč, jasna zavest te naveze pa rodi odločnost, ki zavrne skušnjavca-lažnika in njegov šepet, da zadostuje polovičarstvo. Prof. Lambert Ehrlich je izkrvavel na pločniku, pa navdihuje s svojim višarskim slovenstvom kot idejni oče slovenske samostojnosti. Zgorel je Balantič in živi v svoji upesnjeni molitvi kot program prihodnosti za naš rod. S kolom pobit je obležal blaženi Alojzij Grozde, pa živo pričuje o okrepčilnem Kruhu življenja, v moči katerega je stopil v temno noč daritve. Pričevalcev ne manjka, le pustiti jim je treba, da nas navdihujejo, je še dejal Pucelj. Prisotne je nagovorila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch, kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov je uvedel letošnje dogajanje s himnami, oktet Fantje z vasi pa je le obogatil mašno daritev, saj jim je za kulturni program načrte prekrižal dež, ki je udeležencem prizanesel skoraj do konca maše, potem pa ne več.
Erika Jazbar
