OkrOgle Obletnice
Pred 100 leti, 13. julija 1920 so italijanske fašistične in nacionalistične skupine napadle in požgale Narodni dom v Trstu.
Narodni dom je bil osrednja kulturna ustanova Slovencev v Trstu. Zgrajen je bil na ulici Filzi 14 po načrtu arhitekta Maksa Fabianija med letom 1901 in 1904. Med svojim delovanjem je gostil številne slovenske organizacije (med njimi društvi Sokol in Edinost). Imel je tudi hotel, kavarno, hranilnico in dvorano, v kateri so predstavljali koncerte, predavanja, zborovanja in druge prireditve. Bil je najpomembnejši simbol slovenske kulturne, gospodarske in politične dejavnosti v Trstu.
.
.
“Noč kristalov” v Trstu
Povod – ali bolje – omišljeni povod za požig Narodnega doma v Trstu je bil incident med domačim prebivalstvom v Splitu in častniki italijanske vojne ladje Puglie, ki je bila zasidrana v splitski luki, na rojstni dan kralja Petra I, 12. julija 1920. Incident so po načrtu sprožili italijanski častniki, da bi motili proslavo tega dne in izzvali reakcijo prebivalstva, ki bi jim dala vzrok za teroristične izpade. Dva italijanska častnika sta snela in strgala jugoslovansko zastavo, ki je za proslavo plapolala ob obali.
Zaradi tega in spričo izzivalnega obnašanja še drugih italijanskih častnikov se je domače prebivalstvo silno razburilo. Nato je na obrežju pristal italijanski motorni čoln in iz njega so vrgli dve ročni bombi na neoboroženo ljudstvo. En moški je bil ubit in več otrok ranjenih. Tedaj so jugoslovanski žandarji streljali na čoln in smrtno zadeli nekega častnika in ranili krmarja. Da so bili krivi za ta incident častniki italijanske vojne ladje, je ugotovila v ta namen sestavljena mednarodna komisija, v kateri je bila zastopana tudi Italija in kateri je predsedoval ameriški admiral Andrews.
Že dan po incidentu v Splitu so v Trstu izhajajoči italijanski nacionalistični dnevniki II Piccolo, Era Nuova in La Nazione objavili silno strupena poročila o dogodkih v Splitu in so terjali najenergičnejše represalije. V Trstu je vladalo težko ozračje, kakor pred hudo nevihto. Po izkušnjah prejšnjih fašističnih izgredov proti tiskarni Edinost, Ciril-Metodovim šolam, Delavskemu domu, predstavništvu kraljevine Jugoslavije in drugim jugoslovanskim ustanovam v Trstu so tržaški Slovenci s strahom pričakovali dogodkov, kajti vedeli so, da ne morejo računati na varnostne organe za varstvo svoje osebe in svojega imetja. Zlasti hotel Balkan je moral biti močno zaščiten: oddelek karabinjerjev je bil postavljen pred glavno fasado, drugih 60 karabinjerjev je bilo v sosednji palači ravnateljstva državne železnice, od koder naj bi varovali bočno stran poslopja v ulici G. Galatti; razen tega je bilo v bližnji vojašnici 250 mož redne vojske z oddelkom strojnic v bojni opremi pripravljenih z nalogo, da skrbijo za varstvo hotela Balkan. Drugi karabinjerski oddelki bi morali varovati jugoslovansko predstavništvo na Jožefovem trgu, tiskarno Edinost in razne druge slovenske zavode in ustanove.
Vse te odredbe pa so bile samo pesek v oči, kajti od prejšnjih fašističnih napadov je bilo znano, da se varnostni organi, ki so bili postavljeni za stražo, niso nikdar uprli napadalcem, temveč so izginili tik pred napadom ter se zopet prikazali po končanem napadu in aretirali osebe, ki so bile napadene.
To se je zgodilo tudi 13. julija 1920. Varnostni organi niso preprečili napada na Narodni dom in na druge zavode in ustanove. Obratno, pasivno so gledali na divjanje napadalcev in jim, kakor bomo videli, celo pomagali. Vse to se je dogajalo v času, ko fašisti še niso bili na vladi. S takim pasivnim zadržanjem je tedanja demokratična italijanska vlada pokazala svojo nemoč pred fašisti ali morda celo svoje tiho simpatiziranje z njimi, ker so bili ti napadi proti slovenskim ustanovam pobarvani z nacionalističnim duhom.
Demonstrantje so se neovirano lahko približali Narodnemu domu in ga obkolili s treh strani, četrta stran poslopja se je držala drugih hiš. Tedaj je počila petarda. Pok je bil domenjeno znamenje za napad, kajti v trenutku se je sprožil pravi bobneči ogenj na vse poslopje. Ogenj so odprle kraljeve straže. To je bila posebna formacija uniformiranih in oboroženih policijskih straž, ki so jo po vojni ustanovili poleg karabinjerjev in ki je pokazala svoj značaj že pri napadu na Delavski dom leto dni prej. Te straže so streljale v strnjenih vrstah s puškami na poslopje. Prva vrsta je celo klečala, da je lažje merila. Pri tem je bil ranjen neki italijanski častnik od puškine krogle, ki se je odbila od poslopja.
Tedaj so stopili v akcijo vojaki, ki so bili v bližnji vojašnici konsignirani, da bi po dobljenem nalogu varovali Narodni dom. Toda niso nastopili proti napadalcem, temveč so pomagali iz vojašnice valiti že pripravljene sode bencina za požig Narodnega doma.
Demonstranti so podrli glavna vhodna vrata, drli v poslopje in vse polili z bencinom. V najkrajšem času je bilo vse poslopje v plamenih. Ljudje, ki so bili v hiši, so se zaman skušali rešiti. Če se je kdo prikazal na oknu in klical na pomoč, so straže neusmiljeno streljale nanj. Dva hotelska gosta, lekarnar Hugo Roblek in njegova hčerka, sta skočila z drugega nadstropja gorečega doma. Roblek je obležal mrtev na pločniku, hčer pa so težko ranjeno spravili v bolnišnico.
Ko so prihiteli gasilci, jim demonstrantje niso dopustili, da bi gasili ogenj, in so jim prerezali cevi. Dovolili so jim samo, da varujejo pred ognjem sosednje hiše. Trenutek, ko so se demonstrantje prepirali z gasilci, je uporabil tiskar Ambrožič, ki je bil v hiši, ter odprl vrata, ki so gledala na ulico Galatti, in tako rešil iz goreče hiše nesrečneže, ki so bili v gorečem poslopju.
Toda kraljeva straža je aretirala vse moške, med njimi tudi rešitelja Ambrožiča. Poslopje je gorelo ves večer in vso noč ter še naslednji dan. Plameni so se dvigali visoko v nebo in odsev ognja je bil viden daleč naokoli. Pred gorečim poslopjem pa je tulila podivjana množica, ne da bi jo varnostni organi razgnali. Ali so bile še druge človeške žrtve med hotelskimi gosti, ni znano. Oblasti niso izdale nobenega sporočila. Sicer so težko ostali kaki sledovi, kajti vročina v gorečem domu je bila tolikšna, da so se ukrivili težki jekleni nosilci balkona v gledališčni dvorani in da so se stalili zlatniki v trezorjih hranilnice.
Zgorela je gledališčna dvorana, zgorela je čitalnica s svojo bogato knjižnico, zgorel je hotel s kavarno in restavracijo, zgoreli so sedeži Glasbene matice in Delavskega podpornega društva ter zasebna stanovanja, med temi tudi stanovanje tedanjega predsednika političnega društva Edinost Josipa Wilfana.
Nobeden izmed napadalcev ni bil aretiran.
Napad proti tržaškim Slovencem pa ni bil omejen samo na požig Narodnega doma, temveč je zajel tudi vse druge jugoslovanske zavode in ustanove. Že neposredno z zborom na Velikem trgu je večja skupina demonstrantov ubrala pot na Jožefov trg ter tam predrla kordon straž, vdrla v prostore Jugoslovanskega predstavništva, razbila vse pohištvo in odnesla jugoslovansko zastavo. Druge skupine so se odcepile od glavnega toka proti Narodnemu domu in opustošile sedež Jadranske banke, podružnice Ljubljanske kreditne banke. Naskočile so tiskarno Edinost in srbsko šolo na Kanalu. Oropali so slovenske gostilne in trgovine, razdejali pisarne raznih slovenskih odvetnikov. Niti zasebno stanovanje jugoslovanskega delegata ni bilo varno pred fašističnimi napadi.
.
.
Boris Pahor – Kres v pristanu
Eden najpomembnejših živečih slovenskih pisateljev, Boris Pahor, opisuje požig Narodnega doma v Trstu v svojem delu ”Kres v pristanu”. Dogajanje požiga Narodnega doma opisuje skozi otroške oči, saj je tedaj imel komaj 6 let. Prilagam zanimiv odlomek:
Ulica Commerciale se je vila v hrib in v večer, tam pa, kjer se razširi in postane cesta, so bili oni, deklice in dečki, ki se lovijo po gmajnicah in imajo pod sabo Rojan z ostrim zvonikom na sredi. Hišice, hiše in nato, ob cesti na Greto, velikanski zaboj, okrogel in visok kakor hiša. To je gasometer. Pa nato tračnice Proste luke, in sključeni nosovi žerjavov in parnik, ki trobi, skrit v svojem dimu.
A takrat ni bilo večera, in videti je bilo, da niti noči ne bo, kajti nad hišami je bilo nebo rdeče, ko da je polito s krvjo. In zrak je dišal po dimu. Ali gori v luki parnik? So se vneli hangarji? Gorijo vagoni lesa? Bo ves Trst zgorel? In Branko je držal Evko za roko in sta tekla domov, dol po strmi rebri, gor po stopnicah v pritličje, dol po stopnicah pod zemljo k mami, ki je sama.
Petrolejka je že gorela na mizi, a obe okni sta bili škrlatni, ko da je padlo zahajajoče sonce v dvorišče. Zdaj gori v cementni škatli in zid pred oknoma je poln zubljev, ki oblizujejo šipe.
»Mama,« je rekel Branko in se stisnil k nji.
»Mama,« je zajokala Evka in jo prijela za krilo.
Mama pa je čudna. Molči sredi prostora, ki mu okni žarita, in je, ko da ni njihova mama.
Kakor da je žena v zaporu pod zemljo in nič ne čuti, da so oni z njo. Nič ni huda, da sta se potepala. Spravila je Olgico spat in je sama s soncem, ki se je utrgalo z neba in tli v dvorišču.
Nič ju ne sliši, da se jočeta, ker bo kmalu konec sveta.
»Spat,« je rekla.
In je bila rdeč kip v ognjeni svetlobi in tudi se je premikala kakor skozi ogenj, ko je slačila Evko. Rdeč njen obraz, rdeče njene roke. Vse rdeče, tudi miza, tudi petrolejka na mizi.
Tedaj so se vrata odprla in Mici je stala pred mamo. Ni bila kakor druge dni tiha in zbrana. Njene oči so velike in prestrašene, okrogle in škrlatne od ognja na oknih. Njene prsi razburjeno dihajo in njene roke so nemirne v rdečem odsevu.
»Gospa,« je rekla. »Gospa.«
A mama je molčala.
»Kakšna groza, gospa.«
Okoli mize je hodila in debel svitek črnih las se ji je bil razpletel in ji visel na rame. Okoli mize je stopala in ponavljala: »Gospa, gospa.« In je bilo, ko da beži pred plameni, a plameni so že vsi na nji, na Branku in Evki, ki sta se spet oblačila in obuvala.
»Z bencinom so polili, gospa.«
»Mama!« je zaklical Branko.
»Vrata so zabili, gospa, da ljudje ne morejo ven.«
»Mamaaa,« je zajokala Evka.
»In ljudje skačejo z oken, gospa.«
A tedaj sta onadva že bežala, samo »ojoj« sta slišala, kako je tožila Mici, in bežala po stopnicah navzgor in po ulici navzdol. In nad ulico Commerciale ni bilo večera, požar je bil v mraku. Openski tramvaj je stal, drevje v Ralijevem vrtu pa je bilo negibno v rdečem ozračju. In onadva sta tekla in se držala za roko in nad njima so letele po zraku iskre, ki so prihajale z Oberdankovega trga.
Kakor bratec in sestrica, ki nimata doma, kakor sestrica in bratec v Micini pravljici, ki ju je mačeha črtila in ju je hotel oče zapustiti. In nič nista vedela, kam tečeta, morebiti samo v smer, od koder plavajo iskre, ki so kakor kresnice.
Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi. Okoli velike hiše pa so možje s črnimi srajcami plesali in vpili: »Viva! Viva!« Tekali so sem in tja in kimali z glavami in vzklikali: »Eia, eia, eia!« In drugi so tedaj zakričali: »Alala!«
In trobente gasilce so takrat zatrobile skozi gneče, a je bila še večja zmešnjava, ker črni možje niso pustili avtomobilom, da bi prišli zraven. Obkolili so jih in plezali nanje in grabili gasilcem cevi iz rok.
»Eia, eia, eia – alala!« so kričali in noreli in vse naokoli je bilo zmeraj več ljudi. Ves Trst je gledal visoko belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki, kakor rdeče zastave. In Evka se je tiščala k Branku, ker v veliki hiši so bile zraven zubljev tudi postave na oknih in ena je pravkar stopila na okno in hušknila mimo rdečega jezika, ki je oblizoval okno. In Evka se je stresla in tudi Branko se je tiščal k nji. »Eia, eia, eia – alala!« so peli možje s črnimi fesi, a gasilci so vseeno razvijali dolge cevi in množica se je razmikala. In curki so brizgali visoko in so bili cvileči, peketajoči vodometi sredi škrlatnega večera. Črni možje pa so vpili in rajali kot Indijanci, ki so privezali žrtev h kolu in zanetili pod njo ogenj. Rajali so z manganeli in s sekirami v rokah.
Tedaj je sekira presekala gasilcu cev in curek se je ustavil visoko v zraku kakor bezgov cvet, ki ga ogenj zlati. Potem je cvet padel in iz presekane cevi v gasilčevih rokah je vrela voda kakor iz žile kri.
Redarji so potiskali ljudi nazaj.
»Alo nazaj, alo nazaj,« so pravili.
Črni možje pa so še bolj plesali.
»Svinje,« je rekel mož v gneči.
Evka in Branko pa sta bila majhna in nista razumela, kaj so menili ljudje. Vedela sta, da gori Narodni dom in da ni prav, da so ga hudobni fašisti zažgali, a nista vedela, zakaj so prišli vojaki iz vojašnice na Oberdankovem trgu in stojijo in gledajo. Saj, z zidka na ulici Romagna so jih večkrat opazovali, vojake, kako preskakujejo jarke in plezajo po lesenem zidu, a zakaj so zdaj vsi prišli gledat, kako žrejo plameni hišo, ki je tako lepa in visoka? Vse okoli fontane so, kjer po navadi kočijaži napajajo svoje konje, a zdaj ni kočij. In zakaj gasilci ne smejo gasiti? Zakaj vojaki mirno gledajo črne može, ki odrivajo gasilce, ko ti razpnejo platno in nekdo z okna pade nanj in nato visoko odskoči kakor Branko, ko se vrže na vzmeti mamine postelje.
»Prekleti hudiči,« je zamrmral mož v gneči in Evki se je zazdelo, da pozna tisti glas. A takrat je bilo še hujše vpitje okoli hiše in redarji so jezno odrivali ljudi. Vendar jo je čez hip zgrabila močna roka, da se je Evka še bolj stisnila k Branku.
Tedaj je rekel tisti glas:
»Alo domov!«
In videla je, da je njihov papa.
Tako sta morala spet po ulici Commerciale navzgor in papa je godrnjal.
»Prekleti hudiči salamenski,« je rekel.
In še je sam pri sebi godrnjal: »Zakaj ni spravila otrok v posteljo.«
In Branko je hotel reči, da je mama jokala in da sta onadva ušla, ker sta se zbala ognja na oknih. A je molčal, ker si je mislil: Zakaj so polili z bencinom? Zakaj črni parkeljni kričijo in plešejo, ko pa so na gorečih oknih ljudje?
.
.
Vrnitev Narodnega doma Slovencem
V letu, ko mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu, bo Italija Dom vrnila slovenski skupnosti. Zdajšnja lastnica poslopja je tržaška univerza, ki bo v zameno dobila poslopje nekdanje vojaške bolnišnice.
Slovesnost simbolne predaje Narodnega doma bo potekala prav ob stoletnici, torej 13. julija, udeležila pa se je bosta predsednika obeh držav, poroča tržaški časopis Il Piccolo. Za zdaj bo to sicer simbolna gesta, saj bodo uradni postopki prenosa lastništev precej zapleteni in bodo trajali nekaj let.
Pripravil Jože Jan
.
