Draga slovenska družina!

Če je na ta dan žalost v naših srcih, nosimo jo moško kakor se svobodnjakom spodobi.

Če je danes v nas pogumno veselje, dvignimo ga, dvignimo ga visoko, zakaj to je najlepše v človeku, najmočnejše v volji – to je tisto, kar dela pot tudi v kamen, kar sveti v najbolj trdi temi in je v današnjem svetu, ki je tako poln dvomov, najbolj gotova pot.

Pogumno veselje!

Ni jih – dvanajst tisoč in več- in vendar so. Niso v prostoru kakor mi zdaj in vendar so z nami, zakaj njih duh ni ograjen z mesom in kostmi kakor je naš. To dvoje je že zdavnaj razpadlo. Prosti so, vidijo nazaj in naprej, igrajo se s prostorom in časom. Čudovito lepo je misliti, da živa meja mrtvih ograja naš zdomski svet, čudovito lepo je čutiti po 25 letih, da še nismo zvodeneli, da ob vseh napakah, ki jih imamo, še nismo pretrgali vezi z večnostjo, v kateri je toliko slovenskega občestva.

Četrt stoletja, dragi prijatelji, je dolga doba, je skoraj doba enega rodu, v teh petindvajsetih letih je zgnetenih toliko krivic in toliko solza, toliko bridkosti in toliko upanja kakor v malokatera leta v slovenski zgodovini.

Naša tragedija

Leto 1945 je velika prelomnica za tisoče in tisoče slovenskih življenj. V zadnjih velikih plamenih so gorele ruševine evropskega sveta in v vseh nas je bilo upanje, da bomo smeli kot prosti in svobodni stopiti v pepel pogorišča, pospraviti ruševine in z novo vero graditi nov svet. Upali smo, da bomo v ta novi svet postavili vse, kar smo ljubili, vse, kar smo spoštovali, vse tisto, kar je slovenski narod skozi desetletja hranilo in krepilo. Lepo je bilo že misliti, da bodo izginili žične pregraje, ki so rezale polja, da bodo zasuti jarki, da bodo spet proste in varne gmajne. Delo bo sladko kakor še nikoli prej. Ni nam bilo dano. Ruševine na Turjaku, ruševine v Grčaricah, grobovi, ki smo jih želeli najti in prekopati – vse je obstalo, vse otrpnilo ob strašnem spoznanju, da ima krivica v rokah pismo s pečati in da smo bili prevarani tudi za zadnje upanje.

Kakor kri iz strašne rane, tako smo brizgnili v curkih čez meje svoje domovine. Pustili smo za seboj polja, gmajne, pustili za seboj tisoče grobov, znanih in neznanih, v katerih so prsteneli tisti, ki so nekoč imeli iste sanje kot mi, isto voljo kot mi: živeti svobodno na svobodnih tleh, ne po ukazih komunističnih gesel ampak po božji volji, ki nas je postavila prav v ta čas in na slovensko zemljo. Besede starozaveznega Pridigarja so bile tako resnične v tistem času:

Glej, solze stiskanih
in nihče jih ne tolaži:
na strani njih tlačiteljev je nasilje
in nihče jih ne tolaži.
Tedaj smo blagrovali mrtve,
ki so že davno umrli,
bolj kakor žive, ki še živijo,
a bolj od obojih njega, ki ga še ni.

Stiske beguncev na vetrinjskem polju, kdo jih more pozabiti? Noči na dolgem polju, upanje, ki so ga pojile sanje, ker niso mogle verjeti, da je vse to res. Molitve v vetrinjski cerkvi, ki so kričale v nebo in se je zdelo, da se je tudi nebo zaprlo.

Po krajih, kjer je še pred kratkim smrt tako bogato žela, je nastajala tišina. Krematoriji so ugasnili, vrata taborišč so se odprla, pregnanci so se podali na pot v domovino. Slovenski človek begunec pa je pod tujim nebom kričal po razumevanju in usmiljenju, kazal na rdečo zvezdo, na srp in kladivo, ki so obviseli na slovenskem nebu – svet je šel svojo pot. Niti z rameni ni zmignil.

Zubnilo je upanje – domobranski bataljoni pojdejo v Italijo in se prenove. V kaj vse je slovenski človek v stiski tedaj veroval. Vsaka dobra beseda mu je dvigala upanje, hlastal je za znamenji, tudi majhnimi, ki bi  upanje podpirala. Videl jih je celo tam, kjer jih ni bilo.

Sila krvi

Dragi prijatelji, 25 let je zdaj od tistega blodnega upanja. Odšli so bataljoni in bili za smrt zaznamovani tisto minuto, ko so stopili na kamione Dvanajst tisoč zaznamovanih!

Ustavljali smo se ob vetrinjski tragediji, ustavljamo se ob njej posebno ob petindvajsetletnici in ustavljali se bomo še, ko nas že ne bo več. Ustavljajo se ob njej danes tudi že komunistični oblastniki doma. Kri pobitih civilistov, vaških stražarjev, domobrancev, četnikov in posameznih protirevolucionarjev je po 25 letih strašna teža. Kaplja v navidezni mir komunističnih mogotcev, ki mezi v plasti novega rodu, v katerem jih je veliko, ki žele vedeti za vso resnico, nevidne korenine je ta kri. Grize v kamen in prišla bodo leta, ko bo kamen prst, ko bo vsa surova sila iz leta 1945 samo še bled prah.

Proti moči nedolžne krvi ni obrambe.

Ob petindvajsetletnici našega begunstva in vetrinjske tragedije obtožujemo, posebno slovensko komunistične mogotce, za vse navadne in justične umore in odločno odklanjamo, da bi katerikoli iz slovenske emigrantske skupnosti vezal kakršnekoli uradne vezi s tistimi predstavniki v domovini, ki so teh umorov krivi. Dokler se mrtvim ne vrne čast, ki jim kot protirevolucionarjem po vsej pravici pripada, bi vsak stik pomenil prodajanje sprhnele krvi, tiste krvi, ki je prav v teh dneh, pred petindvajsetimi leti, že po ustavitvi sovražnosti, tekla v potokih.

Dragi prijatelji, ob vseh proslavah, ki smo jih v petindvajsetih letih begunstva imeli, ob vseh Spominskih dnevih, ki smo jih obhajali, sem si vedno posebej želel, da bi postavili duha na prvo mesto. Vedno sem se bal in v tem času, ko toliki skušajo izriniti duha iz splošne človekove dejavnosti, se bojim še posebej, da bi naši Spominski dnevi postali pregledi suhih dejstev, ponavljanje številk in statistik. Da je toliko stvari med nami okrnelo, toliko življenja stlelo, je krivda predvsem v tem, ker smo se v petindvajsetih letih od duha oddaljili.

Moč duha

Vsaka stvar brez duha je mrtva, posebno človek. Najgloblja osnova našega protikomunističnega upora je bila vendar želja – ohraniti duha. Če ne bomo zidali na tem dejstvu, bomo zapravili najlepše, kar imamo. Če bomo ob Spominskih dnevih pregledovali le zmage in poraze, posrečene in neposrečene poizkuse, bomo iz preteklosti naredili bronast spomenik, ki ga bo prekrila patina prej, preden bomo legli v grobe tisti, ki smo jih sodoživljali. 

Duh je večnost. Dragi moji, če bomo znali za 25-letnico v to večnost pogledati, bomo našli pota za mir, pota za spravo, pota za trpljenje in pota za razumevanje. Samo tu so. Govorjenje naših teles je nebogljeno, marsikdaj ošabno in domišljavo. Tu ni poti, še steze in stezice se zapro. Pozabljamo, da je čas samo predujem, samo ara za večnost. Če vanje ne položimo duha, je samo nizanje dnevov in let. Duh je, ki času in dejanjem daje tisto čudovito ceno, ki ne mine. Duh je, ki je ostal za mrtvimi, za pobitimi, za mučenimi. Če ne bomo grebli v to smer, se bojim, da bomo ostali na površini in od te resnične veličine preteklosti ujeli za bodočnost samo bled sij.

Samo duh je bakla, ki večno sveti in večno gori.

Ljudje smo, toda lahko smo dobri ljudje, če pustimo govoriti duhu. Vrtamo za spoznanji, navrtavamo preteklost, da bi jih našli, in je prav tako. Toda glejmo, da pri tem nikomur ne bomo delali krivice. Morda je bridkost v dejstvu, toda resnično je, da pot do popolnega spoznanja pelje samo skozi smrt. Če s tega stališča zdaj gledamo tiste, ki so pred petindvajsetimi leti odšli skoz njo, je vendar lepo misliti, kako srečni so, ker so v lasti popolnega spoznanja, ker jim ni nič skritega in nič ni samo na pol dognanega. Vse vidijo od kraja do konca.

Petindvajset let smo že begunci, petindvajset let že pestujemo svojo narodno tragedijo in jo primerjamo tragedijam tistih narodov, ki so z nami delili enako usodo. Res je, da smo danes državljani svobodnih in demokratičnih držav toda v bistvu smo in bomo ostali begunci do zadnje ure. Bila so leta, ko so nas gledali kot gobavce tega stoletja, po puščavah taborišč smo moledovali za milost tiste, ki jim komunizem nikdar ni kratil svobode. Opečateni s psovko izdajalci na hrbtu in na prsih smo stali ob poteh, od daleč so nam metali milodare.

Preživeli smo ta leta z mrtvimi v srcu. Tragedija komunističnih revolucionarjev doma se je pričela tisto uro, ko so se za nas odprla vrata v svet. Tedaj smo dvignili svoje mrtve, videli so jih tisti, ki do tedaj niso hoteli verovati, da so taisti komunistični predstavniki, ki so ob konferenčnih mizah vpili po pravici in se sklicevali na mednarodne zakone, ob istem času množično morili svoje idejne nasprotnike.

Njih lastno kričanje jih je obsodilo.

Zvestoba idealom

Rekel sem že in znova poudarjam: naša preteklost in naša bodočnost mora sloneti na duhu. V tem je naša sila. Duh pa zahteva predvsem eno: da smo izpričevalci resnice. To je naš prvi poklic, naše prvo poslanstvo. Ne samo kulturnih in javnih delavcev, to je poklic vsakega v našem emigrantskem občestvu. Če tega poslanstva ne vršimo, ne živimo celega življenja.

Raje grem raven pod zemljo na tujem z zavestjo, da sem lahko izpričal resnico, kakor da bi mi usta zasuli z domačo prstjo, pa bi še pred smrtjo imel resnico samo v srcu in ne tudi na ustih.

Oznanjajmo resnico. Taista je kakor je bila pred petindvajsetimi leti. Toda na eno ne pozabimo, ljudje božji: ne oznanjajmo jo z vpitjem, ne s sumničenjem drug drugega, ne z zahrbtnostjo, ne z domišljavostjo, ne s katedre sodnikov – oznanjajmo jo s svojim življenjem, oznanjajmo jo kot otroci božji in kot bratje in sestre po krvi in duhu.

Nočem biti pridigar, toda kako naj bi povedal lepše kakor Pridigar v Stari zavezi:

Bolje je, da sta dva kakor eden,
ker imata dobro plačilo za svoj trud.
In če eden pade, ga njegov tovariš vzdigne:
gorje enemu, če pade, pa ni drugega, da bi ga dvignil.
In če kdo napade, se ga dva ubranita
in trojna vrvica se ne pretrga hitro.

Tu je srčika našega emigrantskega občestva, tu je rešitev in razvezava skrotovičenih vozlov v našem življenju.

Gorje enemu, če pade, pa ni drugega, da bi ga vzdigni.

Ob tej veliki obletnici, ko nam duhovne oči drse nazaj čez tisoče in tisoče grobov, ko se ustavljajo ob dnevih naše dolge begunske poti, ko gledajo v duhovno razbitost v domovino, na boje v Vietnamu in v Kambodži, na prisilna taborišča v Rusiji, kjer so tisti, ki so kriknili po čisti svobodi, bi bile vse naše misli in vse naše besede zaman, če se ne bomo najprej ustavili pri sebi.

Se še spomnite nedeljskih popoldnevov v taboriščih, ko smo pohajali s svojimi otroki, grizli v preteklost in delali načrte za bodočnost? Prišla je in kako so jo izpolnili? Zdaj je tista bodočnost že preteklost, smo kaj dodali k njeni polnosti? Smo živeli v njej samo kot posamezniki, ne kot udje slovenskega občestva, brez zavesti, da duhu dolgujemo svoj sedež in občestvu svojo rezino dela?

Izpoved vere

Vsa slovenska narodna tragedija bo postala ugasel ognjenik, če bomo hodili vsak svoja pota, hiša z mrtvim ognjiščem. Samo znamenja bodo ostala, da so nekoč v njej živeli močni ljudje, ki pa jim je čas pohabil peruti duha in so obrnili oči v tla. Niso več videli kvišku, v širini in globino svobodnega neba.

Moj Bog, strašno je videti hiše z mrtvim ognjiščem in misliti pri tem, da je bil v njej nekoč dom ljubezni.

Dragi prijatelji, pišejo se zgodovinske knjige, pišemo jih mi in pišejo jih naši nasprotniki in sovražnik. Za nas, ki nosimo dediščino mrtvih, pa je najbolj važno, kakšno knjigo piše naše življenje.

Kaj nam pomaga še takšno zmagoslavje pravice, če pa smo zaverovani samo v vase, kaj še takšen bloden cvet krivice, če pa nam več ne zgane duha?

Glejte, vsi mrtvi, ki se jih danes spominjamo, živijo. Bojim se, da umiramo mi, ki živimo.

Na tisoče in tisoče imen bi mogli danes klicati, velika in majhna – zame so vsa velika. Velik je namreč vsak, ki je bil za Pravico s Krivico pokončan.

Draga slovenska družina, s pogumnim veseljem, z mrtvimi v naši sredi, recimo vsak v svojem srcu:

Verujem v pravico in svobodo,
verujem v večnost, ki sodi s časom,
verujem v duha, ki nikoli ne umrje.

Karel Mauser, govor na spominski slovesnosti v Buenos Airesu, 1970