Kot otrok sem spoznal grozote vojne in revolucije, ki sta razsajali po slovenskih tleh.
Leta 1941 je vojna zajela tudi mojo rodno vas Vrbljene, zasedli so jo Italijani. Kakor drugod so tudi v teh krajih zbrali fante in može ter jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Očeta so odpeljali na Rab, v taborišče v Gonars pa brata Martina. Med okupacijo so vaščane stalno napadali partizani. Po italijanski kapitulaciji so vas zasedli Nemci, pod njimi je ostala do konca vojne.
Naša družina je bila na seznamih za likvidacijo s strani partizanov, ki so ropali in pobijali zavedne domačine. Zaradi večje varnosti se je družina preselila v Črno vas, kjer je bila domobranska postojanka. Brata Ivana so ujeli partizani (l. 1943) in ga odpeljali na Dolenjsko v vas Kržeti, kjer so ga mučili in po treh mesecih ubili, ko je bil star komaj 17 let.
.
.
Brat Martin, ki je bil narodnik pri domobrancih, je bil po koncu vojne vrnjen iz Vetrinja. Partizani so ga skupaj z mnogimi odpeljali v Teharje. Po neuspešnem poskusu pobega, skupaj z drugimi domobranci, so ga partizani mučili in ga potem odpeljali v domačo vas, kjer so ga neusmiljeno umorili. Idealizem in žrtev obeh pobitih bratov sta se za vedno vtisnila v moj spomin kot zgled ljubezni do Boga in Slovenije.
Že v taborišču v Špitalu ob Dravi sem doživel prve spominske proslave, ki so bile veličastno pripravljene, zelo močno sem jih občutil v svojih mladih letih.
V spomin in poklon bratoma ter tolikim žrtvam komunistične revolucije več kot petdeset let sodelujem pri pripravi Spominske slovesnosti v Našem domu San Justo. To je vsakoletna krajevna Domobranska proslava, za katero sem vsakič pripravljal akademije s posebno sceno, to slednje še danes delam. Ob številnih prilikah sem napravil tudi kulise za osrednjo Spominsko slovesnost v Slovenski hiši.
.
.
V svojih reliefih večkrat upodabljam begunsko družino, ki odhaja iz domovine, in jo vedno združim z zapisom: »Zgubili so domovino, ohranili so vero.« S tisočimi slovenskimi begunci so iz Slovenije odšle tudi naše korenine: globoki ideali in vrednote, zasidrani v katoliški veri, ljubezni do domovine v spoštovanju družine in krščanstva.
Bog nas je ohranil pri življenju, da nas niso vrnili v Jugoslavijo in da smo ostali priče v svetu. Z vsemi svojimi deli želim pričati, predvsem mlademu rodu, da bi na to najstrahotnejšo dobo v slovenski domovini nikoli ne pozabil, da bi ohranil vrednote, za katere se je borilo toliko slovenskih fantov in mož, v spomin in spoštovanje do vseh njih.
Tone Oblak
