Dr. Valentin Meršol (1894 – 1981)

OkrOgle  obletnice

Pred 75 leti je dr. Valentin Meršol – vodja civilnega taborišča begunskih Slovencev v Vetrinju – pri angleških vojaških poveljnikih dosegel, da so prenehali s pošiljanjem transportov civilnih beguncev nazaj v Jugoslavijo. Tako je mučenja in smrti rešil več kot 6.000 Slovencev. Slovenski pisatelj Karel Mavser je dr. Meršola imenoval “slovenski Mojzes”, ko je primerjal njegovo vlogo v Vetrinjski tragediji. “Za nas vse je bil slovenski Mojzes leta 1945 primarij dr. Meršol na Vetrinjskem polju. Bog mu je  dal najti prave besede in moč, da je ganil tiste, ki so tedaj odločali o usodi beguncev”.

.

.

Življenjepis dr. Valentina Meršola:

Rojen 22. Februarja 1894 v Radovljici v družini devetih otrok, je po šolanju v Radovljici in Kranju vstopil leta 1905 s prvimi dijaki v tedaj ustanovljeni škofov zavod v Št. Vidu in gimnazijo končal leta 1913 s tistimi, ki so prvikrat v slovenski zgodovini polagali maturo v slovenskem jeziku. Vseh teh osem let je bil najboljši dijak Jegličevega zavoda. Kot takega ga je škof Jeglič popeljal z drugimi najboljšimi dijaki iz vseh razredov v Lurd, kjer je molil k Mariji predvsem za izbiro poklica. In odločil se je za medicino. 

Toda pot k doktorski diplomi je trajala dalj, kot je mislil: devet let. Kot graškega medicinca ga je zajela prva svetovna vojna in moral je na fronto proti Rusom. Spomladi 1915 je bil že v Karpatih ujet. Pet let je bil v Rusiji. Ves ta čas se je udejstvoval kot medicinec, sprva kot vojni ujetnik, nato pa kot jugoslovanski prostovoljec v Odesi ob Črnem morju, kjer se je vpisal znova na rusko medicinsko fakulteto. Jugoslovanske prostovoljce je nato peljala pot k severnemu Ledenemu morju v Murmansk, kjer naj bi se vključili k zaveznikom – Angležem, Amerikancem in Francozom kot zavezniška četa. Tam je preživel boljševiško revolucijo. Leta 1919 so ga zavezniki poslali kot kurirja preko Londona, Pariza in Rima v Beograd. Častno odpuščen iz jugoslovanske armade je prišel 31. avgusta 1919. leta domov.

Treba je bilo dokončati medicino. Na univerzi v Gradcu, kjer je bil pred vojno, ga niso sprejeli, kot “izdajalca avstrijske vojske”. Vpisal se je nato na zagrebško fakulteto in pozneje na fakulteto v Pragi, kjer je doktoriral leta 1922. Študiral je torej v petih jezikih, ki jih je vse obvladal: slovensko, nemško, rusko, hrvaško in češko. Seveda se je naučil tudi francosko in angleško v zavezniški vojski.

Kot zdravnik je nato služil po bolnišnicah v Celju in Ljubljani in v srbskem Nišu, kjer je dobil kot prvi Jugoslovan in prvi Slovenec podporo ameriške Rockefellerjeve ustanove za izpopolnjevanje v Združenih državah. Tu se je po raznih bolnišnicah specializiral za bakteriološke probleme. Po vrnitvi je šel v makedonsko Skopje, kjer je bil tedaj njegov nekdanji profesor, ravnatelj in rektor Zavoda sv. Stanislava, škof dr. Gnidovec. Tam je bil vodja bakteriološkega, malaričnega in antirabičnega oddelka v Zavodu za tropske bolezni. Od tam je šel v Zagreb v zavod za kužne bolezni in obenem tudi predaval v Zdravstveni šoli. Šele preko teh jugoslovanskih postojank je prišel v Ljubljano, kjer je vse do konca vojne l. 1945 bil primarij v splošni bolnišnici.

V Ljubljani je razvil svojo veliko delavnost v stanovskih organizacijah. Bil je predsednik Slovenske zdravniške zbornice, predsednik Slovenskega zdravniškega društva, podpredsednik Zveze jugoslovanskih zdravnikov. Pisal je strokovne članke in vodil akcije za razširjenje slovenske medicinske fakultete na kateri bi ga čakalo mesto univerzitetnega profesorja za bakteriologijo. Toda namesto univerzitetne kariere, za katero je bil kakor rojen, so prišla begunska leta, kamor se je podal maja meseca 1945 kot odločen protikomunist.

V Vetrinju, kamor se je zatekel s svojo družino, je po svojem ugledu in znanju postal slovenski vodja civilnega taborišča, posrednik med Slovenci in angleško vojaško komando. Pri angleški vojaški upravi za Avstrijo in Italijo je dosegel ustavitev prisilne repatriacije jugoslovanskih beguncev in tako rešil na tisoče življenj.

Leta 1949 se je z družino naselil v Clevelandu (ZDA), kjer se je zaposlil kot zasebni zdravnik splošne medicine, delal pa je tudi v Mestni bolnišnici. Objavljal je prispevke v številnih strokovnih časopisih in bil ugleden član mnogih ameriških zdravniških društev. Umrl je 15. februarja 1981, star 87 let.

.

.

Pogajanje z angleško vojaško komando in rešitev slovenskih beguncev

Sam dr. Meršol je za Zbornik Svobodne Slovenije leta 1951 opisal proces pogajanja z Angleži:

“V prvem tednu meseca maja 1.1945 je zaradi komunističnih grozovitosti in groženj zbežalo iz Slovenije na Koroško okrog deset tisoč slovenskih beguncev, predvsem kmetijskega prebivalstva. — Istočasno so se umaknili tja tudi slov. domobranci (ok. dvanajst tisoč). Večina beguncev je prišla preko Ljubelja. Tako civilni kakor tudi vojaški begunci so prišli na Koroško z namenom, da se prijavijo tam zavezniškim oblastem (angleškim) in jih zaprosijo za zaščito in preskrbo, v kratkem za azil. 

Dne 11. maja 1945 se je odpeljal iz Borovelj poveljnik domobrancev gen. Krener z g. Kranjcem na avtu v Celovec, kjer se je javil na angleškem vojaškem poveljstvu (brigadni komandi). Tam so mu naročili, naj pridejo domobranci čez Dravo, izroče orožje in naj gredo nato v vojaško taborišče pri Vetrinju. To je bilo izvršeno 12. maja. Istega dne (11.5.) smo se pripeljali v Celovec: za Slovenski Narodni odbor: dr. Basa j, Msgr. Škerbec, dr. Eiletz in dr. Meršol kot tolmač. Na angleški komandi smo izrazili željo, da bi nam bilo omogočeno govoriti s feldmaršalom Alesandrom. Poslali so nas k FSS v Poreče, kjer so nas obvestili, da feldmaršala ni na Koroškem. Nato smo bili poslani k Military Government v Celovcu, češ, da vprašanje civilnih beguncev itak tja spada, saj je tam oddelek za preseljene osebe (Department for Displaced persons). Okrog sedmih zvečer smo našli vodjo tega oddelka, majorja Johnsona, ki nam je naročil, naj pridemo prihodnji dan, ker je bilo ta dan že pozno. 12. maja ob sedmih zjutraj je odpotovalo na kamionih angleške armade okrog 800 slovenskih beguncev iz Celovca (Jesuitenkaserne) v Italijo, istega dne ob desetih dopoldne nas je major Johnson ljubeznivo sprejel. Povedali smo mu, da je pribežalo na Koroško pred komunisti in zaradi vojnih strahot veliko število slovenskih civilnih beguncev in vojaštva. V njih imenu prosimo za sprejem pod angleško varstvo in za vzdrževanje. Major Johnson je rekel, da se vojaštvo njega ne tiče, pač pa civilni begunci, katere bo Military Government rade volje sprejel in jim pomagal. Naj se zberejo na polju pri Vetrinju poleg vojaškega taborišča. Prišel bo čim prej sam tja ali vsaj poslal drugega oficirja, ki se bo brigal za civilno taborišče. 

Glede domobrancev smo bili istega dopoldneva na angleški vojaški komandi, kjer nas je sprejel adjutant capt. Hornby, ki je naročil, naj domobranci kar pridejo, da jih bo vojaška komanda že sprejela. 

V soboto, 12. maja 1945, proti večeru so se na polju pri Vetrinju zbrali slovenski civilni begunci v bližini vojaškega taborišča, v katerem so bili domobranci, srbski dobrovoljci, četniki, vlasovci in nemški vojni ujetniki. Prenočili smo kar na polju, civilni begunci po večini brez šotorov in strehe. 13. maja 1945 smo šli: dr. Basaj, dr. Bajlec in jaz zopet k majorju Johnsonu, ki je ponovno obljubil, da bo vzel v preskrbo civilne begunce. Bili smo tudi na vojaški komandi, kjer smo podali informacije o domobrancih. Govorili smo z adjutantom capt. Hornbyjem; brigadni general nas ni sprejel. 14. maja 1945 sem bil ves dan v taborišču Vetrinje, kjer sem začel tolmačiti v zadevah slovenskih beguncev pri angleških oblasteh, poleg tega pa sem vršil zdravniško službo med begunci. Posle tolmača za Slovenski narodni odbor v Celovcu so prevzeli: pater Odilo Hajnšek, p. Zamjen in g. Podbregar. Za domobrance (pri gen. Krenerju) je pri angleški vojaški komandi tolmačil v glavnem g. Podhorsky. Tako Slovenski narodni odbor kot tudi komanda domobrancev sta na angleški vojaški komandi vložila več spomenic o domobrancih s prošnjo za sprejem pod angleško zaščito. Kolikor mi je znano, na vse pisane prošnje in ustne intervencije ni bilo nobenega odgovora od višjih vojaških oblasti. 14. maja je prevzel slovensko civilno begunsko taborišče v Vetrinju v imenu Military Government (g. Johnson) kanadski major P. H. Barre, zelo skrben in za slovenske begunce izredno zaslužen oficir. Civilno taborišče je postalo bolj in bolj avtonomno in ostalo samo indirektno še pod komandantom vojaškega taborišča, kateremu so bili direktno podrejeni domobranci in vse vojaške enote raznih narodnosti. Vodja slovenskega taboriščnega odbora je bil g. Marko Kranjc, ki ga je g. Barre imenoval za voditelja! slovenskih civilnih taboriščnikov. Major Barre se je brigal v glavnem za hrano, ki smo jo dobivali najprej od vojaškega taborišča, nato pa naravnost iz skladišč. Komandant vojaškega taborišča je bil od 16. maja dalje Lt. Ames. Okrog majorja Barreja se je kmalu zbralo več angleškega osebja, ki je skrbelo za civilne begunce, tako: Miss Jane Balding, British Red Cross, od 17. maja; Mr. John Corsellis, Friends Ambulance Unit, od 18. maja dalje; Miss Florence Phillips, British Red Cross, od’ 25. maja. Taborišče so hodile obiskovat razne znamenite osebnosti, tako 15. maja Lady Louise Mountbatten. 

16. maja sem s polkovnikom Bitencem odšel v Celovec na štab brigade s prošnjo, da bi prevzeli domobrance pod zaščito. Nisva dobila nobenega jasnega odgovora. Govorila sva zopet samo s kapetanom Hornbyjem, brigadir naju ni sprejel. Podala sva ponovno pismeno in ustmeno podatke o domobrancih z navedbo, da se niso nikdar borili proti zaveznikom, ampak so samo skrbeli za varnost Ljubljanske pokrajine in na Gorenjskem, kjer so komunisti morili nedolžne ljudi, požigali hiše in cele vasi. Zato je bila samoobramba proti notranjemu sovražniku neobhodno potrebna in po mednarodnem pravu dovoljena. Domobranci so poleg tega vedno pomagali zaveznikom, kadarkoli se je nudila prilika. Isti dan sva bila tudi pri majorju Johnsonu, ki je glede civilnih beguncev ponovno izjavil, da bo vojaška uprava (Military Government) skrbela zanje. Glede vojaštva (domobrancev) pa on ni merodajen. 21. maja je obiskal begunsko taborišče v Vetrinju general lt. Richard McCreery, tedanji komandant Osme armade. Govoril je samo z majorjem Barrejem, ki ga je spremljal skozi taborišče. Par dni nato je prišel brigadni zdravnik dr. Cameron, eden najvišjih vojaških sanitetnih avtoritet; prišel je iz Italije. Tako on kakor drugi obiskovalci, ki so med vojno videli begunska taborišča v raznih delih sveta, so imeli v splošnem vtis, da je slovensko taborišče kljub primitivnosti mnogo bolj čisto kot begunska taborišča drugih narodnosti; dalje, da so ljudje (slovenski begunci) videti zelo agilni, iznajdljivi in zdravi. 

23. maja je Slovenski narodni odbor poslal vojaški upravi (Mit. Gvt.) pismeno zahvalo za dotedanjo podporo in vzdrževanje ter prosil še za nadaljnjo zaščito in pomoč. V drugi polovici maja se je začelo govoriti o odhodu slovenskih in srbskih vojakov v Italijo. Kdo je začel širiti te govorice, ne vem. Razni angleški oficirji, vprašani o tem, so bodisi potrdili, da pojdejo domobranci, verjetno tudi civili, v Italijo, ali pa vsaj tega niso zanikali. Nihče od Angležev pa ni niti namignil, kaj še, da bi jasno povedal, da bodo domobranci vrnjeni v Jugoslavijo — in vendar so jih Angleži poslali tja, in sicer najprej Srbe, Črnogorce in četnike, ki so se od l. 1941 dalje borili proti Nemcem in Italijanom v prisotnosti in z vednostjo angleške in ameriške misije na terenu v Jugoslaviji. Dne 24. maja (četrtek) so bili poslani na tovornih avtomobilih v Podrožico, tam vkrcani v vagone, nakar so jih prevzeli jugoslovanski komunisti, angleški vojaki pa so se vrnili. Srbi in Črnogorci s četniki so bili prepeljani na Jesenice in dalje proti Kranju in Škofji Loki, deloma tudi v Radovljico, kjer jih je dočakala nagrada za dolgoletno borbo proti Nemcem v obliki mučenja, zasmehovanja ter partizanske krogle v tilnik ali pa strojnice, brez vsakega zaslišanja ali drugega pravnega postopka. 

Vse to se je zvedelo žalibog šele naknadno. Prvi srbski oficir, ki je ubežal z Jesenic čez Karavanke nazaj v Vetrinj, je bil poročnik Vujičič. Vrnil se je dne 26. maja pred prvim transportom domobrancev. Šel je h generalu Krenerju, katerega je obvestil, da angleški vojaki pošiljajo srbske vojake in druge v Jugoslavijo na mučenje in v smrt, ne pa v Italijo. Ker pa so informacije, prejete od strani Angležev, govorile, da gredo transporti s Srbi v Italijo, ali pa vsaj tega niso zanikale, gen. Krener poročniku Vujičiču ni verjel. 

Prihodnje dni so bili poslani v “Italijo” transporti s slovenskimi domobranci in nekaj sto civilistov, po večini sorodnikov. Prvi transport je odšel v nedeljo 27. maja 1945, naslednji pa 28. maja, 29. maja, 30. maja in 31. maja. Po vsakem transportu se je z večjo gotovostjo govorilo, da je cilj “Italija” samo varanje od strani Angležev, v resnici pa se izročajo antikomunistični borci na avstrijskih mejnih postajah jugoslovanskim komunistom. Major Barre je na vsa direktna vprašanja in dvome glede Italije vedno zahteval, naj se osebe, ki širijo vesti o pošiljanju vojakov v Jugoslavijo, pridrži in zasliši. Za Slovenski narodni odbor in nas vse pa je postalo popolnoma jasno, da so Angleži poslali slovenske in srbske vojake v Jugoslavijo šele, ko se je 30. maja 1945 vrnil v Celovec dr. Janež iz Pliberka, ker je bil sam eden tistih domobrancev, katere so Angleži izročali komunistom in je komaj ubežal. 

Domobranci, ki so se pripravljali za transport prihodnji dan, so bili obveščeni, da Angleži domobrance izročajo jugoslovanskim komunistom in da jim je dano na razpolago, naj napravijo, kar hočejo. Razšli so se le nekateri, drugi so izjavljali: “Če Bog od nas zahteva žrtev, bomo pa tudi mi šli tja, kamor so odšli naši bratje in prijatelji, pa četudi v smrt. Za Resnico smo pripravljeni tudi umreti.” 

25. maja me je po odstopu g. Kranjca major Barre imenoval za vodjo begunskega civilnega taborišča v Vetrinju, potem, ko me je tudi taboriščni odbor sam soglasno predlagal. Nekaj dni sem se tega branil in skušal ostati v ozadju, dokler me razmere same niso potisnile naprej, 31. maja, na dan Sv. Rešnjega telesa ob drugi uri pop. smo se major Barre, Miss Balding, šofer in jaz odpeljali z avtom v Podljubelj, kjer je bila Ženska bolnišnica. Tam smo obiskali vse begunke, ki so bile tam radi bolezni ali poroda. S seboj smo pripeljali nekaj kruha in konzerv, kar smo razdelili bolnim begunkam kot priboljšek. Okrog 5. ure pop. smo se vrnili v taborišče. Pri pisarni nas je čakal g. Krištof, tolmač pri Lt. Amesu, ki je sporočil, da naj major Barre čimprej pride h komandantu vojaškega taborišča, ker gre za vrnitev civilnih beguncev Slovencev v Jugoslavijo. Tedaj sem prvič zvedel za namero, da bodo tudi civilni begunci vrnjeni. 

Čim sem to slišal, sem dejal majorju Barreju: “Torej je vendarle res, da Angleži vračajo begunce v Jugoslavijo v mučenje in smrt? Prej so poslali vojake, zdaj pridemo pa še mi civilni begunci na vrsto. Dosedaj nismo verjeli, da so Angleži zmožni laži in varanja, dejstva pa to nečastno dejanje potrjujejo”. Major Barre je na te besede prebledel in mi naročil, naj ga spremljam k poveljniku vojaškega taborišča. Prišedši tja, me je major vzel v pisarno Lt. Amesa, čeprav je ta želel, da bi se razgovarjal samo z majorjem, ker je zadeva tajna. Major mu je pojasnil, da sem voditelj taborišča in kot tak upravičen, da zvem vse, kar se tiče beguncev. Nato je Lt. Ames vzel v roke neki dopis in rekel: “Imam odredbo, da se jutri 1. junija odpravi iz taborišča 2.700 slovenskih civilnih beguncev in sicer 1.500 na postajo Pliberk, 1.200 pa na postajo Maria Elend. Pripravljeni morajo biti že ob petih zjutraj za odhod. Odpeljani bodo na kamionih iz taborišča na imenovani postaji, kjer jih čaka vlak.”

 Ko sem slišal to naročilo, sem se vmešal v razgovor in odločno rekel: “Angleži torej vendarle pošiljajo slovenske begunce v Jugoslavijo, v roke komunistom, ki jih po dosedaj prejetih poročilih ubijajo. Vaša odredba mi dokazuje, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo kljub vsem zanikavanjem in trditvam, da so odpotovali v “Italijo”. Nisem mogel in ne morem verjeti, da bi bili Angleži, katere so Slovenci tako cenili in hrepeneli priti pod njihovo zaščito ter jim med sedanjo vojno reševali pilote, Angleži, katere sem v prvi svetovni vojni reševal in jim pomagal, zmožni, da svoje prijatelje, ki so nedolžni in katerim so obljubili zaščito in pomoč, pošiljajo v smrt. Prosim Vas, gospod major Barre, da prevzamete vse korake, da se to v bodoče prepreči”. Lt. Ames je bil vsled mojih besed nevoljen in je jezno pripomnil, da je to odredba komandanta divizije in da se v to jaz ne smem vmešavati. Iz razgovora, ki je sledil med Lt. Amesom in majorjem Barrejem sem razumel, da bi po prvi begunski skupini prišle na vrnitev v Jugoslavijo še druge skupine slovenskih in ostalih jugoslovanskih beguncev v Avstriji, Nemčiji in Italiji. 

Lt. Ames je zahteval od majorja Barreja, naj izvrši povelje vojaške komande, major Barre pa je prosil, naj počaka, da gre on z menoj v Celovec na Military Gvt., da posreduje. Imel sem vtis, da je do tedaj tudi major Barre sam bil mnenja, da so bili domobranci poslani v Italijo in da je danes prvič lahko jasno sklepal iz odredbe glede civilnih beguncev, da to ni res. Ker je bil avto g. Barreja pokvarjen, je dal Lt. Ames svoj avto na razpolago. Na poti v Celovec sem majorju Barreju očital, da so Angleži prelomili vse obljube in mednarodne obveznosti o azilu za begunce, ker so izročili domobrance in mnoge civiliste Jugoslovanom ter ga rotil, naj pri vojaški upravi podvzame vse korake in napne vse sile, da preostali slovenski in jugoslovanski begunci, civilisti in vojaki ne bodo vrnjeni komunistom v Jugoslavijo. Major Barre je bil bled in silno razburjen. Videti je bilo, da ga je zadeva zelo pretresla. 

Po šesti uri zvečer sva se pripeljala na Mil. Gvt. v Celovcu, kjer sva odšla takoj na oddelek za preseljene osebe. Tam naju je že čakal major Johnson, ki je bil telefonično obveščen, zakaj prihajava. Prosil sem ga, naj pomaga rešiti slovenske begunce, kar je po mojem mnenju dolžnost Angležev, saj so nas sprejeli pod svojo zaščito. Naročil mi je, naj počakam v predsobi, sam pa je z majorjem Barrejem odšel v pisarno, čakal sem približno 30 minut. Major Barre je od svoje strani podrobno informiral majorja Johnsona o celi zadevi in ga prosil, da podvzame vse korake, da se civilni begunci ne vrnejo nasilno v Jugoslavijo. Slišal sem telefonirati na več strani. 

Nato me je major Barre poklical v pisarno. Major Johnson mi je ponudil stol, me par sekund molče gledal, nato pa rekel v prisotnosti majorja Barreja: “Odločili smo, da civilisti ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo. Samo tisti, ki to želijo, naj gredo.” Zelo me je razveselila njegova izjava, ki je prišla zame skoraj nepričakovano hitro. Zahvalil sem se mu s prisrčnimi besedami, češ, da je s tem pomagal rešiti življenje in preprečil mučenje tisočev, da so razmere v Jugoslaviji strašne, gotovo pa niso demokratične. Prekinil me je z besedami: “Nikar me ne poučujte o razmerah v Jugoslaviji, ker jih jaz precej dobro poznam. Zato smo odredili, kot sem Vam povedal.”

Ob tej priliki naj pripomnim, da smatram, da major Johnson ni bil kriv, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo, saj je ves čas mojega stika z njim v Celovcu poudarjal, da on skrbi samo za civilne begunce, vojaki pa ne spadajo v njegov resor, ampak pod vojaško komando. Pač pa je major Johnson gotovo zelo zaslužen, da slovenski civilni begunci 1. junija in pozneje niso bili nasilno vrnjeni v Jugoslavijo. 

Da so bili domobranci vrnjeni, je po mojem mnenju krivo dejstvo: 

1. Predhodni dogovor (že v l.1944) med zavezniki, da naj se po vojni vsi domači nasprotniki posameznih režimov vrnejo v pripadajoče države radi preiskave, sojenja in eventualne kaznitve oziroma amnestije po demokratskih načelih. 

2. Da je bila Osma armada titofilska, ker je za časa borb in bivanja v Italiji bila sosed in je sodelovala s komunisti. 

3. Da zavezniške vrhovne oblasti in komande niso verjele številnim in izčrpnim poročilom in informacijam o pravem bistvu domobrancev, ki se niso borili proti zaveznikom, ampak bili njihovi prijatelji in jim pomagali, kjerkoli je bilo mogoče, reševali njihove pilote, itd. V Celovcu do prihoda feldmaršala Alexandra ni uspelo priti do višjih, odločujočih komandantov. Nižji pa niso smeli, niti mogli samostojno odločati. 

4. Sodeč po poznejših dejstvih Angleži nikakor niso pričakovali, da so jugoslovanski komunisti tako krvoločni, da so veliko večino vrnjenih domobrancev zverinsko pobili. To dejstvo jih je frapiralo in pomoglo do kasnejše odločitve, naj se noben jugoslovanski begunec ne vrača v Jugoslavijo nasilno. 

Pred odhodom sem se majorju Johnsonu ponovno zahvalil za odločno pomoč in rešitev slovenskih beguncev ter se poslovil. Na poti v taborišče sem se prav tako prisrčno zahvalil majorju Barreju. Vrnila sva se k Lt. Amesu, ki je sicer vzel na znanje ustmeno spremenitev odredbe glede vračanja slovenskih civilnih beguncev, istočasno pa prosil majorja Barreja, naj poskrbi, da dobi to odredbo tudi pismeno od divizije, oziroma brigade.

Poleg tega je zahteval, da še isti večer do desete ure dobi sporočilo, koliko civilnih beguncev bi se vrnilo prostovoljno v Jugoslavijo, da bi on mogel pripraviti primerno število avtomobilov. Bil sem mnenja, da jih prostovoljno ne bo šlo preko 200, raje manj pa se Lt. Amesu to ni zdelo verjetno. Major Barre se je na to ponovno vrnil v Celovec na vojaško komando, jaz pa sem odšel v taborišče, da sporočim uspeh intervencije in da ugotovimo, koliko beguncev bi se želelo vrniti prostovoljno. Prijavilo se jih je okrog 200. 

Ko je po deseti uri zvečer prišel major Barre v taboriščno pisarno, je tam našel zbrane vse člane taboriščnega odbora, ki so se mu iskreno zahvalili za uspešno posredovanje glede vračanja beguncev. Bil je ganjen, oči so se mu zasolzile. Sporočil je, da bodo begunci, ki se žele prostovoljno vrniti v Jugoslavijo, odposlani šele 2. ali 3. junija. Nato nas je okrog enajste ure zvečer prepeljal z avtom v tovarno, da bi nas ne ustavljale angleške straže zaradi pozne ure, sam pa se je vrnil k Lt. Amesu, da mu sporoči število prostovoljno vračajočih se beguncev in nato v Celovec. 

3. junija ( v nedeljo) je odšlo v Jugoslavijo okrog 200 beguncev in sicer okrog 100 Slovencev, ostali so se skesali, okrog 100 pa Hrvatov in Srbov. Odpeljali so se na 40 slovenskih vozovih s konji preko Ljubelja. Ta dan je prišel tudi črnogorski četnik, ki je ubežal iz Radovljice, kjer so na mostu komunisti postrelili okrog 600 Črnogorcev in Srbov, ki so bili poslani s prvim transportom s Koroškega. Napravili smo zapisnik in ga v angleščini predložili angleškim oblastem. Takih beguncev in zapisnikov je bilo prihodnje dni še mnogo. Major Barre mi je v nedeljo tudi naročil, naj bom prihodnji dan, 4. junija gotovo v taborišču, ker obišče taborišče neka visoka osebnost. 

4. junija 1945, v ponedeljek okrog enajste ure mi je major Barre sporočil, da pride okrog dvanajste ure v taborišče feldmarshal Alexander sam. Naj bom kje blizu, da bom na razpolago, ker bo najbrže želel z menoj govoriti. Naj mirno odgovarjam na vprašanja, zraven pa lahko povem želje beguncev. Ni bilo časa, da bi sestavil kako pisano spomenico ali da bi se posvetoval, kaj na povem. V mislih sem si sestavil važnejše točke. Okrog poldne je bilo javljeno, da feldmarshal Alexander prihaja. Pri pisarni, ob poti skozi taborišče, smo ga čakali major Barre, jaz, miss Balding in miss Philips, ki sta se veselili, da bodeta videli prvič v življenju “a real fieldmarshal”. Bil je lep sončen dan. 

Pripeljalo se je, kakih 6 avtomobilov z oficirji. Na tretjem se je pripeljal Fieldmarshal Viscount Harold Alexander, Commander in Chief of Mediterranean Area, ki je dal ustaviti avto pred našo skupino. Stopil je iz avtomobila, pristopil k majorju Barreju, ki mu je raportiral in nato nas predstavil. Nato je feldmaršal okrog 20 minut govoril z menoj. Bil je izredno ljubezniv. Kakor morem naknadno sklepati, je prišel s posebnim namenom, da bi govoril z menoj, kot zastopnikom slovenskih beguncev. Moral je biti že prej precej obveščen o nas in o naših težavah. Imel sem vtis, da želi, da mu sam povem, kaj nas teži in kaj želimo, zato sem kar začel govoriti približno sledeče: ” Jaz sem dr. Valentin Meršol, slovenski zdravnik, a ne politik. Služil sem v prvi svetovni vojni 18 mesecev pod angleškim poveljstvom. Kot zastopnik slovenskih beguncev Vas sedaj prosim, gospod feldmaršal, za Vašo dobrohotno zaščito in pomoč za Slovence, ki so prišli preko Karavank, ker so antikomunisti, kakor tudi za ostale jugoslovanske begunce. Posebno pa Vas prosim, da blagovolite odrediti, da slovenski in drugi jugoslovanski civilni in vojaški begunci ne bodo vrnjeni v Jugoslavijo, ker bi bili tam zaprti, mučeni ali celo ubiti. Na podlagi informacij prejetih od oseb ki so ubežale, vemo, da je mnogo slovenskih domobrancev, ki so bili tekom zadnjega tedna vrnjeni v Jugoslavijo, bilo mučenih in ubitih brez kakršnegakoli predhodnega sodnega postopka ali sodbe. Ti domobranci se niso nikdar borili proti zaveznikom, nasprotno, oni so reševali zavezniške pilote in pomagali zaveznikom, kjerkoli so mogli. Borili so se samo proti komunistom, ki so se v Sloveniji in drugih delih Jugoslavije obnašali kot roparji in morilci”. 

Na te besede je feldmaršal Alexander vprašal: “Odkod vi veste, da so vaši vojaki bili ubiti?” Odgovoril sem: “Obveščeni smo potom oseb, ki so ubežale, se vrnile preko gora in podale izjavo.” Dalje me je vprašal feldmaršal: “Odkod pa ste prišli?” Pokazal sem zemljevid Slovenije, mesta in vasi Gorenjske, Kranj, Tržič, Ljubelj in cesto preko Karavank do Vetrinja. Na njegovo vprašanje, odkod sem, sem mu moral pokazati tudi mesto, kjer sem rojen. “Ka je večina beguncev — po poklicu ?” Odgovoril sem mu: “Večina beguncev so slovenski kmetje, ki so ubežali iz strahu pred komunističnimi morilci” Nadaljeval sem: “Zahvaljujem se Vam, g. feldmaršal, in drugim angleškim oblastem za vso pomoč in podporo do danes. Mi vas prosimo za azil, zaščito in pomoč tudi v bodoče, prosim, pustite nas tu v Vetrinju, ne pošljite nas nazaj v Jugoslavijo, kar bi za mnoge med nami pomenilo mučenje in smrt.” Feldmaršal je nato rekel: “Kar se mene tiče, Vi lahko ostanete tu v Vetrinju. Bodite prepričani, da bomo Vam in vašim ljudem pomagali.” Feldmaršalu Alexandru sem se prisrčno zahvalil za ljubeznivo obljubo in pomoč. 

Medtem nas je neki angleški oficir fotografiral. Nato je feldmaršal Alexander stisnil roko meni, majorju Barreju in obema sestrama Angleškega Rdečega Križa, sedel v avto in se odpeljal dalje po taborišču, da si ga ogleda. Z njim se je odpeljal tudi major Barre, ki mu je razkazoval taborišče. Prišel je prihodnji avto, ki se je ustavil. Adjutant feldmaršala si je zapisal moje ime ter osebne podatke ter se nato odpeljal. Feldmaršal si je ogledal naše taborišče in naročil, da se morajo naše stanovanjske razmere izboljšati. Bil je zelo zadovoljen s čistočo taborišča kljub sicer neugodnim razmeram. Odpeljal se je pri drugem koncu taborišča. Pozneje so mi major Barre in obe sestri ang. Rdečega Križa, Miss Balding in Miss Phillips čestitali, da sem dobro govoril in da so zaenkrat begunci rešeni, ker angleške oblasti bodo gotovo izpolnile, kar je feldmaršal obljubil. 

Istega dne, 4. junija 1945, ob sedmi uri zvečer je komandant vojaškega taborišča, Lt. Ames dobil nujno povelje s sledečim besedilom:

4. junij 1945:  Nov armadni postopek glede Jugoslovanov veljaven v bodoče: 

1. Noben Jugoslavan ne bo vrnjen v Jugoslavijo ali izročen jugoslovanskim četam proti svoji volji. 

2. Jugoslovani, ki so se borili proti TITU, se bodo smatrali kot osebe, ki so se predale ter bodo poslani v Vetrinjsko taborišče na razpoloženje, v pričakovanju nadaljnjih navodil. 

3. Vse te osebe se bodo smatrale kot preseljene osebe in bodo končno napotene v Italijo. 

4. Nobene izpraznitve Vetrinjskega taborišča. 

Gornja odredba feldmaršala Alexandra je ne samo v polni meri potrdila odlok, ki ga je sporočil major Johnson 31. maja, da civilisti ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo, ampak je tudi pomenila rešitev Jugoslovanov, ki so se borili proti TITU. Nanašala se je ne samo na Slovence, ampak na vse Jugoslovane, torej tudi na Hrvate in Srbe, ki so bili s to odredbo rešeni nasilne vrnitve. Že sam začetek odredbe je značilen: “New Army policy” — “Nov armadni postopek”. S tem se potrjuje, da je prej obstojalo drugačno postopanje z Jugoslovani: nasilno vračanje. 

Da je odredba bila dana v zvezi razgovora feldmaršala Alexandra z menoj, sledi še posebno iz 4. točke, ki govori, da se Vetrinjsko taborišče ne bo izpraznilo. Jaz sem namreč poleg drugega prosil za to odredbo iz razloga, ker so slovenski begunci bili takrat zelo razburjeni in Angležem niso verjeli, tako da bi se ob eventualni odredbi, da se ima Vetrinjsko taborišče izprazniti, velika večina beguncev razbežala iz strahu, de je preselitev, samo pretveza, v resnici pa bi nas Angleži izročili komunistom. 

S to odredbo feldmaršala Alexandra so bili rešeni ne samo Slovenci v Vetrinju (ca. 6.000), ampak tudi vsi Jugoslovani, kjerkoli na teritoriju angleške armade, pa bodisi da so bili v taboriščih ali izven njih. Upoštevajoč, da so bili l. 1945 jugoslovanski komunisti zelo krvoločni, je bilo z gornjo odredbo gotovo rešenih smrti vsaj polovica slovenskih in ostalih jugoslovanskih beguncev v Avstriji in drugih državah, kar bi znašalo več tisoč jugoslovanskih življenj, mnogi drugi pa so bili rešeni ječe in prisilnega dela. 

18. junija 1945 je zapustil Vetrinjsko taborišče za Slovence tako zaslužni major P. H. Barre in odšel na drugo službeno mesto. Poslovili smo se od njega s petjem pevskega zbora in hvaležnimi besedami. Bil je ves ganjen. Vetrinjsko taborišče je prevzel nato angleški major BeII, ki je bil po dobroti in značaju zelo podoben majorju Barreju. Bil je z nami do 29. junija 1945, ko smo se preselili iz Vetrinja v begunska taborišča Peggez-Lienz, Spittal, Št. Vid ob Glini in Judenburg. Ob priliki te preselitve se je mnogo slovenskih beguncev razbežalo, ker niso zaupali Angležem, češ, zopet vozijo begunce v “Italijo”. Vsi pa smo budno pazili, kje in kam se vozimo, da se ne bi “pomotoma” kam drugam pripeljali. Vendar smo to pot prišli na prava mesta, kamor so tudi oni, ki so se razbežali, kmalu prišli za nami.”

.

Vsekakor je bil dr. Valentin Meršol med vso slovensko emigracijo eden najbolj zaslužnih mož, najbolj popularen in priljubljen pri vseh, ki so ga osebno poznali ali so bili deležni srečnih posledic njegovega zgodovinskega nastopa.

.

Please follow and like us: