V eni od decembrskih številk Svobodne Slovenije je izšel prvi del prispevka o dokumentiranju pripovedne folklore med Slovenci v Argentini. Takrat sem predstavila koncept zbirke Glasovi, ki izhaja že od leta 1988 in je v njej doslej izšlo že 52 knjig folklornih pripovedi iz posameznih območij slovenskega etničnega prostora v Sloveniji in v zamejstvu. V zbirki še ni nobene knjige s pripovedmi Slovencev po svetu, čeprav je urednica ddr. Marija Stanonik to imela v mislih že ob snovanju zbirke. Zakaj je trajalo tako dolgo? Ker se pridobivanje slovstvene folklore v tujini bistveno razlikuje od takega dela doma. Dokumentiranje folklornega pripovedništva zahteva čas  – veliko  časa! In potrpežljivosti. Pri terenskem delu v tujini je čas, ki ga lahko namenimo srečanju z (prej neznanim) informatorjem, močno omejen, zato je treba pridobiti čim več sodelavcev, saj se s tem poveča tudi možnost dobiti več gradiva. 

Priprave na delo v tujini se začnejo že veliko pred odhodom. Najprej je treba priskrbeti finančna sredstva za potovanje, uskladiti  čas odhoda, saj ni mogoče kadarkoli pustiti vseh službenih, družinskih in drugih obveznosti in za nekaj tednov preprosto oditi, načrtovati logistiko premikanja in dela po ciljnem teritoriju in še vrsto drugih, drobnih a neobhodnih zadev. Ker informatorjev ne poznamo vnaprej, so ključne dobre zveze –  torej nekdo, ki razume namen našega dela, pozna ljudi, ki so solidni pripovedovalci in nam priskrbi stik z njimi. Najbolj uspešna strategija za pridobivanje informatorjev je po moji izkušnji javno predavanje v ciljni skupini: tako lahko raziskovalec s pomočjo nazorne in slikovite predstavi svoje delo, predvaja  video in avdio posnetke primerov, vzbudi zanimanje in spomine na podobne pripovedi, in navzoče povabi k sodelovanju (pripovedovanju) takoj po dogodku in v naslednjih dneh. Toda v praksi se rado zatakne že pri prvem pogoju, to je denarju, ki ga je treba pridobiti z raznih razpisov.  

Tako se pripovedno izročilo  Slovencev po svetu le počasi nabira. Sama sem nekaj terenskega dela že opravila v ZDA (2011), v Srbiji (2014) in v Nemčiji (2015). Kolegica Andreja Bezjak je s tem namenom že dvakrat obiskala ZDA, v letu 2013 in 2018, slednjič tudi v Kanadi. Za knjigo slovenskih folklornih pripovedi Slovencev iz Severne Amerike je torej le še vprašanje časa, kdaj bo izšla. Dobesedno.  Imeti gradivo na zvočnih posnetkih je najpomembnejše, a vseeno je to šele začetek! Prepis oz. transkripcija zvočnih posnetkov je dolgotrajno in precej mukotrpno delo (v povprečju 5 ur na 1 uro posnetka, če je zvok slabše kakovosti, če govori več ljudi naenkrat, če posnetek vsebuje nejasne, nerazumljive dele besedila, pa seveda še precej več). Sledi izbor gradiva, kaj ustreza in kaj ne, urejanje izbranih besedil (kar vključuje ponovno poslušanje, popravljanje, usklajevanje zapisov), potem je treba pripraviti sezname z metapodatki … Vse to pa je seveda velik časovni zalogaj. A  gradivo na posnetkih je vsaj varno shranjeno v arhivu in tam zanesljivo počaka. Zato pa je terensko delo tem bolj važno, saj je slovstvena folklora, to je besedna umetnost govorjenega jezika, med Slovenci po svetu že zaradi manjšinskosti slovenskega jezika in kulture (sociolingvistični dejavniki) lahko ogrožena. 

Dokumentiranje slovstvene folklore med Slovenci v Argentini sem imela že dolgo v načrtu; prvi poskus, da bi delo udejanjila, je bil leta 2014.  Takrat sem se prvič prijavila na razpis za slovenko-argentinski bilateralni raziskovalni projekt (na Agencijo za raziskovalno dejavnost RS). Za sodelovanje v projektu sem prosila kolegico prof. dr. Mario Ines Palleiro z univerze v Buenos Airesu, s katero sva skupaj pripravili načrt za komparativno raziskavo slovenske in argentinske slovstvene folklore. Bilateralni projekti omogočajo vzajemne obiske sodelujočih ustanov, kar sem sama nameravala poleg dela na univerzi in v inštitutu, kjer raziskujejo (slovstveno) folkloro, izkoristiti predvsem za terensko delo med slovensko skupnostjo. Toda projekt takrat žal ni bil odobren.  Kmalu po spodletelem poskusu je kolegica Palleiro na svoji ustanovi pridobila možnost, da realizira del zastavljenega načrta v okviru t. i . sobotnega leta (2017/18). V tem obdobju je večkrat obiskala Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani, preučevala naše arhive, ob strokovnih pogovorih s slovenskimi raziskovalkami slovstvene folklore pa so načrti za skupno raziskovalno delo pridobivali nove nadgradnje. Tako je dr. Palleiro v plan svoje ustanove, to je Hispanic Philology Institute of Buenos Aires University, uvrstila tudi obsežnejšo komparativno raziskavo priseljenske (pripovedne) folklore v Argentini, ki jo seveda sooblikujejo tudi slovenski priseljenci (za ta del raziskave bom skrbela jaz). Eden od rezultatov dosedanjega sodelovanja je monografija  Argentinean and Slovenian Folk Narrative Archives, ki je že v tisku. 

.

.

Sama sem priložnost za potovanje čez Lužo dobila šele v letu 2019, ko sem uspešno pridobila nekaj sredstev na dveh razpisih (ARRS in Urad za Slovence po svetu), del pa je pokrila ustanova, kjer sem zaposlena, to je Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU.  Tako sem 30. 9. 2019 končno odpotovala na enomesečno raziskovalno delo v Argentino. 

Prvih deset dni je bilo pretežno namenjenih raziskovalnemu delu s kolegico Palleiro in njenimi sodelavci. Kot gostujoča predavateljica sem bila povabljena tudi med študente slovenskega lektorata na Filozofski fakulteti v organizaciji lektorice Tjaše Lorbek. Predavanje z naslovom  El folklore literario esloveno y recopilación de material entre los eslovenos en Argentina [Slovenska slovstvena folklora in zbiranje tovrstnega gradiva med Slovenci v Argentini ] se je odvijalo kmalu po mojem prihodu, že 2. 10. 2019, in je bilo javno, tako da so se ga lahko udeležili vsi, ki jih je tema zanimala. Bilo je zelo dobro obiskano, s številnimi vprašanji in komentarji, ob koncu pa sem med udeleženci posnela tudi nekaj pripovedi, med drugim zgodovinsko povedko! Naravnost neverjetno pa je bilo, da je neka gospa pripotovala v Buenos Aires iz 500 kilometrov oddaljenega kraja samo zaradi tega predavanja!  Gospa, na tem mestu se Vam še enkrat zahvaljujem! Drugo predavanje Archivos de Narrativa Tradicional eslovena en el contexto mundial [Arhivi slovstvene folklore v svetovnem kontekstu] sem imela 4. 10. 2019 na Inštitutu za špansko filologijo  (Hispanic Philology Institute of Buenos Aires University), kamor me je povabila gostiteljica dr. Palleiro.  Na predavanju, ki so se ga udeležili sodelavci inštituta in tudi nekaj študentov sem predstavila slovenske arhive, predvsem tistega, ki se nahaja v Inštitutu za slovensko narodopisje, pomembne zbiratelje in raziskovalce slovenske slovstvene folklore, v drugi polovici predavanja pa aktualne folkloristične raziskave na Slovenskem, s posebnim poudarkom na svoji raziskavi o krivopetah, saj bajčna bitja z nazaj zasukanimi stopali poznajo tudi izročila argentinskih staroselcev. Po tem predavanju se je razvila dolga strokovna debata, v kateri smo vsi izvedeli kaj novega.  Zanimivo je tudi to, da sem imela obe predavanji v slovenščini. Prvo predavanje je sproti prevajala ga. Tjaša Lorbek, drugo pa ga. Matilda Leskovec, ki tudi obiskuje lektorat slovenščine.  Debata po predavanju na inštitutu je potekala v glavnem v angleškem jeziku.

Najpomembnejši cilj mojega obiska v Argentini je bilo dokumentiranje gradiva za knjigo v Glasovih, ki bo hkrati podlaga tudi za omenjeno komparativno raziskavo. Tako sem obiskala slovenske skupnosti v Buenos Airesu, v Bariločah in Mendozi. Povsod so mi na pomoč priskočili ljudje, ki so mi po svojih najboljših močeh omogočali  čim bolj intenzivno in učinkovito delo, prav vsem sem iz srca hvaležna za pomoč! V njihovi organizaciji sem imela tudi nekaj predavanj oz. drugih javnih nastopov, na katerih sem  predstavila projekt zbiranja in pridobivala informatorje za sodelovanje. Med drugim sem bila gostja Mirka Vasleta v oddaji Okence v Slovenijo (5. 10. 2019) izvedla pa sem tudi delavnici za vrtec in osnovno šolo slovenskega tečaja v Mendozi (26. 10. 2019), v Bariločah pa sem imela priložnost in čast biti gostja pri urah tečaja slovenskega jezika za srednješolce, ki ga vodi. dr. Stanislav Žužek  (18. 10. 2019). Prav srečanja z otroki in mladostniki so bila zame posebna izkušnja – ganjena in očarana sem bila nad znanjem slovenščine tretjega in celo četrtega rodu argentinskih Slovencev, še bolj nad njihovim živim in ponosnim slovenstvom. 

Intervjuji oz. pogovori z informatorji so potekali individualno, v manjših skupinah znotraj družin, nekajkrat pa sem pogovor vodila v skupini (npr. po predavanjih), kar je bilo še posebej produktivno.  Še sama sem bila presenečena, ko sem po povratku preštela informatorje. Kar 95 jih je bilo! Nekateri so seveda povedali le kratko izštevanko ali vic, spet drugi po več zgodb. Med zgodbami prevladujejo spominske pripovedi, velikokrat s socialno tematiko, povezano z zgodovinskim kontekstom, prav tako je cela vrsta pripovedi o  slovenskih šegah in navadah tako doma kot v novi domovini. Posebno mesto  zavzemajo zgodbe o jezikovnih interferencah, ki so privedli do komičnih, včasih pa tudi bolj resnih situacij.  Dolgih zapletenih folklornih besedil pa ni zelo veliko (nekaj pa vendarle!),  saj je zelo težko že pri prvem  (in največkrat edinem) srečanju z informatorjem v zelo kratkem času doseči razpoloženje za pripovedovanje pravljic in (pri)povedk; na te računam v nadaljnjem sodelovanju!  Po drugi strani pa je bila zelo bogata bera folklornih obrazcev, saj se je v kratkih intervjujih najlažje spomniti  izštevank, otroških rim, šal, kakega pregovora ali reka, celo kake stare molitvice. Natančnejšo evalvacijo količine in vrste gradiva bo seveda mogoče podati šele po transkripcijah okoli 50 ur posnetkov. 

Dokumentiranje slovstvene folklore pri Slovencih v Argentini je bilo zame kljub dvajsetletni »terenski kilometrini« izjemno zahtevna  strokovna (pre)izkušnja, z osebnega vidika pa čudovito, nepozabno doživetje – zaradi srčnih ljudi, ki sem jih srečala! Zdaj, ko so navezani osebni stiki, se nadejam tudi sodelovanja na daljavo (marsikdo je obljubil, da mi bo poslal še kakšen zapis) in ob ponovnih srečanjih, ko pridejo na obisk v Slovenijo. Za vsaj simbolično zastopanje celotnega južnoameriškega kontinenta pa se bo treba pomujati še za nekaj gradiva iz drugih južnoameriških držav, kjer živijo Slovenci. Do knjige je torej še dolga pot. Toda upam in želim si, da bo temu delu čas naklonjen – in poglejte, prav koronavirusna izolacija mi je zaradi odpovedi drugih obveznosti omogočila, da sem s posnetkov že prepisala nekaj gradiva. 

Da pa ne bom le teoretizirala o zgodbah, je tukaj kratka šaljiva povedka, ki jo, domnevam, pozna večina bralcev, saj mi jo je povedalo več ljudi. 

Sta se dva Slovenca peljala s kolektivom, se pravi z avtobusom – saj veš, kakšna gužva je na avtobusih v Buenos Airesu. Pa vstopi ena zelo zelo zelo debela ženska in se preriva med ljudmi. Pa reče eden od teh dveh, v slovenščini: »Poglej, poglej, kakšna ladja!« Drugi kima, »Ja, prava čezoceanka!« Takrat pa se debela ženska obrne in reče, v slovenščini: »Ja, in to iz slovenskih voda!« Pa ta dva fanta nista vedela, kam bi pogledala, tako ju je bilo sram. Ampak ta zgodba je resnična.

Barbara Ivančič Kutin