Doktor Federico nas je seznanil z dogajanjem v prvi bojni vrsti. A vsaka fronta ima zaledje, kjer je tudi veliko »bojevnikov«, sicer nobena fronta ne preživi; spremeni se v brezglavo otepanje in razpadanje obrambe.
Ko premlevam te izraze – prva bojna vrsta, fronta, zaledje – se mentalno uvrščam v eno izmed njih. Sicer sem član »rizične skupine«. Torej sem v pasivnem zaledju, bolj opazovalec kot pa udeleženec (udeleženec le v toliko, da se držim predpisane karantene – torej ne hodim na delo – in da nosim zaščitno masko, ko pridem v stik z drugimi ljudmi).
V tej svoji »vlogi« mi ostane precej časa. Nekaj ga je namenjenega pripravi vrtička za čebulo, solato in podobne slasti, več ga je za premišljanje, spominjanje, zapravljanje časa z nepotrebnim razglabljanjem.
Ena izmed posebnostih tega pandemijskega časa je bilo doživetje zadnjega dela posta, velikega tedna in velikonočnega praznovanja brez fizične udeležbe verskih obredov. Pa da so cerkve brez vernikov (posnetki iz bazilike sv. Petra v Rimu kažejo praznino, neverjetno nasprotje množicam turistov pred komaj preteklih tednov), brez petja cerkvenih zborov med obredi …
Pa žegen – blagoslov jedil na veliko soboto! Pravijo, da je to vsako leto najbolj obiskan obred v slovenskih cerkvah. Tudi tega smo morali opraviti »digitalno«, »medmrežno«.
Saj marsikdaj (npr. med vojno in revolucijo) ni bilo mogoče prisostvovati cerkvenim obredom. Ali pa doživljanje Francija Markeža med antarktičnim letom. In verjetno je še veliko drugih primerov, a to je bilo nekaj lokalnega, občasnega, osebnega; ne pa, da je skoraj ves svet na istem.
Po glavi mi rojijo besede tistih, ki so pravili, da tega ni še nihče doživel, da bomo o tem lahko pripovedovali svojim vnukom itd. Vendar: česa svet še ni doživel? Vsega, le čas hitro teče in spomini bledijo.
»Kuge, lakote in vojne, reši nas, o, Gospod!« molimo med procesijo Sv. Rešnjega Telesa.
Za vojno si še nekako predstavljamo, o kugi in lakoti pa bolj malo. Zdaj objavljajo fotografije, kako so med špansko gripo leta 1918 pri Rdečem križu pripravljali zaščitne maske. In koliko jih je takrat zaradi te gripe na svetu umrlo? Točnega števila ni mogoče navesti, a govori se, da med 50 in 100 milijonov (!) ljudi.
Ob pojavu karantene, samoizolacije se mi je v spominu najprej prikazala slika iz knjige Marijana Marolta Zori, noč vesela. Knjigo je izdala Slovenska kulturna akcija v letu 1956. Uspešnica – best seller, – saj je ena izmed redkih knjig SKA, ki je bila razprodana. Zgodba poteka v njemu domači Vrhniki v šestdesetih letih XIX. stoletja. Tam opisuje med drugim dogodke okoli izbruha kolere leta 1866 in o prvih karantenskih ukrepih. Skladatelj Leopold Cvek, ki je več let na Vrhniki opravljal službo učitelja, organista in še kaj, ni maral stopiti v neokuženo hišo: sprejel je šilce (štamperle) žganja, pa kozarček odnesel s seboj, da bi jih slučajno ne okužil. In še sporočil, da v nedeljo ne bo maše, naslednjo pa tudi ne (str. 182).
Čeprav ni nič novega na tem svetu, bodo današnji učenci in dijaki na stara leta le lahko pravili, kako so »hodili« v šolo po skajpu, zumu in podobnih računalniških rešitvah, da bi se izognili okužbam – pa Bog ve, kaj vsega bodo zanamci takrat uporabljali, najsi bo za učenje ali za preprečevanje nalezljivih bolezni …
GB
