Iz mojega antarktičnega dnevnika
Estación Científica Almirante Brown – Antártida Argentina.
26. marca 1967 – Velikonočna nedelja.
Ura je malo čez polnoč. Maša v Slovenski hiši je gotovo že začela. Zmolim častitljivi del rožnega venca. Kako kaj praznujejo doma? Škoda, da nisem prinesel nobene velikonočne plošče. Res sem velik tradicionalist. Praznike prav globoko in “po slovensko“ doživljam. Zato se te dni držim bolj sam zase.
Odprem darilo, ki mi ga je po zadnji ladji poslala Lučka in na katerega je napisala: “Premagaj firbec do Velike noči“. Večjega veselja mi ne bi mogla narediti: beganica in trije pirhi. Pravi slovenski pirhi! Malo mi je bilo že žal, da nisem barval pirhov – tu ni dosti smisla za to – sedaj imam pa tri čisto “ta prave“. Velikonočno vzdušje se je kar povečalo. Res je zelo dobro pogruntala. Na enem, zelenem, je “Vesela aleluja 1967”, na drugem rdečem, slovenski šopek in na modrem majhna slovenska vasica. S temi občutki grem spat.
Okoli 10. me zbudi pesem “Skalovje groba se razgane”, ki je prihajala iz sosednje sobe. Ves presenečen sem gledal, kje so jo vzeli. Potem mi je pa nečakinja Meta želela blagoslovljeno Veliko noč. In znova so zadonele velikonočne pesmi. Lisignoli, Gómez in Martínez so vstopili v sobo in mi želeli lepe velikonočne praznike. Ta trak je bila Gómezova pozornost. Pred odhodom so ga z bratom Jožem in Meto posneli. Zelo sem mu za to hvaležen.
Ko sem vstal so me vsi trije že čakali z zajtrkom in skupaj smo pili kavo in jedli potico, ki sva jo včeraj z Martínezom – našim kuharjem – spekla. Potica je bila zelo dobra, skoraj taka kot mamina. Se je res posrečila. Potem sem pa odprl zavoj, na katerega je brat napisal, naj mi ga dajo na velikonočno nedeljo. Notri so bili trije pirhi, dva rdeča “obredna” in eden z zajčkom. In pa piščanček, ki ga je naredila gospodična Katica. Tako sem lahko sestavil pravi velikonočni kotiček: beganica, šest pirhov, dva kosa potice in piščanček, in pa še razglednica s pirhi. Vse sem večkrat slikal.
Imam res pravi velikonočni občutek, globok, kot že dolgo ne. Celo dopoldne poslušam velikonočne pesmi. Sam zase preberem berila velikonočne maše.
Za kosilo smo imeli asado. Pekli so ga v galponu – skladišču – bilo je zelo oblačno in je snežilo, škoda. A bil sem tako dobro razpoložen, da me to ni motilo. Po asadu nas je Lisignoli – šef baze – za praznik nagovoril in poudaril, da čeprav se Velika noč v Argentini kaj posebno ne praznuje, je med nami en “esloveniano”, ki pa ta praznik globoko občuti.
Popoldne sem šel v svojo sobo, poslušal trak in potem zaspal. Zbudil sem se malo pred sedmo.
Med večerjo smo v obednici vsi poslušali te velikonočne pesmi. Po večerji me je pa Lisignoli povabil v svojo “hišico”, da sva poslušala Verdijevo Črno mašo.
In predno sem zaspal, sem zopet navil trak.
Danes sem preživel res lep dan in lepo in občuteno Velikonočno nedeljo. .
Franci Markež