Vtisi in težave ob vrnitvi domov

V soboto, 14. marca, malce predno so se v Argentini začeli ukrepi, povezani s koronavirusom, me pokliče prijateljica, Mariborčanka, ali bi jo peljal na letališče, ker so namreč ukinili njen let za nazaj. Še na poti sem pomislil, da bi bilo dobro, da bi vzela s seboj prtljago, in tako sem ji svetoval. Ni bila prepričana, a končno je tako storila. In na srečo je še tisto isto soboto letela nazaj.

V času, ko pripravljam ta prispevek, dobim tudi klic znanke, ker bi namreč morala na letališče, saj ji je veleposlaništvo uredilo repatriacijio! 

Nekoliko bolj zapleteno pa je bilo s tremi prijatelji, tudi iz Štajerske.

Brane, žena Ana in njen vnuk Nik so prišli na izlet. Prvi je bil tu pred dvajsetimi leti in si je želel še kaj drugega ogledati. Že od samega začetka, še doma, je imel težave s potovanjem, a je vse rešil. Napisal je celo to odisejado; povlekel bom iz tega spiska tiste zanimive točke, povezane z raznimi občutki, z virusom in z vrnitvijo, ki je res ves čas visela na nitki.

Piše torej Brane (odlomki):

Nedelja, 8. 3. 2020

Na letališču Ezeiza pristanemo ob 0.30. Čez mejno kontrolo gremo brez problemov.

Nihče ne vpraša nič glede koronavirusa. Vau! Ne pošiljajo nas v karanteno!

Rok nas čaka. Naložimo prtljago v avto in gremo k njemu domov, ker v hotel lahko  pridemo šele po deseti uri zjutraj.

V mestu je ponoči strašna gneča. Vsi trobijo, povsod zastave Boce Juniors. Postali so prvaki. Fešta v mestu bo celo noč. Sto tisoč ljudi na kupu. Kakšen koronavirus neki?

Odnesemo prtljago v hotel Ayamitre čez cesto. Nihče nas ne vpraša nič, zasedemo svojo sobo, nato pa nas Rok odpelje v Boco, San Telmo in Puerto Madero. Zelo zanimivo. Boca mi je ostala v spominu od prejšnjega obiska.

.

.

Ponedeljek, 9. 3. 2020

Rok gre z nami zamenjat denar v menjalnico. Hočemo si plačati večdnevni izlet v Jujuy. Za par evrskih bankovcev dobimo celo vrečo pesov. Potem nimaš nobenega občutka več, koliko si zapravil in koliko kaj stane. Vsaj na začetku ne.

Pokličemo turistično agencijo, s katero smo komunicirali od doma preko spleta, pa pravijo, da Evropejci ne morejo priti v njihove pisarne zaradi virusa.

HALO, SE JE ŽE ZAČELO!

Prav, gremo v drugo agencijo z imenom TIJE. Tu gre precej bolj gladko. Zakupimo pet dni v Salto, Cafayate, Humahuaco in Cachi. SUPER! Papirje bodo poslali na Rokov mail zvečer ali naslednji dan. Upamo, da ne nastopijo kake komplikacije, ve se kakšne.

Sami gremo v Recoleto na pokopališče. Kakšna baharija! Nato po kosilu še v knjigarno El Ateneo Grand Splendid in z metrojem do katedrale in po Avenidi de Mayo peš proti Congresu.

Tu se nekaj dogaja. Dekleta igrajo bobne, ljudje plešejo, skandirajo, demonstrirajo.

Na tisoče jih je. Povsod so različni transparenti in slike. Bolj ko gremo proti Congresu, več je ljudi. Opazimo, da so same ženske, po večini mlada dekleta. A je kaj v zvezi z 8. marcem?

Zadeva nam postane zelo zanimiva in vključimo se v dogodke. Na veliko snemam s telefonom. Pri kongresu se komaj prebijamo skozi množico. V glavo mi prileti vodni balon. Dobro, se pač zgodi!

Nato se le nekako pretolčemo v stransko ulico, hvala bogu. Hočem posneti to gnečo, a telefona nimam več v žepu. Skoraj ne morem verjeti. Povežem vodni balon in izginotje telefona …

.

.

Torek, 10. 3. 2020

Edini mirni dan, brez problemov in groženj s koronavirusom. Na dopustu bi morali biti vsi dnevi takšni. 

Obiščemo Palermo. Uživamo v botaničnem vrtu. Vse rastline … Gremo do Planetarija, nato pa še na stadion River Plate.

Ogledamo si muzej kluba, gremo na kosilo in nazaj do centra mesta in po Avenidi de Mayo počasi do hotela. Ta dan je bil pravi balzam za dušo.

.

.

Sreda, 11. 3. 2020

Rok nam je obljubil, da gremo v Tigre, vendar dežuje kot iz škafa. Kljub temu nas nič ne ustavi.

V Tigreju še bolj dežuje.Turistov ni nikjer nobenih. Najprej kupimo dežnike, nato pa karte za krožno vožnjo z ladjo po kanalih.

Peš gremo ob reki precej daleč proti Museo del Arte. Vedno bolj dežuje. V muzej vstopimo bolj zato, ker smo notri pod streho kot zaradi zanimanja za slike. Vendar postane kar zanimivo.

Mokri smo kot cerkvene miši. In zvečer, isti dan dobimo se v restavraciji Cervantes za vogalom. Ana v natikačih, jaz v mokrih teniskah. Ampak večerja je super, tako da pozabimo na vse.

.

Četrtek, 14. 3. 2020

Pred uradom Iberie so dolge vrste ljudi. Prva misel je, da paničarijo zaradi koronavirusa.

Sprehodimo se po Floridi do katedrale. Tam zraven so spet vrste za testiranje na virus. Pa kaj je ljudem? Nas se to ne tiče.

Po Aveniji Corrientes počasi krenemo proti hotelu in se vmes ustavimo na zelo dobri pici na št. 838.

Zvečer v sobi preberemo sporočila na Nikovem WhatsAppu:

Eva piše, da v Sloveniji že vlada panika, da bodo v ponedeljek zaprli šole, da je meja z Italijo zaprta. ZDA ukinjajo polete za EU. Saša piše, da je razglašena pandemija in da vlada poziva vse, da se vrnejo domov iz tujine.

Kaj storiti? Nič!! Tu je vse v redu. Eva je itak še v Bosni in ne ve, kaj se točno v Sloveniji dogaja, Saša pa po navadi malo pretirava.Zdaj pač zaradi tega nikakor ne gremo domov.

.

Petek, 13. 3. 2020

Rok nas odpelje na letališče Newbery. Letalo poleti dve uri kasneje, kot je predvideno, drugače ni nobenih problemov. Nihče ne vpraša nič, tudi ko vidijo naše potne liste. Rahlo nas že grabi paranoja.

V Salti nas s kombijem razvozijo po hotelih. Malo nam je laže, ko vidimo, da nismo edini tujci. Nameščeni smo v hotelu Marillon, blizu centra mesta.Tudi tu nihče nič ne teži.

Popoldne imamo ogled mesta Salta. Ni kaj, lepo mesto. Zvečer se peljemo še z gondolo na bližnji hrib z neverjetnim razgledom na mesto. 

Po izstopu iz gondole me vodička pokliče k telefonu. Kako so me le našli? Kliče gospod iz agencije Tije in vpraša, ali gremo nazaj v Buenos Aires, ker so v ponedeljek zadnji poleti v Evropo. To ne more biti res! Kar naenkrat!

Brez razmišljanja odklonimo. Tudi če se v soboto vrnemo v Buenos Aires, dvomim, da bi našli polet domov do ponedeljka.

Odločimo se, da gremo vsaj na prvi izlet v Cafayate, če smo že prišli tako daleč.

.

.

Sobota, 14. 3. 2020

Zjutraj nas s kombijem poberejo v hotelu za izlet v Cafayate. Čudovita pokrajina!!!

V mestu je tu in tam kaj zaprto zaradi virusa, v glavnem pa je vse normalno.

V mestu poberemo starejši nemški par in hitro stopimo z njimi v stik. Že dalj časa potujeta po Južni Ameriki in naslednji dan gresta še za dva dni v Humahuaco, kamor smo za en dan namenjeni tudi mi. Na vprašanje, kdaj odletita domov, odgovorita, da v sredo v Frankfurt preko Brazilije z Lufthanso. Kako v sredo? Brazilija naj bi še naprej bila povezana z Evropo preko Frankfurta in Amsterdama. Opa, to pa je novica dneva.

Takoj pade odločitev, da gremo tudi v Humahuaco, pa naj bo, kar bo! Če bosta onadva prišla domov, lahko tudi mi.

Zvečer po prihodu v hotel dobimo klic iz agencije, če gremo v Humahuaco. Ja, je  odgovor.

 Preberemo sporočila z WhatsAppa: Rok sporoča, da so ukinjeni direktni poleti iz Buenos Airesa v Evropo, preko Brazilije pa še ne. In še, da naj uživamo, ker se bo vse rešilo, kot se je še zmeraj.

Odgovorim, da bomo. Če ne drugače, bomo pa ostali v Argentini.

Eva sporoča, da se situacija s poleti menjuje iz ure v uro, in sprašuje, s kom letimo. Odgovorim, da s KLM in da bomo pač ostali tukaj, če ne bo šlo drugače. Pravi, da je verjetno tako najbolje, ker v Evropi zapirajo vse meje.

Alešu javimo, naj spremlja na mojem mailu, če bi slučajno KLM kaj javil.

Odpravimo se v center mesta. Vse vrvi od ljudi. Povsod ulične predstave pesmi in plesa in polne ulice sprehajalcev. Kot da ni nikjer nobene nevarnosti!

.

Nedelja, 15. 3. 2020

Na meji med pokrajinama Jujuy in Salta policija ustavi naš kombi. Iščejo tujce, predvsem Evropejce. Vodič Nicolas jih nekako prepriča, da smo v Argentini že devet dni in potem nas spustijo naprej. Postane nas strah vsakega policista, kot da smo tihotapci ali kriminalci na begu. 

Nobenih majic ali torb s kakšnimi evropskimi napisi več! Bolje nositi tri dni iste stvari. Na telefonu začuda ni nobenih grozečih sporočil.

Zvečer nas še kličejo iz agencije, če gremo jutri v Cachi. Zakaj nas to sprašujejo? Bi bilo za njih bolje, da odpovemo? Pa ne bomo! Gremo!

.

Ponedeljek, 16. 3. 2020

V Salti močno dežuje. Vodič za v Cachi je isti kot dan prej, Nicolas. Razlika je v tem,  da temeljito prepiše naše podatke iz potnih listov in da si vsi neprestano razkužujemo roke. Včeraj pa ne.

Pred vstopom v naselje Cachi je cestna zapora. Nekaj policistov z maskami in zdravniki v belih plaščih. Neprijeten pogled. Iščejo Evropejce v turističnih kombijih.

Pregledajo nam potne liste in vizuelno tudi nas tri in še eno Angležinjo. Po petminutnem posvetu z vodičem se odločijo, da nas spustijo v mesto. Verjetno zaradi našega datuma vstopa v Argentino, kaj vem. Prvič pomislim, da lahko imamo težave s povratkom v Buenos Aires.

Pot nazaj je brez problemov, a že po petih minutah v hotelski sobi zvoni telefon. Čudno bi bilo, če ne bi! Ker nas niso mogli priti pregledat v hotel, moramo takoj na pregled za koronavirus na avtobusno postajo v Salti. Zakaj takoj? Enajst dni se prosto sprehajamo po državi, pa nas doslej ni nihče pregledal. Ponovno pokličejo čez deset minut in rečejo, da lahko gremo tudi jutri in prinesemo potrdila na agencijo do 12. ure, če hočemo iti na letalo za Buenos Aires.

Na WhatsAppu preberemo: Rok sprašuje, kdaj pridemo v Buenos Aires.

Saša javlja, da je letalski promet z Južno Ameriko do nadaljnjega ukinjen.

 Za prvo ne vem več, če sploh pridemo, za drugo vemo, da ni čisto res.

.

Torek, 17. 3. 2020

Zjutraj gremo s taksijem na avtobusno postajo in poiščemo kontrolno točko. Najprej nas vzame v roke nekaj zamaskiranih policistov in nam podrobno prečekirajo  potne liste in hočejo še več dodatnih podatkov o našem gibanju. V redu, povsem razumljivo. Nato vsakega posebej pošljejo v ambulanto, kjer dva zdravnika preverita naše zdravstveno stanje in izmerita telesno temperaturo. To je to! Dobimo Certificado Medico z glavo Ministerio de la Salud Publica in pečatom in podpisom zdravnika. Če je to to, pomeni da vsaj nikogar nismo okužili v Argentini. Upamo, da bo zdaj mir s tem.

Imamo še precej časa za sprehod po mestu. Z Ano greva v katedralo, kjer je ravno maša. Ni veliko ljudi, saj je torek. Po kosilu opazim pred uradom Aerolineas Argentinas dolge vrste. Kaj se spet kuha? Zadnji čas, da se poberemo od tod!! 

Tu za nas ni nobene variante B. Moramo priti v Buenos Aires, če že ne domov. Prvič moram vzeti pomirjevalo. Ves čas mi v ušesih zveni refren pesmi Lumineersov Long Way from Home.

Kaj nam je bilo treba tega? Vem, da sem sam kriv za to.

Vrnemo se v hotel Marillon in s prtljago čakamo na kombi, da nas odpelje na letališče v Salti. Prišli so policisti in v recepciji čekirajo goste, da tujce dajo v karanteno. Kombija pa od nikoder!

Kombi le pride in odpeljemo se na letališče. Zadnji trenutek!

Preberem sporočila z WhatsAppa:

Eva predlaga rebooking leta za nek kasnejši čas in da naj gremo osebno na letališče Ezeiza na šalter KLM. Na telefon sploh več ne odgovarjajo. Naša imena je javila na Veleposlaništvo v Buenos Airesu, tako da smo v stiku z gospo Petro Česen.

 Rok javi, da se moramo takoj izseliti iz hotela Ayamitre ali pa nas prijavijo na policijo in ostanemo zaprti v hotelu v karanteni.Tudi pri njem ne smemo biti, ne da se prijavimo policiji in ostanemo v karanteni.Tudi on obvesti veleposlaništvo.

Saša piše Roku, naj se spametujem in takoj vrnem domov.

Evo, zdaj je pa vse skupaj postalo eno veliko sr…! Vsi plani, ki sva jih imela z Ano, so se sesuli kot hiša iz kart. Poleg tega pa, kot da se je tako enostavno kar vrniti domov!

Rok prestavi našo prtljago iz hotela Ayamitre k sebi domov. To noč »ilegalno« prespimo pri njem. Kot kakšni begunci! Jutri pa gremo na letališče iskat zadnje karte za pot domov. Upanja ni ravno veliko, ampak upanje umira zadnje.

.

.

Sreda,18. 3. 2020

Zjutraj spakiramo vso prtljago in Rok nas pelje na letališče iskat srečo, da slučajno dobimo polete domov. On je domačin in manevrira po letališču, ki ga ima v malem prstu. Jaz bi bil sam v res velikih težavah.

Letališče je hiša strahov, vse je prazno. Na razporedu poletov je vse rdeče, povsod

CANCELADO-CANCELLED. Le tu in tam kakšen let CONFIRMED. Ne bom se preveč zlagal, če rečem vsak deseti. Vsi ljudje, kar jih je, iščejo zadnjo karto za nekam daleč – domov v Evropo, na Japonsko, kdo ve, kam. Vse deluje zelo depresivno.

Imamo vezo z veleposlaništvom. Vsaj vedo, da smo tu in da morda še obstoja kakšna varianta B. Tudi psihično to veliko pomeni, ko vidiš, da jim ni vseeno in da se trudijo najti rešitev.

.

.

Kam se sploh obrniti. Rok nekako zvrta, kje je šalter od KLM. Postavimo se v vrsto.

Še nekaj ur ni nikogar, a kljub temu čakamo, saj je vedno več ljudi. Nekateri so mirni, celo dobre volje, drugi panični in agresivni. Skoraj bi lahko po obnašanju ocenil, od kod prihaja kdo.

Nato se le pojavita dva uslužbenca in kar kmalu eden vzame naše povratne avionske karte (Buenos Aires–Sao Paulo–Amsterdam–Dunaj) in odide nekam. Zelo dolgo se ne vrne ali pa se nam samo tako zdi.

Ko pride nazaj reče, da ne bo šlo. Lahko do Amsterdama, Dunaj ni možno. Kam naj gremo v Amsterdamu? V karanteno? Kam pa po karanteni, če pa nič ne deluje v Evropi? Potem je že bolje ostati v Argentini!

Vprašamo uslužbenca KLM za kako drugo varianto. Rok pravi Budimpešta, Zagreb? Možakar spet odide in spet ga dolgo ni nazaj. Ko se vrne, vpraša, ali hočemo v Zagreb? Če hočemo? TAKOJ REZERVIRAJTE!

Ana skoči Roku v objem. Vsi smo srečni. Takoj javimo domov in na veleposlaništvo.

Pozneje izvemo, da je Zagreb edino odprto letališče razen Frankfurta in Amsterdama v EU. Polet imamo jutri.

Preberem še sporočila na WhatsAppu: Eva piše, da je Hrvaška zaprla vse mejne prehode in da so izjema državljani EU, ki se vračajo preko zagrebškega letališča.

Konec koncev bomo o tem razmišljali, ko pridemo tako daleč.

Pri Roku spijemo dva litra vina in gremo spat z vso pripravljeno prtljago kar v prtljažniku. Srečni smo, a sigurni nikakor. Tako hitro se vse spreminja!

.

.

Četrtek, 19. 3. 2020

Prva misel zjutraj je, da ne bi odpovedali naših poletov ali da bi bilo narobe kaj drugega.

S prtljago gremo nazaj na letališče Ezeiza in prva stvar je pogled na tablo odhodov. Vse živo je odpovedano, kot dan prej, za Sao Paulo ob 11.15 pa piše CONFIRMED! En kamen se je že odvalil od srca. Še nekaj jih je ostalo.

Čekiramo se in se poslovimo od Roka. Res, vsa čast mu! Človek nas je rešil. Po prehodu mejne kontrole hočemo kupiti še nekaj suvenirjev s preostalimi pesi, vendar je vse zaprto. Pa naslednjič, ko dokončamo ta prekinjeni dopust. Vkrcamo se na letalo za Sao Paulo in poletimo.

Na letališču Guarulhos v Sao Paulu je situacija precej drugačna kot na Ezeizi. Na letališču je vse odprto – trgovine, restavracije, duty free. Kupimo nekaj daril v Braziliji namesto v Argentini. Tudi precej manj poletov je odpovedanih ali pa se mi to samo zdi.

Imamo pet ur časa in udobno se namestimo. Ljudi je povsod veliko, kot da se tukaj nič ne dogaja v zvezi z epidemijo. Ob 19.15 se vkrcamo na letalo, ki točno ob osmih poleti proti Amsterdamu.

.

.

Petek, 20. 3. 2020

Let je dolgočasen in zelo naporen.Toliko bolj, ko sem začel razmišljati o tem, kaj bo po pristanku v Amsterdamu. Letalo naj bi pristalo ob 11.40, polet za Zagreb je ob 12.45, vrata se zaprejo ob 12.30. Ana komaj hodi zaradi kolena, letališče Schiphol pa je ogromno. Kaj če si naberemo še zamudo? Kaj če letalo za Zagreb odpovejo?

Glede na vse, je tudi to mogoče.

Cel kup vprašanj, ki mi ne dajo miru.Tudi tu ni variante B.

Vsakih deset minut sem preverjal, kdaj predvidoma pristanemo. Podrobno sem preučil načrt letališča v Amsterdamu. Še danes ga znam na pamet.

Kaj če ostanemo tam? Imam sicer prijatelja v Holandiji, nimam pa telefona in številke.  Pa saj sploh ne smemo k njemu zaradi karantene. Moramo dobiti letalo, ni druge!

Končno pravočasno pristanemo v Amsterdamu. Ana komaj hodi, letališče pa je popolnoma prazno. Nobeni tekoči trakovi in tekoče stopnice ne delujejo. Vsaj polet za Zagreb ni odpovedan. Hvala bogu! Treba ga je samo ujeti. Zagledam prost invalidski voziček. Saj ni nič ljudi! Z Nikom naloživa Ano na voziček in že dirjamo po letališču. Še tri vozičke sva zamenjala, pri vsaki kontroli in stopnicah. Že ob 12.15 smo čez vse kontrole pred vrati za vkrcanje na letalo. Še en kamen se odvali. Največji!

Preverim WhatsApp: Eva javi, da pride po nas Aleš, ker je tudi ona v samoizolaciji. Pošlje številko taksista v Zagrebu, ki vozi do meje.

Vseeno, kdo pride po nas. Z letališkim avtobusom se peljemo do letala in deset  minut ne odprejo vrat avtobusa. Pilot pride dvakrat iz letala in se z nekom nekaj pogovarja. Mogoče je samo naročil pico po kateringu. Ali pa je morda kaj narobe s poletom? To je že prava paranoja.

Končno se le vkrcamo in poletimo za Zagreb. Pristanemo ob 14.35.

 Postavimo se čisto na koncu vrste na mejni kontroli, da vidimo, kaj se bo dogajalo.

Enega Srba so sicer zavrnili, ne vem, zakaj, mi pa pridemo skozi. Lahko gremo sicer samo peš čez mejna prehoda Bregana ali Macelj, pa to sploh nima veze.

Vsa čast Hrvatom! Poberemo prtljago z vrtiljaka. Samo naša je še tam.

Pokličem številko taksija, ki mi je bila poslana in takoj se nekdo javi. Pride čez pol ure z mejnega prehoda, kamor neprestano vozi Slovence. Pokličem tudi Aleša, da nas počaka na naši strani.

Taksist nas odloži pred hrvaško kontrolo. Ne sme dalje. Vmesnih petsto metrov prehodimo in pridemo na našo stran. Na šestpasovnem prehodu ni nobenega osebnega vozila. Samo neskončne vrste šleperjev. Ubogi šoferji, ampak zdaj je težko razmišljati o tem. 

Aleša ne čakamo dolgo. Po prazni avtocesti se vračamo domov. Zdi se mi, da smo kot hobiti iz Gospodarja prstanov, ko se vrnejo v svoj Shire. Zelo malo časa je minilo, odkar smo šli od doma, imamo pa občutek, da je cela večnost!

Rok Fink