OkrOgle OBLETNICE

Pred 120 leti, 12. decembra 1899 se je v Lescah rodil Mirko Kunčič, novinar, prevajalec, pesnik in eden velikih mojstrov slovenske mladinske literature.

.

ČUDEŽNA PTIČKA

Čudežno ptičko imam,
v srcu nam strune razpreda,
poje, smehlja se in joče
– naša beseda.

Mehka je, uspavjoča
kakor dih vetra v vetrovih,
silna kot duša, ki vriska
v velikonočnih zvonovih.

Stopi na morsko obalo,
kadar valovi bučijo
in jim ukaži, naj pesem
svojo na dno potopijo.

Stopi na goro, ukaži
soncu, naj neha sijati;
materi svoji sporoči:
»Nehaj ljubiti me, mati!«

Sonce bo dalje sijalo,
morje bo dalje bučalo,
mati, vsa tiha in bleda
te bo ljubila do konca –
večna je naša beseda.

.

Življenjepis Mirka Kunčiča

Rodil se je 12. decembra  1899 v Lescah. Njegov oče je bil železničar. Kmalu se je družina s štirimi otroki preselila na Dovje, kjer je Mirko preživel svoje otroštvo. Ob vznožju triglavskega pogorja je spoznal planinsko življenje in triglavske bajke.

Mati mu je umrla, ko je Mirko komaj začel hoditi v šolo. Po končani osnovni šoli je šel v gimnazijo, a je ni mogel dokončati. Poklican je bil k vojakom, toda zaradi bolezni je bil odpuščen. Dobil je službo uradnika v zdravilišču za jetične bolnike v Topolšici pri Šoštanju.

Bolnikom je poskušal olajšati trpljenje – zanje je prirejal glasbene in literarne večere in z njimi uprizarjal igre. Obenem je pisal pesmi, ki je objavljal v slovenskih revijah.

Dobil je mesto urednika mladinskih strani v dnevniku Slovenec z naslovom Kotičkov striček in tam objavljal otroška pisma, odgovore nanje, mladinske pesmi in črtice.

Pred vojno se je Mirko Kunčič poročil s Tilko, upravnico Slovenca v Celju in se preselil v Celje. Nemci so ga po zasedbi Celja izgnali. Odšel je najprej v Stično, nato v Ljubljano, maja 1945 pa z drugimi begunci bežal na Koroško, od tam pa v Argentino.

V Buenos Airesu je bil Mirko vse do upokojitve vratar v tekstilni tovarni, nadaljeval pa je s pisanjem za mladino.

V rodno domovino se ni nikoli vrnil. Umrl je 3. decembra 1984.

.

DED SE POSLAVLJA

Pod rodno streho lastovka
se vsako leto vrne,
a mene tuja zemljica
za vekomaj zagrne.

Ne bo nad grobom milo pel
mi zvon domače fare,
ne bodo pošumevale
žalujke vrbe stare.

Iz nageljna slovenskega
mi šopek naredite
in vsako leto na ta dan
na grob ga položite.

Polonca ti, Polončica
si solzo z lic obriši,
na križ nagrobni v tih spomin
takole mi zapiši:

Tu sredi pampe žalostne
naš dedek dotrpel je,
do zadnjega, do zadnjega
po domu hrepenel je  …

.

Delo Mirka Kunčiča

Svoje pesmi je Mirko objavljal v slovenskih revijah, začenši v Ljubljanskem Zvonu. Postal je eden najboljših in najplodovitejših slovenskih mladinskih pesnikov. Do leta 1945 je napisal več kot deset knjig za otroke (Za židano voljo, Ptiček z dvema kljunčkoma, Mlada njiva). 

V istem času je spisal tudi pripovedi ( Najdenček jokec, Nebeška lestvica, zbirke Triglavskih pravljic) in mladinske igre (Razvijmo prapor, Slovenski materi, Mirko in abeceda). Višek v mladinski dramatiki je Mirko dosegel leta 1940 s svojo pravljično igro s petjem “Triglavska roža”. Igra je leta 1944 prišla na oder Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.

Kot begunec je leta 1945 v taborišču izdal knjigo Cmokec Poskokec.

V Argentini je Mirko Kunčič objavljal svoje pesmi in povesti v Duhovnem življenju in Zborniku Svobodne Slovenije.

Pripravil je šolski priročnik in antologijo otroških pesmi z naslovom Zdomski živžav.

V svojo poezijo in prozo je Mirko vnesel novost: motive iz življenja Slovencev v Argentini in podobe argentinske pokrajine. 

Leta 1958 je izšla njegova najdaljša in najboljša mladinska povest: Gorjančev Pavlek, v kateri se Kunčič vrača v svet triglavskih bajk: Pavlek odleti iz puste argentinske pampe na letečem krožniku v Slovenijo. Ko Pavlek leti nad domovino, pisatelj prikazuje lepote Slovenije, ob njegovem povratku pa opisuje Argentino. Delo je poučno in zanimivo zaradi prikaza stare in nove domovine.

.

DED PRIPOVEDUJE

Polonca, veš, pri nas doma
je vse, je vse drugače,
še kruh je slajši, pa čeprav –
suh krajec za berače.

Planine sončne in gore,
potoki žuboreči,
vasice bele in ceste –
oj ljubi domek, kje si?

Še ptički lepše tam pojo,
še zarje so bolj zlate
in čudo božje, kaj je rož
dišečih sredi trate!

Polonca veš, pri nas doma –
ah, ti bi kar strmela,
to drago rodno zemljico
bi na srce prižela!

.

Pisatelj Zorko Simčič o Mirku Kunčiču

Leta 2005 so v Lescah postavili spominsko ploščo Mirku Kunčiču na pesnikovi rojstni hiši. Zorko Simčič je bil zaprošen, da obudi nekaj spominov nanj. Tako je povedal:

Spoštovani, kot najbrž enega redkih, ki je že kot otrok imel stik s pesnikom in pisateljem Mirkom Kučičem, stik pa tudi kot mladenič in pozneje tudi kot emigrant, so me zaprosili, da na dan, ko našemu slavljencu postavljamo spominsko ploščo, obudim nekaj svojih spominov na tega vélikega Leščana.

 Vse od najzgodnejših let, živel sem v Mariboru, smo na posebni strani dnevnika Slovenec vsako nedeljo prebirali kotiček za otroke. Kot pet, šestletni otrok sem se seveda najprej ustavljal ob otroških risbah in skrivalnicah, a že kmalu začel prebirati tudi pisemca, ki so jih otroci pošiljali Kotičkovemu stričku, še raje pa prispevke mladih nadebudnih bodočih pesnikov in pisateljev, ki so mu svoje drobne umetnine pošiljali v objavo. Že komaj leto pozneje sem zvedel od kaplana Josipa Meška, nečaka pisatelja Franca Ksaverja Meška, da je Kotičkov striček – – – Mirko Kunčič. Torej tisti Kunčič, čigar vesele pesmice in zgodbe sem že prebiral! Ne vem, ali sem tedaj slišal Triglavske pravljice, sem pa že poznal Najdenčka Jokca pa Ptička z dvema kljunčkoma pa Krojačka – veseljačka  –  vsekakor je to bil zame gospod pesnik in pisatelj, umetnik, do katerega čutiš strahospoštovanje … Toda strah gor, strah dol, nekoč – bil sem v prvi gimnaziji, danes bi dejali: končal sem prva štiri leta osemletke – sem se ojunačil in napisal kakšnih petnajst vrstic dolgo zgodbico. Seveda je nisem podpisal s pravim imenom, ampak s psevdonimom,  in jo oddal na pošto, seveda: ne da bi za to vedela ata ali mama, kaj šele starejša brata …  In potem – čakal. Mine teden, pride nedelja – v časopisu nič. ‘Dobro, dobro,’ sem se tolažil,  ‘iz Maribora do Ljubljane je daleč, gotovo pisemce še ni dospelo do tja …’ Mine drugi teden –. Trepetajoč preletavam otroško stran – nič.  ‘Oh, morda je striček tokrat prejel preveč pisem, pa mojega še ni utegnil vzeti v roke …’ Potem pa … prvi črv dvoma … ‘Ja … je pa seveda tudi možno, da …’ Vsak dvom teži, prvi dvomi otroka v samega sebe še posebej … Toda … tretji teden odprem časopis in … zagledam svojo umetnino. Najbrž je samo materi ob rojstvu  prvega otroka tako: srce bi najraje pobegnilo iz prsi. Samo zamižal sem in v mislih strička objel.

  Mine deset let…  Smo v letu 1942. Vojna. Okupacija. Kot begunec iz Maribora živim v Ljubljani. Tine Debeljak, velik Kunčičev prijatelj, mi pove, da živi Kunčič nekje na Dolenjskem, a čez nekaj časa je prišel v Ljubljano, kjer je bil potem do konca vojne časnikarski referent na mestni občini. Ko sem ga srečal, se mi je zdelo čudno: bil je prav tak, kakršnega sem si vedno predstavljal: droben, zamišljen, z visoko učeno plešo in z okroglimi naočniki. Pridejo leta 1943, 1944, hudi časi, revolucija, in takrat sem bil osebni tajnik pisatelja Narteja Velikonje, šefa Zimske pomoči, organizacije, ki je skrbela za pomoč beguncem iz Štajerske, rojakom, ki so prebežali pred nemško okupacijo. Pa tudi v Ljubljani sami življenje ni bilo lahko. Plača Mirka Kunčiča, uradnika pri občini, bi zadoščala komaj za enega, ne pa za družino s tremi otroki. Tu mi spomin obledi: ne vem,ali je Kunčičeva soproga, gospa Tilka, prihajala na obisk k Velikonji ali pa sem tudi v tem primeru, kakor večkrat po Velikonjevem naročilu, jaz kdaj komu nesel kuverto.

 Da za hip preskočim v času: z gospo Tilko sva se ponovno srečala šele spet po kakšnih desetih letih, a to je bilo že onstran morja, v Buenos Airesu. Vedno ko me je videla, se je zahvaljevala ob spominu na tiste hude čase, čeprav sem jaz bil pač samo uradnik, ki je ubogal šefa.

 Pa da se vrnem v Ljubljano in v leto 1944. Vedno novih idej polni Velikonja je za bibliofilsko tombolo, ki naj bi prinesla dodatne fonde Zimski pomoči, želel izdati poleg drugih knjig tudi Zbornik Zimske pomoči 1944.  Zbornik je bil odgovor na kulturni molk, ki ga je zahtevalo vodstvo OF, predstavljal pa naj bi, kakor je bilo zapisano v uvodu, »nam in našim zanamcem dokument in zgovorno pričevanje o tem, kako so slovenski pesniki, pisatelji  in znanstveniki v viharnih časih druge svetovne vojne reševali sveto in neizpodbitno pravico do ustvarjalnega dela«. Glavni urednik Zbornika je bil Debeljak, ostali uredniki pa poleg Velikonje še Božidar Borko, kulturni urednik dnevnika Jutro, in pa jaz – pač kot mlad agilen literat. Pri zajetni, čez 600 strani obsegajoči knjigi, danes lahko rečemo ‘zgodovinski knjigi’, je sodelovalo sto sedem izbranih književnikov, umetnikov in znanstvenikov, med njimi seveda tudi Mirko Kunčič. Pod naslovom Dežela pravljic je objavil tri pesmi, posvečene svoji ljubljeni Gorenjski. Prva kitica pesmi je pela planinam, samotnim hostam in skrivnostim jas – pesnikovi pravljični deželi. Toda v tej poeziji že ni več otroške vedrine, igrivosti … Šele leta kasneje, ko sem te pesmi spet prebiral, sem opazil, da je Kunčič že takrat, čeprav živeč še v domovini, v Ljubljani, čutil domotožje po svoji Gorenjski, kakor da tisoče kilometrov oddaljeni.

Zadnja pesem v tem ciklu je pela o vasici v bregu:

Čar starodavnosti iz bajk/ in pravljic tvojih diha, zdaj sama si kot deklica okamenela, tiha.

In pesnik, živeč sredi vojne vihre in daleč od svojega pravljičnega sveta se sprašuje

Še svetega Klemena zvon /pozvanja v mesečini?
Še slap Peričnik, zmajev rep, /opleta po pečini?
Še v Radovni se zbirajo/ škrlatnordeče zarje?
Še v sivih stenah Zlatorog /triglavske rože váruje?
Še Sava vrbam žalostnim /iz struge razrvane
spomine burne šepeta? /O naše skrite rane!

Samo mislimo si lahko, kako je moralo biti pesniku sredi zamegljene Ljubljane, sredi surovega časa in s krvjo oskrunjenih mestnih ulic, da je iz njega zapelo:

Planine v soncu, vzpon vrhov, 
prepadov črnih žrela,
vodá podtalnih tajni šum – 
o moja pravljična dežela!

Zakaj sem se ustavil malce dlje prav ob teh verzih? Ker je ravno zaradi njih lahko razumljivo Kunčičevo ustvarjanje v tujini. Če je že v Sloveniji, in to takrat, ko je Ljubljana vendar še imela povsem slovenski obraz in dušo, čutil domotožje po svojih krajih – kaj je moral čutiti, ko se je znašel v italijanskih begunskih taboriščih! In vendar mu je še vedno zapel vesel verz, takrat se je rodila tudi pesem o Čudežni ptički, tista, ki poje o nesmrtnosti slovenske besede, tisočkrat deklamirana po taboriščih in pozneje slovenskih šolah v tujini, in ki jo še danes množica zdaj že odraslih mož in žena, dedkov in babic zna na pamet. Vendar pa je bil ta italijanski svet še vedno del evropskega sveta, še huje je moralo biti občutljivi pesniški duši, ko se je po dolgem potovanju čez morje izkrcal sredi cementnega Babilona z ženo in s tremi otročiči – najstarejšemu je bilo 6 let … – ko se je znašel sredi tujega desetmilijonskega mesta, obdanega z neskončno ravnino, s pampo, ki se izgublja v nedogled. Pesniška duša, zdaj nenadoma delavec na polju, peón, tako rekoč hlapec, ob njem otroci … zvesta mu družica (ki bo odslej podpirala več kot samo tri ogle hiše… in ki mu bo rodila še tri otroke …). Samo tako lahko razumemo človeka, čigar najlepše v begunstvu porojene pesmi naravnost izhlapevajo domotožje, hrepenenje po daljni domovini. Od tod –  kot so pravili – tolikokrat pesnikova melanholija, kdaj tudi zagrenjenost, razumljiva zagrenjenost. Od tod dejstvo, da je sicer še naprej ustvarjal igrive pesmi za otroke ali pisal bajeslovne zgodbe kot tisto o Gorjančevem Pavleku, ki prinaša sicer tudi kakšno hudomušnost, ki pa vendar ne more zakriti ustvarjalčeve otožnosti.

Kunčič sicer ni živel sredi najbolj hrupnega dela Buenos Airesa, pa vendar v  kraju, ki je bil povsem drugačen od sveta, ki ga je nosil v srcu.  Zadnja leta pred upokojitvijo je preživel kot vratar v tekstilni tovarni, kjer je bilo uslužbenih še precej drugih naših rojakov. Hodil je po ulicah Velikega Buenos Airesa, po Morónu, Castelarju, njegova misel se je pletla okrog življenja pod tujimi zvezdami, toda njegovo srce je bilo tu, tukaj med svojimi ljudmi, tukaj med njegovimi hribi in gorami.

Kar je bil v preteklih desetletjih za otroke v domovini Župančič s svojim Cicibanom, to je bil za otroke v emigraciji Kunčič. Seveda pa v pesmih našega slavljenca ni moglo biti vedno župančičevske vedrine, humorja – udarec usode je bil prehud. In vendar, koliko ljubezni vzbujajočih verzov je, ko pesnik – recimo kot dedek – pripoveduje svoji najmlajši, kako je »pri nas doma!«, ko bi deklica, če bi poznala svojo očetnjavo, ob pogledu nanjo »kar strmela, to drago rodno zemljico bi na srce prižela!«. In sredi igre sprašuje otročiča, ki ga ujčka na kolenih, kam pa, kam, danes na konjičku. »Tja čez morje, tja čez plan v našo vas na gričku. Tam je domek, tvoj in moj, tam si se rodila, tam je prve pesmice mati te učila.« In tako potuje otrok vsaj v domišljiji z dedkom po deželi pod Trigavom, »na otoček v jezeru tudi ne pozabi. Milo, milo klenka zvon in domov nas vabi.« Pa še na Brezje pojdeta, »k Materi premili. Skleni prste, prôsi jo, naj se nas usmili. – Dalje, dalje, hop konjič, tja v Ljubljano belo. Hej, kako bi v njej srce spet se nam ogrelo!« Toda … »Videla, Polončica, vso si domovino. Kam pa na konjičku zdaj? Ah, nazaj v tujino.« Še bolj polni resignacije so verzi o dedu, ki se poslavlja od življenja: »Pod rodno streho lastovka se vsako leto vrne, a mene tuja zemljica za vekomaj zagrne. Ne bo nad grobom milo pel mi zvon domače fare, ne bodo pošumevale žalujke vrbe stare.« Pa zaprosi, naj mu hčerkica mrtvemu naredi slovenski šopek za na grob, naj solzo si obriše, toda na križ nagrobni v tih spomin takole mu zapiše: »Tu sredi pampe žalostne naš dedek dotrpel je, do zadnjega, do zadnjega po domu hrepenel je …«

In še en spomin nanj – na dan, ko smo pesnika kropili, ko smo ga pokopali. Kadar v tujini umre starejši človek, ga pridejo kropit njegovi otroci, sorodniki, pa njegovi prijatelji, tudi oni že starci. Tudi kakšni pokojnikovi vnučki. V glavnem so to slovesa starih ljudi od umrlih starih. Toda ko si prišel kropit Mirka Kunčiča, si moral čakati, da si se lahko približal krsti: desetine otrok, v teku dneva stotine mladih in najmlajših se je prihajalo zadnjič poslovit od svojega pesnika. Matere z otroki, učiteljice s skupinami osnovnošolskih otrok … Mrtvi stari pesnik sredi začenjajočega se življenja …

Marsikaj od Kunčičeve poezije in proze je bilo v zadnjih letih ponatisnjeno tako v matici kakor v zamejstvu in kot umetnik že dobiva zasluženo mesto v literarni zgodovini slovenske besedne umetnosti, pa vendar bo ostal za vedno tudi kot simbol po domu hrepenečih izgnancev.  Njegov literarni opus je vreden vedno novega študija, toda nič manj ni zgovorno njegovo pričevanje o usodi tisočev, ki so dom ljubili, a ga morali zapustiti. Premnogi – za vedno.

Predvsem ob Kunčičevi poeziji se kaže vprašati, kako zvenijo te pesmi, polne domotožja, otrokom v domovini. V času, ko si mnogi v Sloveniji – kakor kdaj beremo – samo želijo oditi v svet … in ko se baje mnogi počutijo bolj domá v tujini kakor pa v domovini – kaj se je v teh šetdesetih letih zgodilo z nami? Naša domovina ni samo posejana z mrliči – ali ni bilo ubito, zamorjeno še nekaj drugega? Če bo kdaj prišel trenutek, da v deželi pod Triglavom živeči otrok ne bo razumel te v tujini porojene bolečine slovenskega pesnika – bojmo se tistega dne!

Pa še ob nečem, na kar nas opozarjajo misleci, bi se kazalo zamisliti. Vsa človeška modrost – pa naj gre za zdravo pamet preprostega človeka ali za odkritja učenega filozofa – kaže, da je edina rešitev človeštva v tem, da človek ne beži od sebe, da gre vase, da se vrača k sebi. Svetega Avguština nauk »Ne hodi iz sebe! Vrni se vase! V notranjem človeku prebiva resnica«, se tako združuje z odkritji, da je vsa osnova realistične filozofije, tiste, ki resno išče prva počela in zadnje vzroke, zajeta pravzaprav v Odisejevem hrepenenju po domu, v njegovem vračanju izpred Troje domov, v domačo Itako, k svojim. K sebi.

Kunčič ni o tem razmišljal. A je to živel, takó na svoji poti doživljal unamunovski »tragični smisel življenja«. Zato, čeprav velja za marsikoga, ki je pred 60 leti moral v tujino in tam našel svoj grob, velja še prav posebej zanj, kar je bilo rečeno ob njegovi smrti: »On ni nikdar živel v tujini. On je samo umrl v tujini.«

Da bi se ga novi rodovi, mladi rodovi vedno spominjali, da bi se ob njegovi pesmi in njegovem žalostnem in vendar polnem življenju zamislili!

Pripravil Jože Jan