Dokumentiranje pripovedne folklore med Slovenci v Argentini za Glasove (1. del)
Slovenski folklorist, jezikoslovec in profesor na graški univerzi dr. Karel Štrekelj (1859–1912) je prvi začel z obsežno in sistematično akcijo zbiranja slovenskih folklornih besedil, predvsem pesmi. Znamenito »Prošnjo za narodno blago« je v 80. letih 19. stoletja objavil v različnih slovenskih časopisih in z njo pozival učitelje, duhovnike, dijake, študente in vse druge, ki bi radi dodali svoj prispevek k ohranjanju slovenske kulturne dediščine, naj mu pošiljajo folklorna besedila (folklorne pesmi, pripovedi, pregovore, molitvice, opise šeg …). Odziv je bil velik, evidentiranih je natanko 342 zapisovalcev, od uglednih strokovnjakov do preprostih ljudi. Iz tega gradiva je nastala prva znanstveno zasnovana zbirka slovenskih folklornih pesmi, izhajala je med leti 1895 in 1923 v snopičih z naslovom Slovenske narodne pesmi. Tu najdemo 8.686 enot pesemskega gradiva, ki je večinoma opremljeno tudi z notnim zapisom, metapodatki, komentarji in opombami. Štrekljeva zbirka je bila pozneje večkrat dopolnjena in ponatisnjena.
Prvo zbirko slovenskih folklornih pripovedi, imenovano Glasovi, smo Slovenci dobili veliko pozneje. Leta 1988 jo je zasnovala slovstvena folkloristka ddr. Marija Stanonik, ki je vse do danes strokovna urednica, mentorica in organizatorka rednega izhajanja knjig. Zbirka je sprva izhajala pod streho založbe Kmečki glas, od leta 2007 pri Celjski Mohorjevi družbi, od 2014 dalje pa pri založbi Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Doslej je pri Glasovih izšlo že 52 knjig, vsaka pokriva svoj delček slovenskega etničnega prostora (gl. zemljevid), skupaj pa zaenkrat prinašajo 20.865 enot folklornih in spominskih pripovedi iz naših dni. V knjigah je sodelovalo 750 zapisovalcev in 4.265 pripovedovalcev.
Koncept zbirke je jasno določen. Za objavo v zbirki Glasovi se upoštevajo le tiste pravljice, povedke, šale, anekdote in druge folklorne pripovedi, ki jih je mogoče še danes najti na terenu ali njihovi viri niso starejši od petdeset let. Da bi bili njihovi zapisi tudi oblikovno čim bolj pristni, sta besedišče in skladnja čim bolj zvesta živemu govoru, glasoslovno pa so besedila primerno prirejena današnjemu knjižnemu jeziku, da zmore ob njih uživati vsak slovenski bralec. Pedagoškim ciljem sta namenjena seznam narečnega besedišča, ki je v vsaki knjigi, v nekaterih knjiga pa tudi zgoščenka, tako da je del narečnih zapisov mogoče tudi poslušati. Kljub temu, da je po svoji vsebini zbirka namenjena čim širšemu krogu bralcev, postaja neprecenljiv vir za raziskovanje slovenske slovstvene dediščine, za kar skrbi spremna beseda zbiralca, ki oriše pokrajino, od koder izhajajo zgodbe, in okoliščine, v katerih je prišel do gradiva, ter njen strokovni aparat (seznami pripovedovalcev, zapisovalcev s temeljnimi podatki) in zemljevidi, pa tudi povzetki v tujih jezikih (angleščina, nemščina, včasih tudi italijanščina). Skozi čas se je uveljavilo pravilo, da pri vsaki knjigi sodeluje še jezikoslovec (največkrat dialektolog), ki skrbi za doslednost zapisa v celotni knjigi. Ta sodelavec načeloma pripravi dodatno besedilo s pojasnili k zapisom ter jezikoslovni opis značilnosti in posebnosti narečja oz. govora/govorov, ki so zastopani v knjigi. Knjige iz zbirke Glasovi praviloma ilustrirajo slikarji, ki izvirajo prav iz okolja, od koder so objavljene pripovedi, da tako tudi po likovni strani izražajo duha pokrajine.
Cilj zbirke je, da bodo svojo knjigo nekoč imela prav vsa območja, kjer prebivajo Slovenci. Zaenkrat zbirka že pokriva večino slovenskega etničnega prostora v Republiki Sloveniji in v zamejstvu (glejte sliko). Slovenci po svetu, to je v evropskih državah, v Južni in Severni Ameriki ter Avstraliji pa knjige še nimajo. In prav z nalogo, da se začne ta vrzel zapolnjevati, sem kot raziskovalka slovenske pripovedne folklore oktobra 2019 obiskala slovenske skupnosti v Buenos Airesu, Bariločah in Mendozi.
Skoraj 4-tedensko terensko delo je bilo uspešno, saj so na zvočnih posnetkih ujeti domala vsi žanri pripovedne folklore, celo dve pravljici. Zagotovo je posebnost v Argentini dokumentiranega gradiva veliko število povedk in njihovih variant, povezanih z jezikovnimi nesporazumi. V eni izmed prihodnjih številk Svobodne Slovenije sledi podrobnejši opis mojih aktivnosti pod južnim križem, dodala pa bom še nekaj statistike o gradivu in sodelujočih pripovedovalcih – teh je bilo zelo veliko! In prav vsem se iskreno zahvaljujem za njihov prispevek h knjigi tako v svojem imenu kot tudi v imenu urednice zbirke, akad. prof. ddr. Marije Stanonik. Sama pa bi rada dodala še veliko zahvalo za pomoč, da je moje delo potekalo kar se da učinkovito, za čas, ki ste si ga vzeli zame, in prijetno družbo. Srčni in gostoljubni ste Slovenci v Argentini! Vesela sem, da sem Vas imela priložnost spoznati. Toplo Vas vse pozdravljam iz Slovenije v upanju, da se še kdaj snidemo!
Barbara Ivančič Kutin
ISN ZRC SAZU, b.ivancic@zrc-sazu.si
