OkrOgle OBLETNICE

Ob 130. obletnici rojstva in 50. obletnici smrti.

Rodil se je 20. decembra 1889 v Gori nad Sodražico. Po končani klasični gimnaziji  v Ljubljani je odšel na študij prirodoslovja na Dunaj, vendar ga je moral zaradi vojne prekiniti. Bil je namreč iz tiste generacije visokošolskih študentov, ki so bili tik pred državnim izpitom mobilizirani na fronto. Poslan je bil na fronto v severni Italiji in Galiciji, vojaška pot pa ga je nato zanesla skozi Srbijo v Carigrad in Smirno, od koder se je marca 1919 vrnil domov.

Po vrnitvi domov je na zagrebški univerzi zaključil študij ter bil kot profesor poslan na gimnazijo v Kočevju. Po šestih mesecih je bil prestavljen v Maribor, kjer je kmalu postal ravnatelj novoustanovljene realne gimnazije in pozneje tudi učiteljišča. 

Njegov nekdanji učenec iz te dobe,  pokojni duhovnik in psiholog dr. Anton Trstenjak je septembra 1989 zapisal… »Rad obujam spomine na svojega profesorja. Učil je matematiko, mučil se je z našo algebro, še popoldne nas je klical v šolo in z nami vadil, da bi jo obvladali, seveda brez honorarja- tega noben drug profesor ni naredil. V petem razredu pa sem ga imel za botaniko in mineralogijo. V šoli, v razredu je imel rahel glas. Na naše veliko začudenje pa je v stolnici pri božji službi (pri majniških šmarnicah) pel solo z zmagovitim prodornim baritonom. Ponosni smo bili nanj. Odličen glas je imel. Radi smo ga imeli…«

Od leta 1939 pa do maja 1945 je bil ravnatelj ljubljanskega učiteljišča.

Zorko Simčič je o njem napisal: «Profesor Prijatelj je veljal za enega najbolj vidnih katoliških izobražencev. Ko sem leta 1941 pripotoval kot begunec v Ljubljano sem spoznal ravnatelja Prijatelja, ki me je sprejel in vpisal v šolo. Še danes sem mu iz srca hvaležen za ta korak.

Prve dni maja 1945 je predal mesto ravnatelja najstarejšemu profesorju, zato, da bi šola v njegovi odsotnosti ne zaprla svojih vrat.«

Z družino je odšel na pot begunstva ter doma zapustil ugledno mesto, na katero je prišel kot izvrsten poznavalec svoje stroke in preizkušen voditelj. V taborišču v Monigu je sprva vodil ljudsko šolo in otroški vrtec ter sodeloval pri začetkih slovenske begunske gimnazije. Nekaj mesece kasneje, ko je dr. Srečko Baraga, prvi ravnatelj begunske gimnazije, odšel v Trst, da obudi slovensko zamejsko šolstvo, je Prijatelj brez ugovorov sprejel odgovorno mesto voditelja begunske gimnazije. Ko ga je dr. Baraga po nekaj mesecih povabil, da bi prevzel učiteljišče v Gorici, se je raje odločil za dijake, ki so ostali v taborišču, ter negotovo begunsko pot. Ravnatelj je ostal tudi po preselitvi slovenske skupnosti v taborišči Servigliano in Senigalija. Skupaj z drugimi učitelji se je zelo trudil, da bi kljub pomanjkanju vsega -prostorov, knjig in podpore oblasti- šola kvalitetno delovala, prizadeval pa si je tudi, da bi zavezniške oblasti gimnazijo javno priznale. Kljub temu, da je bil blagega značaja, je imel v taborišču nesporno avtoriteto.

Pokojni profesor Alojzij Geržinič je novembra 1989 zapisal: »Ravnatelj Prijatelj  v begunskem taborišču ni tratil časa z obžalovanjem izgube, prevzel je odgovorno mesto voditelja begunske gimnazije, ki naj deluje kljub pomanjkanju vsega: prostorov, knjig, zaslombe oblasti. Ljubil je mladino, njej je živel, zato je vse storil, da je pouk lahko hitro stekel, da so učenci lahko bogatili znanje, da so pod vodstvom odgovornih vzgojiteljev izpopolnjevali značaj in bili obvarovani brezplodnega ždenja v taboriščnem okolju.

Ravnatelj  Prijatelj je imel ta dar, da je šolskemu delu vdihnil red, da so učitelji in učenci bili zvesti svojim dolžnostim- pri tem pa je bil vsem kot dobrotljiv oče. Profesorske seje so potekale v prijateljskem ozračju. Ravnatelj je skrbel, da se ohranja prava smer, sicer pa je gledal, da se vzgojitelji med seboj oplajajo. Zanimal se je za vsakega učenca. Razumel je mladino in se zavzemal za tiste, ki so zaostajali ali so nepremišljeno napravili kakšno neumnost. Imel je nesporno avtoriteto v taboriščnem življenju. To je ohranil v Argentini. Osvajal je ljudi z dobrohotnostjo in požrtvovalnostjo. V njem smo vsi učenci in profesorji videli plemenitega človeka.«

Konec leta 1947 je moral čez noč zapustiti taborišče. Pod imenom Janez Gornik je pripotoval v Argentino, kjer se je moral zaposliti kot navaden uradnik. Deloval je tudi v slovenski skupnosti. Bil je odbornik Zedinjene Slovenije ter ustanovitelj društva Slovenskih akademikov in njen dolgoletni predsednik ter organizator prvih tečajev za srednješolce. Nekdanji dijaki begunske gimnazije so ga radi vabili na svoja letna srečanja ter se ga spominjali kot dobrega in srčnega profesorja.

Njegov dober prijatelj msgr. Anton Orehar je ob Prijateljevi  smrti, 21. decembra 1969, napisal: «Nikdar se mu ne bodo mogli dijaki zadosti zahvaliti za skrb, ki jim jo je posvetil v taborišču in prav tako je bil on prvi v Argentini, ki je vedno priganjal k ureditvi slovenskega šolstva. Dolga leta je bil predsednik Slovenskega Katoliškega starešinstva. Dokler je mogel je zvesto sodeloval v odboru za Slovensko hišo v Buenos Airesu.«

Bil je skrben družinski oče. Poročil se je 27. septembra 1926 s Kristino Rotovnik, v družini se jima je rodilo devet otrok, najmlajša že v Argentini: Ivo, Kristina poročena Breznikar, duhovnik Franček, Jože, s. Vera, Olga poročena Magister, Marija, Alenka vd. Poznič vd. Schiffrer in Terezka poročena Žnidar.

V zadnjih desetletjih se je pomnožilo število potomcev in nekaj vnukov in pravnukov, rojenih v Argentini, danes nadaljuje svojo življenjsko pot spet v Sloveniji. Zanimivo je omeniti, da je njegov pravnuk Matjaž Rant opravil vso osnovno šolo v Sodražici in to prav v isti šoli, ki jo je več kot 100 let preje obiskoval njegov pradedek Ivan Prijatelj. Vsem njim se je uresničila želja, po kateri je atek hrepenel ob poslušanju Klinarjeve pesmi »Le enkrat bi videl kak sonce gor gre«… Mnogokrat je zasanjano v mislih potoval po domačih krajih, a mu ni bilo dano, da bi sam dočakal samostojno Republiko Slovenijo.

TŽ
(besedilo je delno povzeto iz knjige “Rojstvo novih domovin”, avtorica dr. Helena Jaklitsch)

.