Zaključek pouka in obletnica Baragove šole

V nedeljo 8. decembra smo se zbrali pred mašo v Domu in za procesijo, kot imamo navado, šli do cerkve Marije Kraljice. Najmlajši so bili v narodnih nošah,  najboljši učenci so pa nosili zastave.

Pri vstopu v cerkev sta dva učenca položila Mariji šopek nageljnov in rožmarina v zahvalo in v čast za prehojeno pot pod Njenim varstvom.

Sveto mašo je daroval g. Toni Burja CM in nam razlagal o Brezmadežnem spočetju in o pripravi na Božič.

Vrnili smo se v Hladnikov dom, kjer je bila akademija, počastitev bivših voditeljev šole in med drugimi poslovitev osmošolca.

Najprej smo sprejeli zastavi in zapeli obe himni, nato pa je voditeljica šole povabila goste, naj spregovorijo nekaj besed. Prvi na vrsti je bil predsednik doma. Gospod Vinko Glinšek se je spomnil otroških let in se zahvalil vsem učiteljem, ki so leto za letom predano podajali slovensko besedo in pomagali v slovenski šoli, ki je steber naših organizacij. 

V imenu Zedinjene Slovenije nam je čestital predsednik g. Jure Komar in nas spodbudil, naj naprej delamo v prid našim otrokom, da bi tako ostali zvesti slovenskimi koreninami; Baragovi šoli je tudi poklonil poseben spomin ob 70. letnici. V imenu Veleposlaništva nas je obiskala svetovalka ga. Petra Česen Čatar in v kratkem opisu dela škofa Barage poudarila vrednote, ki jih je sam škof opravljal v tujini, ko je učil Indijance v severni Ameriki. Voditeljica šole je sprejela v imenu Baragove šole posebno priznanje Slovenske države za storjeno delo v teh 70 letih obstoja.

Bivša referentka Slovenskih šol v Argentini ga. Alenka Prijatelj je tudi želela  pridružiti svoje besede ter želje in moč za vnaprej. Spominjala se je prvih let učenja v Slovenski vasi in kako je bilo za ustanovitelja, pokojnega Martina Mizerita, težko priti do nas, pa je delo vseeno opravljal z veseljem in ponosom do slovenstva, da bi nadaljeval tisto delo, ki je bilo že v taboriščih začeto.

Takrat je že polovica dvorane bila ganjena. Prikazala se je na ekranu Mizeritova slika. Voditeljica šole je izročila šopek rož njegovi hčerki, v spomin in zahvalo očetu za vse storjeno delo. Gospodična Metka Mizerit je opisala svojega očeta in se spominjala njegovega dela z ljubeznijo do otrok in slovenske besede. Res je, da si sedanji človek ne predstavlja, kako je bilo v tistih časih, ko ni bilo avtocest, asfalta, pripomočkov – te je on kar sam pisal- , mladim rodovom posredovati slovensko besedo. Ampak v tem ni drugega kakor ljubezen učitelja! Po končani prireditvi nam je pa pokazala še poseben spomin: očetov ročno pisani učbenik, ki ga je sam sestavil za lanuško slovensko šolo. Ogledali smo si ga po prireditvi in ostali kot začarani! Hvala gdč. Metka, ki ste z nami delili ta družinski spomin!

Bivša voditeljica Baragove šole, gospa Zdenka Jan, ki živi v Barilochah že več kot trideset let, se ni mogla pridružiti našemu slavju. Poslala nam je pa pismo in čestitke. Čudovite besede, ki jih je cela dvorana uživala in se tudi nasmejala, ko se je oproščala zaradi svoje sitnosti. Osebno mislim, da brez tiste »sitnosti« ne bi vztrajali.

Na vrsti je bil gospod Franci Sušnik, ki je prav tako prejel šopek v zahvalo za leta vodstva šole in za ves trud, ki ga je vložil v Baragovo šolo.

Zahvalo je prejela tudi ga. Mirjam Goljevšček, ki je kakor vsak učitelj naših šol posvetila mnogo ur truda, veselja in požrtvovalnega dela. Povedala nam je neko zgodbo, ki se je spominja iz svojih otroških let, bolj natančno iz osmega razreda. Gospa Zdenka jim je opisala življenje knjige. Ona je to pripoved primerjala s skupnostjo in s tem, kako delamo v skupnosti in živimo v njej. 

Ganljive besede je prelomil posnetek na ekranu, ki nam je poslala ga. Olga Fink iz Slovenije. Tudi ona se je veselila z nami, virtualno nazdravila še na mnoga leta in nas nagovorila, da se splača naprej. Da slovenska šola vedno in vsakemu pusti nekaj v srcu!

Jaz, sedanja voditeljica šole sem nato v nekaj besedah omenila osebna doživetja v slovenski šoli, kako sem z veseljem hodila in  kako sem hvaležna vsem učiteljem, ki so mi skozi deset let z ljubeznijo v srce polagali slovensko besedo. Ta beseda, ki je bila dobro seme za naprej in, da čeprav včasih pri tolikem delu skoraj obupam… si ne morem predstavljati svojega življenja brez slovenske šole. Zahvalila sem se mojemu očetu, ki je vedno podpiral slovensko besedo doma in tudi vsem tistim staršeh, ki danes sprejemajo slovensko kulturo v svoje življenje in spremljajo svoje otroke v ta dvojezični svet.

Prišel je pa nepričakovani trenutek, ko je ga. Monika Urbanija Koprivnikar stopila pred mikrofon in se v imenu vseh zahvalila »meni«, besede ohranjam v srcu in resnično mislim, da če človek ne bi imel prave ljubezni do učiteljstva, tega dela ne bi mogel opravljati. 

Ko je trenutek ganljivih spominov prišel h koncu je bil na oder poklican osmošolec Maximiliano Barle Goljevšček, ki nam je podal Gregorčičevo »Daritev«. Poslovilne besede so bile polne spominov njegove poti skozi osnovno šolo. Pa seveda polne dobrih želja za naprej!

Takoj se je on sam vrnil na oder in pričel je prizor, v katerem so ga otroci presenetili s torto, ker je končal osmi razred. A v resnici je bila torta namenjena praznovanju 70-letnice šole.

Otroci so obujali spomine na skupno praznovanje, ki je potekalo oktobra in na ekranu so se prikazale slike spominov. Za konec so prav tako kot tisti dan, sestavili sestavljanko v obliki srca. Dajali so pogum tudi drugim otrokom, da brez listja drevo kulture in znanja ne bi rastlo naprej.

Takoj zatem so na oder stopili otroci prvega do četrtega razreda in nas razveselili s slovensko folkloro. Plesali so in se lepo zavrteli! 

Torta je čakala na odru. Po petju »Šola naša je zaklad« je voditeljica šole prižgala svečke, vsi skupaj smo zapeli »Kol´kor kapljic, tol´ko let« in ugasnili svečke. Nato smo še skupaj slikali na odru. 

Veselo smo praznovali in Baragovi šoli kličemo: Na mnoga leta!

LvS

.