OkrOgle obletnice

Pred 40 leti, 25. novembra 1979 je v Buenos Airesu umrl Jože Košiček, slovenski duhovnik, časnikar, publicist, politik in socialni delavec. Mnogo je naredil tudi za slovenske povojne begunce, najprej v Centralnem begunskem odboru v Rimu (kjer je z dr. Mihom Krekom organiziral izselitev in prevoz okoli 10.000 beguncev), potem v Argentini (kjer je skupaj z msgr. Hladnikom pripravil prihod in sprejem begunskih skupin).

.

.

Življenjepis Jožeta Košička

Jože Košiček se je rodil 11. marca 1898 v Žužemberku. Gimnazijo je naredil v škofovem zavodu sv. Stanislava v št. Vidu pri Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran in je do oktobra 1918 služil v avstrijski vojski pri 30. gorskem strelskem polku. 

Novembra 1918 je stopil v ljubljansko bogoslovje in leta 1921 prejel mašniško posvečenje. Kaplanoval je najprej v Cerknici, potem na Jesenicah.

Leta 1928 je bil imenovan kot glavni tajnik Slovenske ljudske stranke (SLS).

Leta 1930 je bil poklican v Ljubljano in je postal urednik najbolj razširjenega slovenskega tednika Domoljub. Obenem je postal šef propagandnega oddelka Katoliškega tiskovnega društva, ki je izdajalo več listov in revij. Do leta 1935 je bil stolni vikar v Ljubljani, bil je tudi tajnik pripravljalnega odbora II. jugoslovanskega evharističnega kongresa. Leta 1937 je bil imenovan za generalnega tajnika vseh podjetij Jugoslovanske tiskarne in leto pozneje za glavnega ravnatelja, kar je pomenilo izredno visok in odgovoren položaj.

Med vojno je sodeloval pri podtalnem delu proti okupatorjem in deloval v organizaciji, ki je reševala protikomunistične in protiokupatorske ilegalce, da jih niso dobili v roke komunisti ali nacisti. V boju proti komunistom je bil nepopustljiv. 

Po begunskih letih v taboriščih Monigo in Servigliano je leta 1945 prišel v Rim pomagat dr. Kreku pri izvedbi slovenske emigracije. 

V Argentino je prišel 25. januarja leta 1947 in takoj skupaj z msgr. Hladnikom začel delati pri pripravah za prihod slovenskih beguncev v Argentino.

Leta 1948 je odšel s slovenskim bogoslovjem v San Luis, a se že leta 1949 vrnil v Buenos Aires, kjer je nastopil kot hišni duhovnik v veliki bolnišnici Fernandez. Tam je delal vse do upokojitve leta 1973. V tej bolnici so ga vsi poznali kot “Padre Jose”: ker je govoril 6 jezikov, se je g. Košiček skoraj z vsemi bolniki lahko pogovarjal v materinem jeziku. Bil je v pomoč tudi mnogim slovenskim rojakom, priporočal jih je zdravnikom, iskal zanje najboljše specialiste, za Slovenca vedno dobil v bolnici posteljo, čeprav je kazalo, da ni več prostora. 

Zlato mašo je pel 24. julija 1971 v kapeli bolnišnice Fernandez, v kateri je dnevno maševal skoraj 25 let.

Tesna in dolgotrajna vez je obstajala tudi z našim tednikom Svobodna Slovenija: od vsega začetka in vse do smrti je pri njem sodeloval z raznimi članki in predvsem uvodniki.

Nekaj let je poučeval na Srednješolskem tečaju prof. Marka Bajuka o svetovnih nazorih. Nastopal je kot govornik na večjih prireditvah slovenskih organizacij in domov.

Umrl je 25. novembra 1979.

.

Nekaj Košičkovih misli in anekdot

. “Nekoč me je neka bolnica vprašala: Kako, da ste šli za duhovnika? Zakaj ste se posvetili poklicu, ki je tako malo cenjen? Odgovoril sem ji: Duhovnik sem postal, ker sem bil strahopetec. Bilo je pa takole: Kot mlad vojak sem na Tirolskem, med prvo svetovno vojno, imel priliko nekaj mesecev hraniti se v oficirski menzi, kjer je omizju predsedoval polkovnik von T., star zapit avstrijski plemič, umazanih besed in bogokletnež. 

Nekoč je beseda nanesla na rožni venec, in stari brezbožnež zakriči: Kdo ima rožni venec, da ga bomo molili in bomo videli, če bo odgnal italijanska letala in bombe. Splošen krohot! Eden izmed nas, mlad praproščak je vstal in mirno rekel: “Jaz imam rožni venec in mi je v čast, da ga imam in ga vsak dan molim”. Vse je obmolknilo, še staremu oberstu je bogokletna beseda zastala na jeziku. Vsi so, hočeš nočeš, s spoštovanjem gledali junaškega praporščaka. 

Pa še eden je imel rožni venec v žepu. To sem bil jaz. Moja mati mi ga je stisnila v roko, ko sem odhajal k vojakom. Večkrat sem ga molil, včasih tudi opustil iz lenobe ali pozabe. Imel sem rožni venec v žepu, pa nisem upal zaklicati: Jaz ga tudi imam! Strahopetec! Strahopetec, strahopetec, mi je kljuvalo po možganih! Še isti večer sem sedel in napisal prošnjo za sprejem v semenišče.”

. Ko je g. Košiček bil odgovorni urednik tednika Domoljub je leta 1937 objavil zanimiv članek o “sposobnostih” poslancev, “češ da v narodni skupščini v Beogradu zastopa Slovenijo nekaj poslancev, ki še niso odprli ust, odkar so izvoljeni, ki niso člani nobenega odbora in ki si ne upajo stopiti nikamor, ker se boje, da bi se preveč ne blamirali, a ki se kažejo doma pred svojimi zaslepljenimi, kratkovidnimi in nepoučenimi volivci kot silno mogočni gospodje in ‚vplivni politiki‘.”

Članek v Domoljubu je bil namenjen razmišljanju, kakšne poslance pošilja slovenski narod v beograjsko skupščino. Košiček je razmišljal, da bi bilo usodnih slovenskih neuspehov v takratni državi zagotovo konec šele tedaj, ko bi v Beograd pošiljali res najboljše, najspretnejše, “ne pa dolge vrste tistih, ki jim je zgolj pomembno to, da prejemajo na mesec devet jurjev plače.” 

Takrat je bil razžaljen poslanec Albin Koman, ki je po mnenju Košička odprl usta le takrat, ko je zazehal in sodišče, ki je očitno sodilo v maniri današnjega sodnega sistema, je urednika spoznalo za krivega, ker je “priobčil izraze preziranja in omalovaževanja”.

In je bil obsojen “na 420 din denarne kazni in povrhu vsega še na plačilo 300 din materialne odškodnine razžaljenemu poslancu Albinu Komanu.”

. “Za dobro faro nas je, argentinskih novonaseljencev. In kakšna fara je to : tri tisoč kilometrov dolga in nad tisoč široka! Od Buenos Airesa do Mendoze, od Jujuya do Ognjene zemlje. Pa nam vendar pamet in srce veleva, da smo ena družina. Gojimo ta čut in ne pustimo, da bi zamrl. Organizacijska sposobnost Slovencev mora tu roditi sadove! Mislim, da je prav vsakdo prepričan, da mu je organizacija potrebna. Stotine sposobnih in v organizacijskem delu preizkušenih ljudi je med nami. Kar smo zmogli doma, lahko dosežemo tudi tu, vkljub daljavam, ki nas ločijo. Tiskana beseda je ona, ki nadomešča osebni stik. Ne pozabimo nanjo. Bolj nam je potrebna, kot je bila doma. časopis in knjiga: to dvoje ne sme manjkati v nobeni slovenski družini.”

.” Vse smo morali pustiti doma, hiše in polja, službe in premoženje, čast in ugled, eno stvar pa smo v begunstvo odnesli nedotaknjeno: naše male prepire in medsebojno nezaupanje. 

Koliko nepotrebnega gorja nam je v taboriščih povzročila ta nepotrebna šara, ki jo tako skrbno prenašamo s seboj in ki smo jo zanesli tudi čez morje. Zdi se, da smo še danes razdeljeni v različna omizja in skupinice. Koliko dragocenih moči se izrabi v takih brezplodnih trenjah, če bi bili veliki, bi človek to še razumel, če pa je skromna peščica neenotna, je velika škoda za vse. Pomanjkanje prave krščanske ljubezni vodi še dalje: v nezaupljivost, krivična sumničenja in obrekovanje. Te napake pa so kot strup, ki uničuje zdravo narodovo rast. Če kdaj, je danes čas, da se rešimo teh žalostnih preostankov minulih časov. Edino, kar danes vprašajmo svojega bližnjega bodi: Si kristjan, si Slovenec? Vse drugo je tako otročje majhno.”

. “Napake? Kdo izmed nas jih nima! Odpustimo jih drugim, kot mi želimo, da bi drugi pozabili naše napake. Saj smo vendar bratje.” 

. “Slovenci smo majhen narod. Vsak dan bolj čutimo svojo neznatnost. Tako malo nas poznajo. Kar izginemo v krdelu velikih in močnih sosedov. S številom se ne moremo nikjer uveljaviti. Nekaj drugega je, kar nas lahko v svetu postavi v prvo vrsto: kvaliteta. Sleherni Slovenec v tujini mora biti dostojen glasnik svojega naroda: veren, pošten, delaven, napreden.”

.