Jože Marketz je postal novi krški škof.
64-letni Marketz, ki bo po Egonu Kapellariju iz Štajerske in Aloisu Schwarzu iz Nižje Avstrije po dolgem času prvi domačin na čelu Cerkve na Koroškem, se je rodil v Šentlipšu. Leta 1975 je maturiral na gimnaziji na Plešivcu. Nato je v Salzburgu in Ljubljani študiral teologijo, 1982 je v Celovcu prejel mašniško posvečenje. Desetletje kasneje je prevzel vodenje slovenskega pastoralnega oddelka, leta 1994 pa je bil imenovan še za župnika na Radišah. Leta 2009 je postal direktor pastoralnega urada in škofovski vikar za pastoralo, misijone in evangelizacijo. Poleg tega je izdajal cerkvena časnika Sonntag in Nedelja, nato je prevzel vodenje koroške Karitas.
(Radio Ognjišče)
Zdelo se je, da novica ni mogla čakati ustaljenih poti in postopkov, da je morala na dan tako hitro, kot je le šlo. Da je morala po najkrajših poteh priti v že adventno naravnane koroške domove: imamo novega škofa! Habemus episcopum! In kljub govoricam in namigovanjem je navsezadnje prevladalo presenečenje – domačin bo, Korošec, ja, še več: eden »naših« dušnih pastirjev. Jože Marketz bo 66. škof krške škofije. Ta novica ima dejansko zgodovinske razsežnosti in tu ne mislim samo na dejstvo, da bo ob stoletnici koroškega plebiscita našo škofijo vodil koroški Slovenec. Že samo dejstvo, da škof ne bo prišel od zunaj, iz drugih škofij, je presenečenje. Vsi, ki so mlajši od mene, kot odrasli niso več doživeli škofa iz Koroške in če še razširimo pogled v zgodovino zadnjih stotih let naše škofije, bomo našteli le dva Korošca. Že samo to je blagodejno, da mantra ob predstavitvi novega škofa ne bo zatrjevanje, da je tu prišel eden, ki bo najprej poslušal. Ne, da bi bilo poslušanje kaj slabega, toda v zadnjih mesecih je bilo malo preveč zatrjevanja od zunaj, da so nas prišli poslušat. Kot bi bila koroška Cerkev usmiljenja vreden pacient, ki ga moraš potrpežljivo študirati. Pri čemer to s pacientom ni čisto narobe – sploh, če držijo govorice o številkah cerkvenih izstopov. Poslušanje in lepe besede ne bodo zadostovale, da bi novi prvi človek v škofiji zajezil podtalno premikanje v deželi, ki grozi resno načeti temelje »ljudske Cerkve«.
Da prihaja zdaj nekdo, ki to krajevno Cerkev pozna v vseh mogočih odtenkih v dobrem in slabem, je prej prednost kot pa breme. Vsaj omogoča, da čim prej pridemo iz stanja dejanske notranje ranjenosti, hkrati pa tudi sukanja okrog samega sebe, h konkretnim (pa tudi simbolnim) dejanjem, ki bodo verodostojno in za vse razumljivo nakazala, da se – dejansko zgodovinsko – začenja novo poglavje v koroški Cerkvi.
Jože Marketz ima vse pogoje, da je pravi človek ob pravem času. Ne samo, toda kljub temu najprej, je tu njegovo poreklo z vsem občutenjem za to, kaj pomeni biti v manjšini, biti ob robu družbe, doživeti drugačnost, hkrati pa tudi radost in prednost, biti udomačen v več kulturah in jezikih. Ta pomembni sestavni del biografije novega škofa ni podkrepljen samo z emocionalnim občutenjem, temveč je Jože Marketz to vprašanje vse življenje spremljal tudi z znanstveno-analitičnega vidika. Tako nihče, ki se resno ukvarja z vprašanjem sožitja na Koroškem, ne pride mimo njegovega znanstvenega dela o medkulturnem razumevanju s krščanskega vidika. Da je Rim v avstrijskem okviru s primerom gradiščanskega škofa z manjšinskim poreklom Zsifkovičem naredil dobro izkušnjo, morda tudi ni škodovalo, da se je tehtnica nagnila Marketzu v prid. Odločilnejše pa so bile po mojem druge okoliščine. Tu je enkrat Marketzeva dolgoletna pastoralna izkušnja. Izhajajoč iz študija pri profesorju Zulehnerju, iz svojih izkušenj kot podeželski duhovnik in kot dolgoletni vodja obeh dušnopastirskih uradov podrobno pozna razmere v vseh koroških farah z vsemi izzivi hitro se spreminjajočega časa. Tako tu kot pri drugih vprašanjih mu pride zelo prav njegovo podrobno poznavanje medijev, saj kot dolgoletni izdajatelj vseh cerkvenih medijev prav dobro pozna pomen in mehanizme klasičnih medijev pa tudi novih pristopov v digitalnem svetu. Vse te izkušnje so bile nadgrajene z njegovo službo zadnjih let. Kot ravnatelj koroške Caritas je prišel v ravnovesje s svojim hrepenenjem in poslanstvom, ki ga je na začetku duhovniške poti vodila k materi Terezi v Kalkuto in v Južno Ameriko. V soočenju s potrebnimi pomoči in usmiljenja doma in po svetu, v sočutenju s tistimi ob robu družbe, z bolnimi in ostarelimi, z ljudmi v materialni in duševni stiski je na novo čutil, da je moč dejanja pred strukturo. To ga je, tako je sam večkrat pravil, naredilo srečnega in zadovoljnega.
Jože Marketz ni čudežni deček, ki bo sam vodil koroško Cerkev iz doline solz. Ima tudi svoje hibe, toda to lahko domnevamo: da je s svojim »da« papežu Frančišku obljubil, da bo to svojo izkušnjo z vsem svojim osebnim znanjem in življenjskim ozadjem skušal vcepiti v sredino koroške Cerkve v duhu zavetnice svete Heme. Vsi mu lahko pri tem pomagamo. In 2. 2. 2020 bo zgodovinski dan.
Hanzi Tomažič
Nedelja, Celovec
