Prvič po sledeh slovenskih beguncev v Italiji

drugi del

VISCO – VIŠEK

Po tehničnem postanku smo se odpravili do taborišča. Pri vhodu so nas na drogovih pozdravile štiri zastave: poleg italijanske in zastave Evropske zveze sta plapolali tudi slovenska in hrvaška! Pri kasnejšem brskanju sem dognal, da ne visijo samo nam v čast, ampak da so stalne.

Imeli smo privilegij, da smo se sprehodili po glavni taboriščni cesti, ob kateri stojijo pravokotno stavbe. Območje je običajno nedostopno (za vernih duš dan omogočajo, da se prideta poklonit npr. zamejska in slovenska državna delegacija). Sicer je nastanjena civilna zaščita, vendar le v prvi in zadnji stavbi; ostale so v žalostnem stanju: vrata in okna razpadajo, električna napeljava je pretrgana, povsod štrli plevel. Območje, kjer smo hodili – in še malo več, – je bilo na sveže pokošeno.

Tam na koncu stoji kamen oz. ostanek stene taboriščne kapele, kjer sta nameščeni dve spominski tabli v italijanščini in slovenščini ter tretja, ki je bila v porušeni kapeli. Od kapele ostaja le tloris, ker naj bi jo – po neznanih vzrokih – porušili v času, ko je tu delovala italijanska vojašnica. Dolgoletna županja Visca Elena Ceccotti in organizatorji so položili venec, vsi pa smo v molku pomislili na ljudi, ki so na tem kraju preživeli (ali ne) težke dneve.

Visco je bil dolgo časa na področju slovenskega etničnega ozemlja, ki je segalo do reke Tilment, zato je prvotno ime slovensko: Višek. Kar pet stoletij je bila tu meja med latinskimi državami in avstro-ogrskim/slovanskim svetom.

Taborišče ima dolgo in raznoliko zgodovino. V prvi svetovni vojni je bila po napadu Italije na Avstro-Ogrsko v tem kraju velika vojaška bolnišnica pod šotori. Po preboju pri Kobaridu pa je postal kraj zbirališče pribežnih italijanskih vojakov.

Kraj je ostal po vojni v vojaških rokah (Borgo Piave), med drugo svetovno vojno pa so postavili italijansko koncentracijsko taborišče. Delovalo je kratek čas, kakega pol leta in v njem je bilo zaprtih nekako tri do štiri tisoč zapornikov (med njimi okoli sto žensk in otrok). Prihajali so iz Gonarsa, Raba in raznih razzij v zasedeni Sloveniji. Smrti je bilo le 25, ker so bile razmere v njem nekoliko lažje kot v ostalih taboriščih. Po koncu vojne so mrtve prekopali v grobnico v Gonarsu. Po sesutju fašistične Italije so se zaporniki razbežali proti domu.

Po vojni so zavezniki poslali v ta kraj vojaške enote, ki so se iz vzhoda zatekle pod njihovo »varstvo«; predvsem so bili to četniki (od 15 do 20 tisoč), med katerimi so bili tudi Slovenci. Tu so morali odložiti orožje, kar so storili v disciplinirani formaciji. A ne vsi: nekateri niso prenesli tega, kar so smatrali za sramoto: s tem orožjem so se raje sami usmrtili. Ostale so razposlali naprej v druga taborišča, vanj pa se je spet vselila redna vojska, vse do leta 2001, ko je območje prešlo v občinske roke.

Kaj pa zdaj? Občina (ok. 700 občanov) je hotela iz vsega tega nekaj iztržiti, saj sama ni vedela, kaj bi. Denarja za vzdrževanje nima. Najraje bi imela trgovski center, obrtno-poslovno cono in pobirala denar. Pa se je dvignil glas zgodovinarja Ferrucia Tassina, ki je zahteval, da se kraj zavaruje ‘v spomin in opomin’. Na kocki je bilo 14 in pol hektarjev prostora. Končno je na njegovo prigovarjanje, pa s podporo pisatelja Borisa Pahorja, slovenskega veleposlanika v Rimu Iztoka Mirošiča, generalnega konzulata v Trstu in tudi italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, italijanska državna uprava za spomeniško varstvo odredila 29. januarja 2010 zavarovanje prostora, vendar le slabih sedem hektarov. Sodelujoče strani si prizadevajo, da bi na tem mestu stal park spomina, muzej in moderno didaktično-vzgojno središče v poduk novejšim generacijam.

S tem odlokom je morala občina ustaviti svoje načrte, še vedno pa poskuša območje spraviti v denar. Gledano od zunaj to ni lahko, saj je v bližnjem Vilešu IKEA, v Palmanovi pa drug trgovski center, oba ob avtocestah, Visco je pa kar sredi ničesar.

Poleg trgovskega stališča je tu še ideološki. V Italiji niso nikoli naredili svojega confiteor, vedno so vse strahote vojne in koncentracijskih taborišč prestavljali na Nemce. Da v Italiji pod fašizmom ni bilo koncentracijskih taborišč; Rižarna v Trstu je vedno predstavljala grozote nemškega nacizma. Menda je Mussolini sam zanikal obstoj koncentracijskih taborišč; da so to bila »počitniška naselja«. Povojne oblasti so vedno zakrivale, zanikale možnost, da bi Italija bila česa takega kriva. In to kljub izpraševanju vesti sorojakov, kot je omenjeni zgodovinar Tassina. Zato: treba je skriti taborišče v Viscu, ga preobraziti, preobleči v potrošniški center ali v karkoli, ki bi hotel po(s)kriti italijansko fašistično nasilje.

Sprehodili smo se po območju, ki nam je bilo dovoljeno in si v mislih ustvarjali neznane prizore iz davnine, komentirali med seboj dogodke, ter se počasi pomaknili do avtobusov, ki so nas prepeljali do Moniga, ki je postal barrio mesta Treviso.