Teklo je leto 1984. Na dan obletnice Društva Slovenska vas se je petletni pobček zabaval in letal na velikem igrišču Hladnikovega doma, ki je za takratnega majhnega otroka bilo še toliko bolj veliko in zabavno. V dvorani je bilo na tem, da prične popoldanska akademija, in mama je zaradi tega poklicala otroka in mu ukazala naj se udeleži prireditve. Ne samo to: sedel naj bi z družino v prvi vrsti, ker je pač njegov oče predsednik društva. Vsakršno ugovarjanje je bilo zaman; fantek bi moral pridno v prvo vrsto, da prisluhne slavnostnemu govoru, ki je bil že na tem, da prične. A predno bi vstopil v dvorano, si je moral, kot vsi pričujoči, še pripeti slovensko zastavico na prsa, da bi se udeležil kulturnega programa kot se spodobi. Ker je bil pač sin predsednika društva je tisto leto fantek bil prisostvoval mnogim obletnicam in še drugim prireditvam, ki jih v naši skupnosti, kot vemo, nikdar ni bilo malo. Verjetno je bil teh slavnosti malo naveličan. A ta prireditev, v domu v katerem je bil oče predsednik, je bila pa seveda še posebne pomembnosti, in, hočeš nočeš, se je nje moral pridno udeležiti. Tako mu je torej mamica pripenjala slovenske barve na oblekico in ga pripravljala za vstop v dvorano, med tem ko je on čutil da se nekaj ne strinja z lastno voljo. Zato je tedaj izrekel besede, ki so ostale materi (in njemu) v spominu kot poučljiva anekdota. Odločno je rekel mamici: »Nočem bitʹ več Slovenʹc.«

Zakaj menim, da je bila anekdota poučljiva? Pomagala je staršema, da sta spoznala, da bi vsiljevanje prav možno povzročilo ravno tisto, kar nasprotuje izvirnim ciljem. Kot vemo, vsiljevanje ponavadi vodi v obratne posledice, kot jih človek namerava doseči, še posebno ko gre za vzgojo, zaradi upora ki ga povzroči. Če pa kvečjemu doseže ubogljivost, nastane ta v sprtju s spontanostjo in povzroči otrpela dejanja in zavestno ali podzavestno borbo človeka s samim seboj. Hvala Bogu sta starša to pravočasno spoznala in sta preprečila te obe škodljivi možnosti. Pobček se navsezadnje ni odpovedal svojemu slovenstvu in celo postal več ali manj aktiven član naše skupnosti, v kolikor mu je bilo v moči, in to ne zaradi zunanjega prisiljevanja, temveč iz notranjega prepričanja.

Prav gotovo lahko rečemo, da bi se tisti fantek dejansko ne mogel popolnoma odreči slovenstvu, pa četudi bi hotel, ker se človek ne more popolnoma odpovedati temu kar dejansko je. Lahko to seveda poskusi, lahko celo ravna na način, ki se ne strinja z njegovim osebnim bistvom; lahko si domišlja, da je popoln ustvarjalec samega sebe in da je dediščina, ki jo je prejel, nekaj kar lahko kratkomalo zavrača… A konec koncev to vodi le v frustracijo in poraz, kajti ovira pristni razvoj. Človek lahko raste le v zvestobi temu kar je, tako da udejstvuje zmožnosti, ki jih ima in ki njegovemu bistvu pripadajo. O tej zvestobi se je v naših krogih že neštetokrat govorilo in sam se s to mislijo tesno strinjam. 

Res je pa tudi, da ne more biti ta zvestoba le učinek ubogljivosti zaradi ubogljivosti same. Taka ubogljivost in taka zvestoba, ki temeljita na nepoznanju vrednot do katerih je oseba »ubogljiva« in »zvesta«, običajno ne preseže opresivnega značaja, ki človeka tlači in ga spravi v notranjo borbo. Ubogljivost vrednotam sodeluje z osebno rastjo le, če so te vrednote globoko v srcu utelešene, to pa je mogoče le, če jih oseba resnično in globoko spozna kot vrednote. Le takrat vrednote resnično privlačijo k sebi, nam vzbujajo moči za delo in tudi za morebitno požrtvovalnost, in le tako ohranijo človekovo enotnost, ki je znak popolnosti. Če jih pa sprejmemo na slepo, brez pravega prepričanja, jih sprejmemo le deloma, in tako postanemo razdvojeni in nemočni, ker energijo zapravimo v tej notranji razdvojenosti in ker nas te vrednote ne zmorejo resnično privlačiti. 

Kot pravi dr. Komar: »Samo utelešene vrednote so lahko popolnoma napolnjene z energijo. Tiste, ki so postale “meso in kri”, to se pravi tiste, ki so prodrle v sam življenjski slog oseb. (…) Kajti tisto, kar ni prevzeto z vsem našim bitjem, je prevzeto samo deloma, in ostane deloma ne-prevzeto. in potem se zaradi ambivalence, ki se zgodi, izkaže kot deloma zavirano in ovirano. (…) Iz tega povprečnega prevzemanja nastanejo zatežene religioznosti, zatežene kulture, zatežene šole. (…) vrednote, ki niso bile notranje osvojene, ker niso bile notranje doživete kot vrednote, ostanejo zunaj lastnega človeškega subjekta in zato izključene iz rasti, ki ga vodi k popolnosti.«

Poleg tega, naj dodam še to: le vrednote, ki so globoko utelešene, izžarevajo iz osebnega življenja tudi drugim, kar pomeni da je v skupnem življenju in pri vzgoji pristno utelešenje vrednot neizogibna naloga. Kot je menil tudi dr. Komar: človek uči zelo malo s tem kar reče, malo več s tem kar dela, predvsem pa uči s tem kar je. Neuspešen je poskus, da druge zvabimo k objemu vrednot o katerih govorimo, a jih nismo zmožni sami resnično živeti. Mlade generacije imajo za tako nepristnost poseben čut, zato se moramo tega še posebej varovati.

Obrnem se na te misli ker, po mojem skromnem mnenju, pripadajo prav tako osebnemu življenju posameznika kot življenju skupnosti, in bi znale biti razjasnjujoč kažipot za sedanja vprašanja, izzive in težave naše slovenske skupnosti v Argentini. 

Nekatere težave dejansko niso nove. Zanimivo je, ko človek prebira stare zapiske iz sej in srečanj prvih let naše skupnosti, kako se nekatere problematike ponavljajo: problem asimilacije, vprašanja o odnosu skupnosti s tukajšnjim svetom, polemike med starejšimi in mlajšimi člani, upadanje pri številu aktivnih delavcev, itd. To so že stare zadeve, ki so pa vsekakor vedno nove, saj jim je treba vedno na novo najti rešitev v spreminjajočih se razmerah. Po drugi strani, so pa marsikateri problemi ki popolnoma zavisijo od časovnih slučajnosti in okoliščin. Seveda ima naša skupnost dandanes svoje posebne težave in izzive. To je povsem razumljivo, saj po sedemdesetih letih obstoja skupnost ni enaka tisti, ki je napravljala svoje prve korake na takratnih »tujih« argentinskih tleh. Takratno domotožje, na primer, ni veljavno za nove rodove, ali pa vsaj ne v istem smislu kot takrat. Celo prireditve, kot Slovenski dan, so s časom dokaj spremenile svoj namen. 

Tudi Argentina ni ista kot takrat in, predvsem, odnos današnjih članov skupnosti s to državo, ki je za večino izmed nas »domovina«, se ne istoveti z izkušnjo naših prednikov. Prav tako odnos s Slovenijo ni isti danes kot ob prisilni zapustitvi naših dedov, saj se je tudi v Sloveniji marsikaj odločilno spremenilo. In končno, seveda, tudi svet ni isti kot sedemdeset let nazaj; drugačne so navade, značilnosti, možnosti in tudi nevarnosti. Zaradi vsega tega je razumljivo, da si tudi mi, kot slovenska skupnost, na novo zastavimo vprašanja o načinu našega delovanja, predvsem pa ponovno razjasnimo kateri so naši cilji in zakaj bi ti cilji dejansko sploh morali cilji biti. Tako bomo uspešno znali napraviti potrebne spremembe, ne da bi ta spreminjanja pomenila zatajitev tistih vrednot, ki nas še vedno vabijo k zvestobi, saj njihova veljavnost ni oslabela s časom. 

Marsikaj se je spremenilo, to seveda velja. Velja pa tudi, in to sodobni svet rad pozabi, da ni vse podvrženo spremembam. Moramo torej ponovno prodreti v bistvene zadeve in segati v nespreminjajoče vrednote, da se bomo znali s spremembami prilagoditi današnjim razmeram v prid novih generacij, in da bodo one tako zmogle doseči kar je večnega. Če sežemo v to, kar je jedrnato, in to v osebnem življenju utelesimo, bomo prav gotovo imeli večje možnosti, da ohranimo našo skupno življenje in prenovimo naše moči. Le tako bomo lahko še naprej skupaj delovali, ker bomo videli in vedeli, da je to dobro, da pripomore k naši osebni in družbeni rasti.

Ne iz same dolžnosti, čeprav sta janzenistična in prusjanska morala imeli velik vpliv na slovenski narod in smo do neke mere tudi mi to podedovali. Po tisti strani ne bo šlo, ker to razdvoji človeka in mu uniči spontanost, svobodo in živost. Kar vprašajmo tiste, ki so kot breme vlekli ta čut dolžnosti, dokler se ga niso naveličali in jih zdaj ne znamo več pridobiti k nam. Tudi iz samega užitka ne bo šlo, čeprav nas sodobna kultura plitvega hedonizma hoče nekako v to prepričati; kajti ugodnost sama okameni smisel za delo, za požrtvovalnost in za odgovornost, brez katerih se je nemogoče vzpenjati visoko ter spoznati in doseči tistih globokih dobrin, ki so potrebne za resnično rast. 

Morda smo ravno mi tisti ki imamo izredno možnost, da najdemo krepostno sredino, ki bi znala zediniti red s spontanostjo, resno delo z veseljem, svobodo z odgovornostjo, osebno skrb z odprtostjo do drugih… Morda smo ravno mi poklicani, da združimo kar je v slovenstvu in v južnolatinstvu najboljšega. 

Imamo v naši skupnosti izvrstno odprto polje za vzbujanje in razvoj raznoličnih interesov: umetniških, športnih, intelektualnih, verskih in celo ekonomskih. Morda je ravno naša skupnost priložnost, da vsakdo resnično spozna kdo je in kdo zmore biti, da se globoko najde in sprejme, in lahko tako tudi pospešuje osebni razvoj, da doseže najboljšo verzijo samega sebe, vzpenjajoč se v višine, a z zavestno zvestobo do krepkih korenin. 

Morda ravno v naši skupnosti lahko spoznamo, da so kljub razlikam in tako popularni generacijski razpoki, starejši in mladi vezani z nevidno nitjo, ki jih drži skupaj in da je to koristno za ene in druge. Morda ima vsak v njej možnost, kot malokje, da prispeva s tem kar zna in s tem kar resnično je, ter tako spozna da se osebna in družbena popolnost medsebojno hranita. Morda se ravno v njej –zaradi njenega ideološkega izvora– lahko naučimo, in potem učimo tudi sosede, da mora osebno izpopolnjevanje biti v prid skupnega dobrega, in da mora istočasno skupno dobro biti v prid osebnega izpopolnjevanja, ne da bi uničeval posameznikove interese in posameznikovo življenje; da oseba ne more rasti v samoti, istočasno pa ne more družba potlačiti osebnega življenja, ne da bi sama padla v mrtvilo. 

Ti so, po mojem, izredno privlačujoči izzivi, ki nam zmorejo prenoviti moči. Izzivi ki pomnožijo energijo, ko človek spozna kaj je prejel v dediščini, in kaj bi lahko tudi dedoval drugim. Izzivi, ki morebiti lahko malo prestrašijo, a za katere sem, vsaj osebno, istočasno globoko hvaležen. Tako kot sem hvaležen svojima staršema, da sta razumsko ravnala s petletnim otrokom, ki se je takrat uprl slovenstvu. Tako kot sem hvaležen slovenski skupnosti, da mi je dala možnost za razvoj talentov, vsaj v skromni meri. Hvaležen sem ji tudi za tiste osebe, ki so o vrednotah ne le govorili temveč jih izžarevali s svojim utelešenim zgledom. Vse to mi je mnogokrat prenovilo moči in upam, da mi jih bo še. 

Danes, petintrideset let po omenjeni anekdoti, sem jaz na vrsti, da ob 67. obletnici Društva Slovenska vas in ob 64. Slovenskem dnevu stojim na odru Hladnikovega doma s slavnostnim govorom. Tam spodaj poslušata starša, ki mi nudita zgled, in tudi petletna hčerka, ki se morda sprašuje zakaj mora vse to poslušati, kaj njen ati sploh govori in kdaj bo že enkrat nehal. V enih in drugih najdem moč za izredne izzive, jasnost pri spoznavanju vrednot in, kljub moji nesposobnosti, poklic za njihovo utelešenje.

Hvala lepa.