OkrOgle obletnice

Pred 50 leti, 18. novembra leta 1969, je v Clevelandu (Ohio, ZDA) umrl dr. Miha Krek, slovenski pravnik, politik in socialni delavec. Bil je eden najbližjih sodelavcev dr. Antona Korošca, načelnik Slovenske ljudske stranke (SLS) in predsednik Narodnega odbora za Slovenijo.

Foto: Zbornik Svobodne Slovenije 1969

Življenjepis dr. Miha Kreka

Miha Krek se je rodil 28. septembra 1897 v Leskovici nad Škofjo Loko. Oče Tomaž je bil delavec najprej v gozdovih, potem rudar in delavec po nemških pristaniščih. Mati Marija, rojena Čemažar, je bila doma iz Davč nad Cerknem. Dve leti po rojstvu Mihe se je družina preselila v vas Bitnje pri Bohinjski Bistrici, kjer je Miha obiskoval osnovno šolo. Na gimnazijo so Miho poslali v škofove zavode v Št. Vid nad Ljubljano. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto najprej v Zagreb, ko pa je Ljubljana dobila svojo pravno fakulteto se ja takoj vrnil v Slovenijo in v Ljubljani napravil doktorat.

Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran ter bil vojak 27. domobranskega oz. planinskega pehotnega polka. Na italijanskem bojišču je bil tudi ranjen. Po vojni se je vrnil v Ljubljano.

Leta 1921 se je poročil z Malko Dežman, družino je Bog blagoslovil s prihodom sina Aleša. Že od študentskih let se je udejstvoval v različnih katoliških društvih.

Opravil je sodno prakso pri sodiščih v Ljubljani ter odvetniško prakso. Leta 1931 je odprl odvetniško pisarno v Ljubljani, kjer je bil njegov koncipient Miloš Stare.

Leta 1935 je dr. Kreka veliki dr. Anton Korošec pritegnil v jugoslovansko vlado. Najprej je bil minister brez listine, nato minister za javna dela, končno minister za prosveto. Po izbruhu II. svetovne vojne je opozarjal na nevarnost, ki jo prinaša komunizem. Leta 1943 je bil premeščen kot veleposlanik in delegat Jugoslavije pri Medzavezniški komisiji za Sredozemlje s sedežem v Alžiru. Leta 1944 je odstopil na vse položaje v jugoslovanski vladi in soustanovil Narodni odbor za Slovenijo.

Leta 1945 se je dr. Miha Krek zatekel v Rim, kjer je bil imenovan za predsednika Narodnega odbora in potrjen kot načelnik Slovenske krščanske demokracije – SLS. V Rimu je tudi ustanovil Jugoslovanski socialni odbor in Slovenski socialni odbor in uporabil vse svoje vplivne zveze zlasti v zavezniških diplomatskih krogih za reševanje slovenskih domobrancev in za pomoč slovenskim beguncem v Italiji in Avstriji. Po uspešni pripravi preselitve večine slovenskih protikomunističnih beguncev čez morje v svobodni svet, se je dr. Krek s svojo družino preselil leta 1947 v ZDA.

V Ameriki je najprej delal in živel v Clevelandu. Povabili so ga v uredništvo slovenskega dnevnika “Ameriška domovina”. Leta 1950 je odšel v Washington, kjer je bil član Odbora za Srednjo Evropo. Leta 1954 je soustanovil Krščansko demokratsko zvezo za Srednjo Evropo in bil do svoje smrti njen podpredsednik. Kot tak se je udeleževal mednarodnih krščansko-demokratskih kongresov v Sao Paulu, Parizu, Bruslju in Santiago de Chile.

Umrl je 18. novembra 1969 v Clevelandu.

Foto: Zbornik Svobodne Slovenije 1969

Socialni in politični delavec

Rudolf Smersu je tako napisal v našem tedniku o socialnem in političnem delu dr. Kreka:

Dr. Miha Krek je v svojih dijaških letih spoznal dr. Janeza E. Kreka in se je udeleževal njegovih sestankov in predavanj, že po svoji naravi zavzet za človeka in s posebnim posluhom za socialne probleme slovenskega delavca se je pod vplivom dr. J. E. Kreka še bolj intenzivno posvetil slovenskim socialnim problemom.

Slovensko krščansko delavstvo je bilo v času vstopa dr. Mihe Kreka v javno življenje organizirano v Jugoslovanski strokovni zvezi (JSZ). Ko je dr. Krek videl pri JSZ nevaren odklon v levo in vdor marksistične miselnosti v vrhove te organizacije, je zastavil ves svoj vpliv, da to prepreči. Na enem izmed občnih zborov JSZ je javno nastopil proti komunistični infiltraciji te velike delavske organizacije, pa so mu tedaj komunistični infiltriranci (ki so se vsi — razen nekaj častnih izjem — znašli v komunistični Osvobodilni fronti) z vikom in krikom onemogočili nadaljnje govorjenje.

Dr. Miha Krek je bil eden izmed prvih slovenskih javnih delavcev, ki je spoznal komunistično nevarnost že tedaj, ko so se pokazali prvi znaki te nevarnosti. Po tem dogodku so se mnogim Slovencem odprle oči. Slovensko krščansko delavstvo se je nahajalo na prelomnici časov. Stalo je pred alternativo: ali slediti komunističnim infiltrirancem, ki so se znali spretno skrivati in varati slovensko delavstvo in tudi mnoge izobražence, ali pa poiskati novo pot čistega katoliškega socialnega nauka brez vsake primesi marksizma oz. komunizma. Večina se je odločila za drugo alternativo in tako je prišlo do ustanovitve najprej katoliške nameščenske organizacije in nato še delavske — Slovenske delavske zveze z glasilom „Delavske fronta“, ki je v kratkem pritegnila v svoje vrste večino slovenskega delavstva.

Dr. Miha Krek je bil tisti slovenski javni in politični delavec, ki je z navdušenjem pozdravil novo katoliško socialno gibanje in ga krepko podprl ter se mu dal ves na razpolago. Slovenski socialni delavci in sindikalisti so z njegovo pomočjo uveljaviti svoje zahteve in načrte.

Dr. Miha Krek je veljal v vodstvu Slovenske ljudske stranke za strokovnjaka za delavsko vprašanje, za socialno zakonodajo in za vprašanja delavskih zavodov (Delavske zbornice, Okrožnega urada in Osrednjega urada za zavarovanje delavcev, Pokojninskega zavoda, Borze dela itd.). Odločitve o teh vprašanjih je vodstvo stranke navadno prepuščalo kar dr. Kreku in ga pošiljalo na odgovorna mesta. Tako je bil dr. Miha Krek v letu 1927 imenovan za predsednika upravnega odbora Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani in za člana upravnega odbora Osrednjega urada za zavarovanje delavcev v Zagrebu.

Omeniti je treba tudi dr. Krekovo prizadevanje za moderno delavsko zakonodajo v Jugoslaviji. V veliki meri je prav njegova zasluga, da so se v Beogradu uzakonili razni načrti, ki so jih s sodelovanjem dr. Kreka pripravili slovenski socialni delavci. To so bili npr. zakoni o minimalnih plačah, o zavarovanju za starost, onemoglost in smrt, o poravnavanju in razsodništvu in dr. Potrebno je pripomniti, da je pri tem delu dr. Krek užival vso podporo dr. Korošca, ki je imel veliko razumevanje za delavska vprašanja.

Na sedmem slovenskem dnevu v Torontu leta 1966 je dr. Krek nastopil kot slovenski socialni usmerjevalec. Govoril je o krščanskem socialnem redu kot osnovi srečne družbe in je sklenil svoj govor z besedami: “Če hočemo torej oznanjati dandanes slovensko pravdo v svobodnem svetu, moramo predvsem braniti krščanski družbeni red. Ljubimo domovino, občudujmo zveste trpeče brate in sestre, vzajemno z njimi vsi storimo vse, da se vrne v Slovenijo krščanski socialni red svobodne družbe in bodimo apostoli osvobojenja zasužnjenih narodov.“

Zgodovina bo dr. Miho Kreka gotovo uvrstila med najbolj prizadevne slovenske socialne delavce.

Pomoč dr. Kreka slovenskim beguncem

Slovenski duhovnik Jože Košiček je bil Krekov sodelavec v Rimu. Tako je opisal Krekovo delo za slovenske begunce:

Po vojni je dr. Krek delil usodo sorojakov, ki so kot premaganci zapustili svoj dom in šli iskat kruha in svobode v tujini. Nikomur, ki je bil v tragičnih letih naše zgodovine zdoma, ni bilo mogoče do dna doumeti vsega, kar se je pri nas doma dogajalo. Dr. Krek nas je popolnoma razumel, dasi mu je bilo kot opazovalcu od daleč od kraja težko doumeti marsikatere detajle naše borbe, kajti spremljala ga je vedno skrb, kako bodo zmagoslavni zavezniki ocenjevali našo borbo. Težka povojna leta je dr. Krek v Rimu posvetil izključno skrbi za begunce, katerih število je šlo v velike tisoče in katerih usoda je bila dvomljiva. Vse leto 1946 sem od blizu gledal gigantsko delo, ki ga je tedaj in naslednjih par let opravila Krekova pisarna, ki jo je z neverjetno vnemo vodila gospa Malka, ministrova soproga in še par pisarniških moči, ki so začeli reševati zamotano vprašanje naše emigracije. Skraja je bil dr. Krek ves obupan, ker nas sploh nihče ni hotel sprejeti, Potem so se pojavile nekatere države, ki so iskale strokovnjakov ali mladih in zdravih delovnih sil. Žena, otrok, starejših ljudi in invalidov pa nihče ni maral. Led se je pretopil, ko je Argentina izjavila, da sprejme deset tisoč naših ljudi, ne da bi stavila kake posebne pogoje za vselitev, razen že veljavnih predpisov. Krek me je naprosil, naj poskusim, kako je mogoče priti v Argentino. Začel sem postopek, ki je trajal šest mesecev, da sem dobil potni list in argentinski vizum. Nešteto potov je bilo treba napraviti na italijanska sodišča, na policijo, na zdravstvene oblasti in argentinski konzulat itd. Plačati je bilo treba konzularne pristojbine Argentini in podkupnine lačnim laškim uradnikom, da je končno ves postopek prišel do ugodnega zaključka. Ko mu javim, da imam papirje v žepu, napravi edino pravilen sklep: po tej poti bodo naši ljudje potrebovali desetletja in veliko milijonov denarja, predno bodo mogli preko luže. Začela se je borba za poenostavljenje potnih formalnosti. Zadnji dan leta 1946 sem stopil na ladjo in prvi dan po prihodu v Argentino sva z rajnim msgr. Hladnikom že moledovala na direkciji za vseljevanje, naj nam olajšajo vse te formalnosti. Ko smo obljubili, da bomo sami opravili vse pisarniško delo, je dovoljenje za poenostavitev vselitvenih predpisov prišlo kar nepričakovano hitro in v taki meri, da se je dr. Krekova pisarna spremenila lahko rečemo v argentinski konzulat.

Foto: Zbornik Svobodne Slovenije 1969

Nekaj misli dr. Kreka:

. V slovensko življenje sveti plamen neomejene ljubezni do svobode in neugnanega hrepenenja po svobodi za naš narod in domovino.

. Narodno politični cilj naše emigracije je svoboda domovine. Narodno vzgojni in politični delovni program pa je vse, kar v zdomstvu more vzdrževati in pospeševati narodnostno zavednost, kar nam vžiga požrtvovalno delavnost, da bi narodu doma pomagali do demokratičnih svoboščin in lastne narodne države, kakor si jo bo sam izdelal.

. Neprecenljiva je vaša požrtvovalnost. Ne manjka vam modrega snovanja v bodočnost. V najtežjih razmerah skrbite, da lepo življenje, dobra in koristna dela slovenske naseljenske skupine vzbujajo pozornost in žanjejo pohvalo adoptirane domovine. Zakladnica slovenske kulture se je v teh letih okrasila in obogatila, slovensko ime je krepko pridobilo.

. Pri nas pravijo: Družine, ki s hišo drži, se še Bog veseli. Družina, narodnostna skupina smo. Vsak prepir in razdor moti lepoto in uspešnost te družine. Pa vendar je prepirljivost znana bolezen emigracije. Stalno bolezen je treba stalno zdraviti.

. Slovenci skušajmo biti tu v Argentini najlepša skupina najboljših državljanov, najbolj plemenitih ljudi, najbolj pridnih in tistih, ki svoje sposobnosti znajo izbrusiti kot diamante, da svetijo v družbi vseh narodnosti kot žarišča vseh lepot.

. Dati novemu rodu slovensko narodno izobrazbo poleg argentinske in kasteljanske, to je naloga, težka naloga družin v tujini.

. Prvo pravilo nam mora biti: složno čuvati pridobljeno! Šele ko bo to po sedanji krizi in napetosti utrjeno in zavarovano bo moč klesati naslednjo stopnjo naprej in navzgor.

. Če naj končno še kaj prosim za bodočnost, vem, da bom rekel samo to: ohranjujmo in varujmo pridobljeno! Skrbimo, da bo vse, kar je ustvarila prva generacija emigrantov, tudi ostalo v drugem in nadaljnjih rodovih.