Prvič po sledeh slovenskih beguncev v Italiji
EKSKURZIJA ALI ROMANJE?
V začetku septembra me je presenetilo vabilo Rafaelove družbe in Knjižnice Dušana Černeta: da se skupaj podamo na ekskurzijo v Monigo, enega izmed begunskih taborišč, skozi katere so šli naši starši oz. predniki, ko so v začetku maja 1945 odšli iz Slovenije »za nekaj dni«, dokler se položaj v Sloveniji ne umiri.
Monigo! Zveni mi kot mitološki kraj. Vse življenje smo slišali in poslušali take in drugačne prigode (ne samo iz Moniga; tudi iz Servigliana, Senigallie …), o dobrem in hudem, žalostnih in veselih trenutkih, kljub vsej negotovosti in zaskrbljenosti. V resnici pa ime predstavlja nekaj povsem resničnega.
In z Miriam sva takoj poslala prijavnici.
Potem sva se zavedla, da ne greva na ekskurzijo, izlet. Tistim, ki s(m)o sledili begunski poti naših staršev, pa tudi drugim, ki so imeli starše-zapornike v koncentracijskih taboriščih, je šlo za romanje.
V vabilu je bilo dodanih še nekaj krajev, kjer bomo naleteli tudi na sledove fašističnega zatiranja Slovencev.
Pazi!, bi me opomnil prijatelj Aleš: Monigo je bilo tudi koncentracijsko taborišče!
Takrat sem se spet zavedel, da je komunistično nasilje bilo tako močno, da je nekako prekrilo oz. postavilo v ozadje vse hudo, ki so ga Italijani (pa tudi Nemci) povzročili med okupacijo v slovenskih krajih. Nista bili Gonars in Rab edini točki, kjer so Italijani postavili koncentracijski taborišči za Slovence. Iz vabila in kasnejšega iskanja so se dodajala imena, med njimi Visco-Višek, Chiesanuova pri Padovi, Renicci in najbrž niso to vsa.
Ko bivšemu glavnemu uredniku našega lista Tonetu v pismu najavim, da grem na ekskurzijo-romanje v Monigo in o svojem neznanju o medvojnem dogajanju v njem, mi pove, da je bil tam zaprt njihov oče. Leta 1942 so Italijani v vasi Šentrupert zajeli nekaj tamkajšnjih izobražencev, med njimi učitelja Martina Mizerita. Med drugim mi je povedal, da je oče v Monigu preživel slabo leto. Še en razlog, da se skrbno pripravim na pot.
Naj bo to ekskurzija ali romanje, si je dogodek zaslužil oznako ‘zgodovinski’ in to raznim skupnostim. Do zdaj še ni bilo takega skupinskega obiska teh krajev. Višek ali Monigo so obiskovale delegacije raznih odborov, da se poklonijo spominu vseh žrtev in trpečih, pa so velikokrat naletele na odpor ali nerazumevanje tamkajšnjih oblasti. Rafaelova družba in Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta sta ugriznila v to nalogo in bili uspešni. Zgodovinski je bil za vojašnico, ki je premagala strah in zgledno uredila ‘invazijo’ civilistov. Zgodovinski za občino Treviso, ki je predvsem svojim občanom pokazala, kar so jim vsa ta leta odrivali čim dlje stran.
Med tem so organizatorji imeli polne roke dela. Saj veste, birokracija lahko marsikatero idejo pokoplje, ker se človeku za malo zdi, da bi izpolnjeval vse zahteve, pametne in trapaste. Kopije osebnih dokumentov, privolitve za to in ono, da se je morala miza kar šibiti od vsega materiala. Pri Monigu je bilo odločilno, da na kraju taborišča stoji aktivna vojašnica italijanske vojske, v katero civilisti nimajo vstopa.
Povrhu pa še taka množica! Tudi organizatorji so bili presenečeni, ko so morali dodajati avtobuse za nove prijavljence. Na koncu se nas je iz matične Slovenije, Tržaškega in Goriškega nabralo za tri avtobuse; skoraj sto petdeset potnikov.
V soboto, 9. novembra zgodaj zjutraj so se okoli avtobusov na ljubljanskem postajališču zbirali prijavljenci, nekateri kar neučakano. Dva avtobusa sta odpeljala direktno v Visco-Višek, tretji je pobiral potnike po poti, na državni meji pa še zamejske rojake. Na avtobusih so se dr. Helena Jaklitsch, Erika Jazbar in Ivo Jevnikar izmenjevali in nas seznanjali z dnevnim redom, nam razlagali, kaj vse bomo videli in krajšali pot s prebiranjem zapisov in dnevnikov iz majskih in kasnejših dni leta 1945.
Prvi postanek je bil pri kavarni v Višku, kjer smo dobili skodelico kave ali čaja in rogljiček (medialuna). Pa ne samo to: zdanilo se je in končno smo se potniki iz vseh avtobusov lahko videli in se veselo pozdravili. Mnogo znanih obrazov, tudi argentinskih, pa neznanih, starejših, mladih in otroških.
Pozdravljanja kar ni bilo konca in klepetanja tudi ne (saj je to ena izmed najprijetnejših dejavnosti na takih srečanjih), a smo končno le odrinili do koncentracijskega taborišča Višek, ki je po vojni bil nekaterim tudi begunsko taborišče. A o tem naslednjič.
GB
.
.
