OkrOgle obletnice
Simon Jenko (1835-1869)

Pred 150 leti, 18. oktobra leta 1869, je v Kranju umrl Simon Jenko, slovenski pesnik in pisatelj, avtor pesmi “Naprej, zastava slave”, ki je bila slovenska himna med letom 1860 in 1989, sedaj pa je himna Slovenske vojske. Po sodbi literarne zgodovine je Simon Jenko skupaj z Franom Levstikom najpomembnejši slovenski pesnik na prehodu iz romantike v realizem in predhodnik realistične proze.

Življenjepis Simona Jenka

Simon Jenko se je rodil 27. oktobra 1835 v Podreči na Sorškem polju (župnija Mavčiče) kot nezakonski sin gruntarske pastorke in bajtarja, ki je bil vojak. Starša sta se po nekaj letih poročila in družina se je preselila v Praše, kjer je oče kupil manjšo kmetijo. Osnovno šolo je obiskoval v Smledniku in Kranju, gimnazijo pa v Novem mestu in Ljubljani. Bil je odličen dijak, vedno med prvimi v razredu. Z nekaterimi narodno zavednimi in literarno nadarjenimi sošolci se je povezal v literarni krožek “Vaje” in izdajal rokopisno glasilo z enakim naslovom.

Po končani gimnaziji je leta 1856 stopil v bogoslovje v Celovcu, kjer pa je ostal samo eno leto. Dobil je Knafljevo štipendijo in šel na Dunaj, kjer je najprej študiral klasično filologijo, potem zgodovino in končno pravo.

V Slovenijo se je vrnil leta 1863, kjer je najprej delal kot uradnik pri notarju Stregarju v Kranju, nato od leta 1866 kot koncipient pri odvetniku Prevcu v Kamniku. Leta 1869 se je skupaj s Prevcem preselil v Kranj, kjer je 18. oktobra umrl za vnetjem možganov.

Delo Simona Jenka

Svojo najvišjo ustvarjalno moč je Simon Jenko dosegel kot pesnik, kot besedni umetnik pa se je tudi izkazal v pisanju proze. Uspešno je deloval tudi v javnem življenju na področju kulture.

. Pesnik

Pesniti je začel zelo zgodaj. Ko je imel komaj 16 let je že bila objavljena njegova prva pesem (Bučelji pik) v Janežičevi Slovenski Bčeli. Posebno živahno je pesnil v Ljubljani, ko je s sošolci izdajal “Vaje”. V Vajah so zapisane nekatere Jenkove najlepše pesmi (Slovenska zgodovina, Adrijansko morje, Samo). Pisal je domoljubne pesmi, refleksivno in satirično poezijo ter dosegel vrh z nežno ljubezensko liriko. V dunajskih letih je napisal cikla pesmi Obujenke in Obrazi. Edina pesniška zbirka Pesmi je izšla leta 1865. Uglasbenih je več kot 80 Jenkovih pesmi.

. Pisatelj

Prozo je Simon Jenko objavljal od leta 1858 dalje, predvsem v Janežičevem Slovenskem glasniku. Najbolj znane Jenkove črtice so Spomini, Tilka in Jeprški učitelj. V Jenkovih pripovednih delih ze zaživel njegov smisel za humor in ironijo, s katerim se je reševal v življenskih težavah.

. Kulturni delavec

Jenko se je pridružil narodnozavednemu izobraženstvu in se vključil med kulturne delavce. Bil je soustanovitelj Kamniške narodne čitalnice in njen prvi tajnik. Pisal je domoljubne prigode, sestavljal pozdravne govore in režiral veseloigre. Veliko je hodil po kamniški okolici ter spraševal po starih slovenskih knjigah in tako so mu podarili veliko število starih knjig, med njimi dobro ohranjen izvod Dalmatinove Biblije.

Od leta 1986 Društvo slovenskih pisateljev vsako leto podeli “Jenkovo nagrado” za najboljšo pesniško zbirko preteklega leta. Podelitev Jenkove nagrade poteka v mesecu decembru v Prešernovem gledališču v Kranju.