Izseljensko društvo Slovenija v Svetu je pred kratkim slavilo svoj srebrni jubilej. Ob tej priliki vam iz tednika Družina   posredujemo pogovor z  našim rojakom Boštjanom Kocmurjem.

 

24. Tabor Slovencev po svetu, ki je prvo julijsko soboto v Zavodu sv. Stanislava številnim obiskovalcem ponudil bogat duhovni, kulturni in razpravni program, je izzvenel v znamenju 25-letnice delovanja prireditelja tabora, Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Srebrni jubilej civilnodružbene ustanove, ki je eden najbolj prepoznavnih povezovalcev globalnega slovenstva, je prava priložnost za pogovor s človekom, ki upravičeno velja za spiritus movens društva, njegovim ustanovnim članom, dolgoletnim predsednikom in zdaj generalnim tajnikom BOŠTJANOM KOCMURJEM.

 

Te dni so na obisku v Sloveniji argentinski dijaki, maturanti 46. generacije slovenskega srednješolskega tečaja. Ali ob njih podoživljate tudi lastno argentinsko mladost?

Res je, ob dijakih velikokrat podoživljam svojo mladost, saj sem pred 44 leti bil tudi sam maturant Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu. Mi smo bili RAST 2 (roj abiturientov srednješolskega tečaja), ki smo ob koncu petletnega sobotnega slovenskega šolanja (prej pa še osem let osnovnošolskega sobotnega tečaja) šli na maturantsko taborjenje na jug Argentine, v 1800 km oddaljene bariloške hribe, ki so nekako podobni naši Gorenjski. Po 48 urah vožnje z vlakom čez puščavno Pampo in Patagonijo smo srečno prispeli v Bariloche, kjer smo štirinajst dni preživeli v naravi in spali v šotorih. V nahrbtnikih smo nosili hrano, spalno vrečo, nekaj oblačil in veliko dobre volje. Spremljali so nas pok. profesor Tine Debeljak, prelat dr. Jure Rode in astrofizik, ki je zdaj že mnogo let v Parizu, dr. Janez Zorc, s katerim smo odkrivali za nas nova ozvezdja pod Južnim križem. Iz Buenos Airesa smo se odpeljali kmalu po novem letu in temperatura je segala do skoraj 40 oC. Po prihodu v Bariloche pa je postajalo vedno hladneje in po nekaj dneh je začelo snežiti. Brez zimske opreme in zadostne obleke smo hodili po zasneženih gorskih poteh in se na vrhovih ustavljali po planinskih kočah, kjer smo se lahko malo pogreli do naslednjega dne. Na poti smo vedno veliko peli in se zabavali. Kljub temu da smo bili večkrat premočeni od glave do nog, ni nobeden izmed nas zbolel. Kaj takega bi bilo pri sedanjih skupinah nepredstavljivo. Zaradi bolj zahtevne logistike morajo biti stvari veliko bolj načrtovane in predvidene.

 

Kako so vam starši v otroštvu predstavljali Slovenijo? Ali ne prinaša geografska razdalja »skušnjave«, da bi idealizirali nekdanjo domovino?

Starši so nam vedno predstavljali Slovenijo kot našo domovino, za katero se je treba boriti z vsemi svojimi močmi, da dosežemo njeno svobodo in pravo mesto v zboru narodov, kateremu pripada. Zavedali smo se, da smo del Slovenije, kjer so naši sorodniki in naše korenine. Nismo je pa idealizirali, saj smo ohranjali redne stike s sorodniki, še posebno z našo staro mamo, ki nam je vsako leto pošiljala knjige, nekaj za starše z bolj versko in aktualno tematiko, nekaj pa za otroke. Naša domača knjižnica je bila polna zanimivih slovenskih knjig, tako da smo lahko že v zgodnjih letih srkali bogastvo slovenske kulturne dediščine. Tudi slovenske glasbe ni manjkalo, saj so starši kupovali vse slovenske plošče, ki so prihajale v Argentino. Slovenske družine pa so povezane v slovensko skupnost, ki živi v slovenskem duhu in s slovensko besedo. Med tednom smo bili v argentinskem okolju, konec tedna pa v slovenskem, kjer smo imeli slovensko mašo in različne prireditve, ki so nas še dodatno utrjevale v naši pripadnosti.

 

Kdaj se je pri vas doma v povezavi s Slovenijo prvič slišala beseda »vrnitev«?

Naša mama je nas, pet bratov in sestro, vedno spodbujala k vrnitvi, bila je velik domoljub! Sam sem večkrat razmišljal o tem, zlasti ob koncu študija.

 

Leta 1986 ste bili prvič v domovini svojih staršev. Ali je bil ta obisk »sprožilec« poznejše odločitve, da z ženo Pavlinko za stalno prideta v Slovenijo, ko je bila ta na pragu demokratizacije in osamosvojitve?

Ko spoznaš Slovenijo, se moraš vrniti! A ne več kot turist, ki te sorodniki tako lepo sprejmejo, ampak kot en Slovenec več, ki tukaj študira, dela. Pavlinka je v tistem času vodila slovensko radijsko oddajo Slovenski kotiček v Argentini primorskega Slovenca Alberta Čuka, ki še danes obstaja, in poučevala slovenščino na srednješolskem tečaju. Dobila sva mikavno ponudbo službe na slovenski radijski oddaji Voice of America v ZDA, a je bila žena zelo odločna – iz Argentine gre samo v Slovenijo. In kmalu, leta 1989, se je nama ponudila priložnost, da prideva v Slovenijo na izpopolnjevanje slovenskega jezika, a verjetno ni bil še pravi čas. Leta 1990 pa je Ministrstvo za Slovence po svetu razpisalo prve štipendije za povojne izseljence, tako da sva se z ženo prijavila in bila izbrana, naj prideva oktobra. V tem času sva sodelovala v raznih dejavnostih v podporo slovenski samostojnosti. V nedeljo, 30. junija 1991, sva se v narodnih nošah udeležila velike slovenske manifestacije in sv. maše v buenosaireški katedrali v priprošnjo za Slovenijo in konec jugoslovanske agresije, naslednji dan pa sva se odpravila na pot preko Moskve v Milan, od tam pa preko Gorice v Celovec. Po nekaj tednih bivanja in dela v Modestovem domu v Celovcu sva prišla v Ljubljano, k Čampovim, ki so nama ponudili prvo bivališče v Gameljnah.

 

Prihod v Slovenijo pa ni bil prav »gladek«, temveč povezan s težavami pri pridobivanju državljanstva in možnosti za delo. Ali so bili lastni problemi in iskanje poti za njihovo reševanje spodbuda za ustanovitev društva, ki bi drugim izseljencem pomagala reševati podobne zagate?

Ugotavljanje slovenskega državljanstva in pridobivanje stalnega bivališča, v katerega so sorodniki zaradi strahu pred oblastjo stežka privolili, je bilo res zelo mučna procedura, oboje pa pogoj za redno zaposlitev. Precej težav je povzročala tudi nostrifikacija diplom. Vse se je vleklo mesece. Težave smo najprej reševali sami, kmalu pa smo se začeli srečevati in si z izkušnjami pomagali med seboj in tem, ki so prihajali za nami. Tudi Slovencem, ki so ostali v Argentini, ZDA, Kanadi, smo pomagali pri urejanju državljanstva, denacionalizaciji idr. Takrat Slovenija še ni bila pripravljena sistematično sprejemati Slovencev iz izseljenstva razen začasno preko štipendij.

Pobuda za ustanovitev društva pa je prišla po eni strani zaradi napovedanega prihoda skupine dijakov iz Argentine, ki ga je bilo treba organizirati in zbrati sredstva za prehrano, vstopnine in prevoz po Sloveniji, po drugi strani pa zaradi želje in potrebe povojnih izseljencev in slovenskih skupnostih po svetu, ki so se obračale na nas, da bi imeli v Sloveniji sogovornika in podpornika. Delo je bilo volontersko, vse dokler niso na Uradu za Slovence po svetu zaznali koristnosti našega delovanja in nam leta 1997 pričeli financirati eno delovno mesto.

 

Kdo so bili pravzaprav pobudniki ustanovitve društva Slovenija v svetu? Predvsem krog argentinskih Slovencev?

Pobudniki za ustanovitev društva so bili poleg argentinskih Slovencev, ki smo se »vrnili«, še vodilni iz Katoliškega središča Slovencev po svetu, Nove Slovenske zaveze, zlasti pa predstavniki slovenskih skupnosti iz ZDA, Kanade, Nemčije in Avstralije. Ti so bili takrat na obisku v Sloveniji in so predlagali oz. potrdili našo zamisel, da ustanovimo društvo »izseljencev za izseljence«, ki bo skrbelo za povojne izseljenske skupnosti po svetu in predstavljalo njihove interese v matični domovini.

 

Registracija društva leta 1992 ni bila ravno lahka misija. Kje se je zapletalo?

Najbolj se je zapletalo na Ministrstvu za notranje zadeve, ki je takrat vodilo register društev. Štiri mesece smo brez uspeha hodili na to ministrstvo in popravljali večkrat že popravljeno besedilo statuta, dokler nismo končno zaprosili za posredovanje takratnega ministra Bavčarja; kmalu za tem je registracija končno stekla.

 

V kolikšni meri se je Slovencev po svetu, posebno recimo tistih, ki ste prišli iz Argentine, tisti čas še držala nalepka »politične emigracije«, ki je bila v povojnih desetletjih vedno razumljena kot ena glavnih ideoloških sovražnic?

Slovenci, ki so skoraj pet desetletij trpeli komunistični režim, so nas prav zaradi te »nalepke« izjemno srčno sprejeli za svoje. Na splošno mislim, da nismo čutili kakšnih pritiskov razen kontrole, ki smo jo zaznavali ob telefonskih pogovorih, in opazke nekaterih, češ da smo prišli v Slovenijo odžirat Slovencem njihov kruh. Ta opazka me je najbolj bolela, hkrati pa spodbudila, da sem že prvo leto, poleg honorarnega dela pri časopisu Slovenec, odprl podjetje (d. o. o.), s katerim sem lahko začel več dejavnosti na področju turizma, uvoza in založništva. Izposojal sem avtomobile, vodil špansko govoreče turiste po Sloveniji; z ženo sva ustanovila lastno založbo in izdajala knjige s tematiko naše polpretekle zgodovine ter prevode španske in špansko-ameriške književnosti. S podjetniško dejavnostjo sva dajala delo Slovencem in se »oddolžila« za vso pomoč, ki sva je bila deležna ob prihodu v Slovenijo.

 

Ali ste pri kom zaznavali strah pred vami tudi zato, ker ste bili nosilci celovite resnice o medvojnih in povojnih dogodkih?

Tega smo občutili tu in tam, morda ob nekaterih hladnih sprejemih na uradih ali ko je mojo ženo profesorica slovenskega jezika na Filozofski fakulteti poklicala v kabinet in jo skušala prepričati, da ni vse res, kar so nam starši v Argentini pripovedovali. Tudi mene je neki daljni sorodnik prepričeval v tej smeri. Medtem ko so nas podobno misleči zelo podpirali in vabili, da smo o tem predavali, saj so nas morda jemali kot dokaz, da »izdajalci« slovenskega narodna ne bi vzgajali svojih otrok v domoljubju.

Naš narod nujno potrebuje, da si nalijemo čistega vina; dovolj je vzgoje mladih rodov v laži o pred-, med- in povojnih zločinih ter v preziranju najbolj ključnega trenutka vse tisočletne zgodovine za nazaj in za naprej – to je, ko smo postali samostojna država.

Upam, da mi bo uspelo ponatisniti – kot kamenček v tem slovenskem mozaiku – Odprte grobove, štiri zvezke pričevanj, ki jih je moj stric dvajset let zbiral, opremil z dokumentarnimi fotografijami ter skicami in izdal pod psevdonimom Franc Ižanec.

 

Ali obstaja podatek, koliko izseljencev je od osamosvojitve do danes prišlo v Slovenijo?

V prvem desetletju po osamosvojitvi Slovenije nas je prišlo le manjše število, veliko več pa ob argentinski gospodarski krizi leta 2001/2002, v glavnem družine z malimi otroki. V naslednjih letih je prihajalo več deset oseb na leto. Ta trend se je počasi ustavljal. Vseskozi pa prihajajo mladi, ki so Slovenijo obiskali kot RAST in se nato opogumili za študij na slovenski univerzi. Tako da bi lahko na današnji dan trdili, da je od osamosvojitve prišlo iz Argentine približno 500 ljudi. Nekaj družin se je tudi vrnilo iz Francije in Nemčije. Naš sedanji predsednik mag. Uroš Zorn se je rodil v Parizu, njegova družina se je leta 1995 vrnila v Slovenijo. Iz Venezuele je tudi nekaj vrnjenih Slovencev; iz drugih držav pa nimamo podatkov.

 

Na okrogli mizi Tabora Slovencev po svetu, s katerim ste zaznamovali 25-letnico društva, ste opozorili, da je bilo v prvem obdobju slovenske tranzicije sodelovanje med matično domovino in izseljenci omejeno le na področje šolstva in kulture, druga področja pa so bila izvzeta. Katera so bila ta »izvzeta« področja? Kako ste dosegli premike na njih?

Dobro desetletje po osamosvojitvi Slovenija ni bila pripravljena sprejemati svojih izseljencev, podpirala je le nekaj programov na področju šolstva in kulture. Tako smo na društvu Slovenija v svetu poleg tega pomagali tudi, kot rečeno, pri ugotavljanju državljanstva, denacionalizaciji, popravi krivic, nostrifikaciji diplom, iskanju zaposlitve, bivališča in urejanju dokumentacije za prihajajoče, pri šolanju, učenju slovenskega jezika, pridobivanju štipendij; organizirali smo druženja, tabore, predavanja, okrogle mize, ozaveščali smo slovensko javnost o delu povojnih skupnosti, se trudili za vsake volitve, da bi se postopek za izseljence poenostavil. Uspelo nam je prepričati urade, da se slovenska zavest utrjuje tudi prek športa, tako da smo organizirali že kar nekaj tekmovanj Slovencev iz sveta. Tudi glede štipendij – včasih so jih lahko dobili le Slovenci brez slovenskega državljanstva, kar je nesmisel. No, zdaj je tudi to urejeno. Bili smo pobudniki prvega obiska učiteljic, ki so v Argentini ustanovile slovenske sobotne šole, in možnosti tečaja slovenskega jezika za dijake. Tudi to dvoje je zdaj redni program.

 

Pomemben del poslanstva Slovenije v svetu od vsega začetka je torej bilo svetovanje rojakom pri čisto konkretnih zgodbah denacionalizacije, privatizacijskih certifikatov, pridobivanja državljanstva, nostrifikacije diplom in spričeval, tudi poprave krivic. Ali so te zgodbe v glavnem končane?

 

Hvala Bogu, v času prve Janševe vlade v letih 2004–2008, pod ministrovanjem dr. Lovra Šturma, je uspelo rešiti veliko teh zaostankov in je večin teh zgodb končana.

 

V pomoč pri reševanju številnih vprašanj, s katerimi se srečujejo naši rojaki v zamejstvu in po svetu, naj bi bil zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, ki je bil sprejet prav tako v mandatu te vlade, leta 2006. Pravzaprav bi moral dodati »šele« leta 2006, celih petnajst let po osamosvojitvi. Zakaj se je po vašem mnenju toliko časa odlašalo z oblikovanjem takega zakona?

Levi pol slovenske politike je vsa leta temu zakonu nasprotoval. Šele po vstopu Slovenije v EZ so se stvari malo omehčale in se začele premikati v pravo smer. Nedopustno je, da Slovenci po svetu ne bi bili obravnavani kot del slovenskega narodnega telesa, saj je to ustavna kategorija. Hvala Bogu, je zdaj s tem zakonom vsaj formalno rešeno.

 

Kako je Slovenija v svetu sodelovala pri pripravi tega zakona? Ali so bili upoštevani vaši predlogi?

V času prve Janševe vlade je bil Franc Pukšič predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu in se je osebno zavzel, da je bil zakon sprejet. V tem času je bilo upoštevanih veliko naših predlogov posebno v zvezi z repatriacijo Slovencev po svetu, z državljanstvom, s šolanjem, financiranjem.

 

Ali so se po dobrih desetih letih izvajanja tega zakona v njem pokazale kakšne vrzeli, ki bi jih bilo dobro dopolniti, spremeniti?

Nedokončana zgodba so nerazumne omejitve pri priznavanju slovenskega državljanstva Slovencem, živečim po svetu, in dejansko izvajanje repatriacije. Trenutno je huda splošna kriza v Venezueli (nemiri, kriminal, lakota, pomanjkanje zdravil, zdravstvene oskrbe itd.), a kljub zakonu ne moremo pomagati tem našim Slovencem!

 

Slovenija v svetu je bila pred desetimi leti pobudnica akcije, ki bi na zelo viden način umestila Slovence po svetu v politično stvarnost domovine. Zbirali ste namreč podpise v podporo taki spremembi ustave, ki bi med poslance državnega zbora umestila tudi Slovence po svetu. Kaj se ta čas dogaja na tem področju?

Za spremembo ustave bi bila potrebna ustavna večina, žal, te politične volje trenutno ni. Ob sprejetju zakona smo bili zelo blizu tega, saj smo v soglasju s komisijo, uradom in z drugimi izseljenskimi organizacijami v državnemu zboru dobili prvega zastopnika dr. Branka Zorna, žal, za kratek čas. Trenutno se SDS zelo zavzema za poslanca iz vrst Slovencev po svetu, kot ga imajo manjšine.

 

Kaj ste si oziroma si še vedno obetate od parlamentarnega zastopstva Slovencev po svetu?

Zlasti ozaveščanje, da so Slovenci zunaj slovenskih meja tudi subjekt narodovega telesa, za katerega mora matična domovina skrbeti, zlasti ko ti ostanejo na slovenskem ozemlju, a zunaj naših politično začrtanih meja.

 

Jeseni bodo predsedniške volitve. Ali so volilni postopki za slovenske državljane v tujini že tako utečeni, da ne pričakujete posebnih težav?

Da, v zadnjem času večjih težav ni.

 

Kolikšno je sploh zanimanje slovenskih državljanov po svetu za volilno udeležbo?

Tam, kjer so Slovenci organizirani, je zanimanja kar veliko.

 

Kako pa izseljenska tematika »živi« na lokalni ravni? Ali občine, iz katerih se je v preteklosti izselilo razmeroma veliko ljudi, kažejo zanimanje za svoje rojake po svetu?

Največ zanimanja kažejo občine, kjer je bilo izseljevanje najhujše, na primer v Prekmurju in Beli krajini. Drugje se podpora izseljencem pojavlja bolj v družinskem krogu in manj na lokalni ravni. Nekaj let smo po različnih občinah skušali širiti akcijo »Rodni kraj, povezovalec Slovencev doma in po svetu«. Nekaj malega se je premaknilo, a veliko je odvisno od posameznikov in od komunikacije s sorodniki. Če bi bilo v šolskih učnih programih malo več informacij o slovenskem zamejstvu in izseljenstvu, bi bila ta akcija uspešnejša.

 

Ali je za nekatera slovenska lokalna okolja mogoče reči, da so bolj naklonjena vračanju slovenskih rojakov in jim prihajajo naproti denimo s pomočjo pri nastanitvi, iskanju zaposlitve, izobraževanja za njihove otroke?

Največ naklonjenosti je bilo čutiti v času argentinske krize v letih 2001/2, ko je prihajalo več družin z majhnimi otroki. V tistem času se je zelo angažirala Cerkev na Slovenskem s svojimi institucijami. Tudi nekaj delodajalcev je ponujalo zaposlitev.

 

V kolikšni meri se slovenska splošna javnost zanima za Slovence po svetu? Ali osrednji mediji tej tematiki namenjajo dovolj pozornosti?

Izseljenska tematika je deležna največ pozornosti v poletnem času, čez leto pa te pozornosti ni. Kljub temu da naši programi tečejo vse leto, osrednji mediji, posebno TV Slovenija, o tem ne poročajo. Zelo veliko pa poroča Radio Ognjišče, tudi tednik Družina in petkova izseljenska oddaja na Radiu Slovenija ter nekaj lokalnih radijskih postaj.

 

Slovenija in skoraj vsa Evropa se pospešeno srečuje z demografskim problemom. Ali je spodbujanje prihoda slovenskih rojakov iz sveta ena izmed poti, ki bi ga lahko blažile?

Po osamosvojitvi Slovenije smo bili prepričani, da je tako in da bi s prihodom večjega števila slovenskih izseljencev lahko prispevali k boljši demografski sliki Slovenije in njenemu napredku. Ampak za ta proces, žal, ni bilo politične volje.

 

Sami ste po izobrazbi ekonomist, hoteli ali ne ste morali, kot ste dejali, tudi na začetku lastne slovenske zgodbe »zaplavati« v podjetniških vodah, da ste si omogočili eksistenco. V kolikšni meri je poslovni »kapital« Slovencev po svetu izkoriščena ali neizkoriščena priložnost za matično Slovenijo?

Po osamosvojitvi je bila vloga podjetnikov v glavnem neizkoriščena. Nekaj podjetnikov je sicer poskušalo investirati v obstoječa podjetja, a jim to ni bilo omogočeno. Morda ena od redkih izjem je bila družina Lajovic iz Avstralije, ki je odkupila svoje lastno podjetje. Za odpiranje vrat slovenskemu gospodarstvu na tujem pa so slovenski podjetniki po svetu vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.

 

Slovenija v svetu seveda ni edina civilnodružbena ustanova, ki želi biti povezovalka slovenstva v matični domovini in svetu. Kako sodelujete z ustanovami, kot sta Svetovni slovenski kongres (SSK) in Rafaelova družba?

Sodelovanje med civilnodružbenimi ustanovami je predvsem dopolnilne narave. S skupnimi močmi skušamo pokriti čim večji spekter potreb slovenskih izseljencev. Rafaelova družba pokriva potrebe Katoliških misij v Evropi, SSK se že dolga leta ukvarja z raznimi kongresi, mi pa svoje delo osredinjamo na podporo slovenskim šolam, kulturnim ustanovam in mladinskim organizacijam po svetu. Pripravljamo razne seminarje, gostovanja ter športne in kulturne dogodke. V prvih petnajstih letih smo zastopali veliko izseljenskih ustanov, Slovensko kulturno akcijo in Zedinjeno Slovenije iz Argentine ter različna društva in svete iz ZDA, Kanade, Evrope in Avstralije. V dogovoru s temi društvi in katoliškimi misijami smo organizirali več gostovanj po Severni in Južni Ameriki, Evropi in Avstraliji ter organizirali gostovanja pevskih zborov, gledaliških skupin, šolskih in skavtskih skupin v Sloveniji. Ves čas smo pazili, da naše delovanje se ne bi podvajalo ali prekrivalo z drugimi civilnodružbenimi organizacijami v Sloveniji.

 

Kako presojate nekdanjo in sedanjo vlogo Cerkve pri ohranjanju slovenstva v svetu? Generacija duhovnikov, ki je po vojni morala oditi v tujino, se je poslovila, Cerkvi na Slovenskem že doma primanjkuje duhovnikov, zato toliko teže pošlje kakšnega med izseljence …

Vloga Cerkve pri ohranjevanju slovenstva v svetu je izjemno pomembna. Povsod, kjer je navzoča slovenska Cerkev, se tudi ohranjata slovenski jezik in kultura. V Argentini se vera in slovenska pripadnost ohranja celo v četrti generaciji. Pomanjkanje slovenskih duhovnikov doma in po svetu pa postaja problem pri ohranjanju verske in narodne pripadnosti.

Po drugi svetovni vojni je prišlo v Argentino veliko duhovnikov in bogoslovcev, tako da smo imeli slovensko semenišče. Potem so mladi prihajali v bogoslovje v Ljubljano, da so lahko delovali med Slovenci v Argentini. Več duhovnikov iz njihovih vrst je šlo v misijone: Opeka, Buh, Tomažin … Drugi so se vrnili v Argentino ali ostali v Sloveniji. V zadnjem času pa povsod primanjkuje duhovniških poklicev.

 

Prav katolištvo je bilo v veliki meri poleg slovenstva tista podlaga, ki je družila prvi krog ustanoviteljev društva Slovenija v svetu. Ali pripadnost istemu vernemu občestvu danes še povezuje izseljenske skupnosti?

Pripadnost istemu verskemu občestvu je bila vedno močno vezivo. Tudi za nas, ki smo leta 1991 prihajali v Slovenijo. Povezovali smo se s Cerkvijo in celo trije bogoslovci so bili med ustanovnimi člani društva. Posebno ker takrat številni izmed nas še nismo imeli slovenskega državljanstva, argentinski semeniščniki pa so bili že nekaj let pred nami v Sloveniji in so tudi bili pripravljeni podpisati ustanovno listino, na podlagi katere smo lahko registrirali društvo. Dva sta bila celo člana prvega odbora, eden kot tajnik, drugi pa kot blagajnik.

 

Na katerih temeljih lahko po vašem mnenju živi in preživi slovenstvo tretje, četrte generacije izseljencev?

S tem vprašanjem se ukvarja večina slovenskih skupnosti po svetu. Ljudi, ki so se šolali v Sloveniji, počasi zmanjkuje. Mladi, ki se v zadnjih letih izseljujejo, pa si ne želijo povezovanja z obstoječimi skupnostmi. Druga generacija Slovencev, že rojena v izseljenstvu, se trudi in išče rešitve. V Argentini se slovenski domovi s prenovljenim vodstvom združujejo v tesnejše članstvo z Zedinjeno Slovenijo. Za duhovno pomoč jim je škof dr. Peter Štumpf že poslal enega duhovnika. Slovenske šole še naprej delujejo z brezplačnimi učnimi močmi, ki vsako soboto po vseh slovenskih središčih učijo slovenščino, slovensko zgodovino, zemljepis, živo besedo in verouk. Podobno je pri drugih slovenskih župnijah.

 

Slovenci v zamejstvu in po svetu so enakovreden del enotnega slovenskega naroda, je zapisano na prvem mestu med temeljnimi načeli, na katerih »počiva« zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Ali upate, da bo ta »enakovrednost«, o kateri govori zakonodaja, kdaj polno dosežena?

Imam občutek, da se je, medtem ko se je zavlačevalo s tem zakonom, generacija zamenjala in ta nova generacija že ne zahteva več tako odločno enakovrednosti. Danes se slovensko izseljenstvo bori predvsem za svoj obstoj. V zadnjem času so se, hvala Bogu, zgodili tudi pozitivni premiki, ki Slovencem po svetu dajejo večje možnosti za ohranjevanje njihovega slovenstva po svetu. Slovenska država v zadnjem desetletju že redno podpira nekatere slovenske ustanove po svetu, čeprav z majhnimi vsotami, so pa te zelo dobrodošle za njihovo preživetje.

Bogomir Štefanič ml.

Družina, 30. 7. 2017