Florencia Ferre in podpisani sva bila povabljena na dogodek v mestu Parana, in sicer da bi predstavila nove izdaje knjig slovenskih avtorjev v prevodu in pa opisala na kratko razloge in splošne podatke obeh večjih slovenskih imigracij v Argentini, saj je o prvi, prav v Parani oz. okolici, predaval sam Carlos Bizai, komur se lahko zahvalimo, da je dognal prav to pravo poreklo teh priseljencev iz leta 1878.
Florencia, njen mož in jaz smo dospeli tja sredi dneva in se nastanili v hotelu, ki so nam ga rezervirali; po kratkem popoldnevu in sprehodu, smo se napotili v mestni zgodovinski muzej, kjer so bili pripravljeni dvorana, plakati in mize za knjige.
Za začetek prireditve je občinstvo nagovoril Jose Bizai in predal potem besedo bivšemu častnemu konzulu v Parani, Carlosu Bizaiu. Sam Jose je opisal potek dogodka sledeče (prevedeno iz kastiljščine):
»Ob 140. jubileju prihoda prve slovenske imigracije v Argentino so se priredili številni dogodki, v glavnem v mestu San Benito, kraju, kamor so se naselili prvi slovenski priseljenci.
13. julija je potekalo srečanje v Muzeju zgodovine province Entre Rios, primernem za prav take proslave, kjer so bili navzoči: Daniel Brunskole, avtor knjige »De Bela krajina a El Chaco« (od Bele krajine do Chaca); Marita Molfese, avtorica knjige “Olga y Roni. Inmigrantes eslovenos” (Olga in Roni. Slovenska priseljenca); Maria Florencia Ferre, prevajalka Martina Krpana, Jančarjeve »To noč sem jo videl« (Aquella noche la vi), Šaroterjeve »Biljard v Dobrayu« (El billar en el hotel Dobray) in drugih knjig; Rok Fink in Carlos Cesar Bizai, avtor – med drugimi – knjige »La inmigracion eslovena en Entre Rios« (Slovenska imigracija v Entre Riosu). Obiskala nas je tudi Marjana Homovc, hčerka Olge iz knjige »Olga y Roni«.
To srečanje je organizirala fundacija »Slovenski Duh«, imelo je tudi podporo Filozofske fakultete v Ljubljani, lektorata slovenskega jezika na buenosaireški univerzi in raznih drugih ustanov.
Poleg tega je to srečanje prejelo priznanje občine Parana, katere kulturni odsek ga je imenoval za dogodek posebnega kulturnega interesa.«
V dvorani je bila postavljena slovenska zastava, pred katero smo predavali. Carlos Bizai je opisal, kako je prišel do zaključka, da niso bili ti priseljenci ne Italijani ne Avstrijci, temveč Slovenci in torej vsi njihovi potomci tudi slovenskega porekla, avtorji knjig so govorili seveda o nastanku in vsebini ali posebnostih teh del, podpisani pa sem podal razloge obeh množičnih imigracij dvajsetega stoletja, in sicer najštevilčnejše medvojne primorske, ki se je umaknila italijanskemu terorju, in pa političnega povojnega begunstva. Izkoristil sem priložnost, da je ravno na tisti dan minilo 99 let od požiga Narodnega doma v Trstu, poleg tega pa še omenil znamenitosti in pomembne osebnosti teh imigracij v Argentini.
V preddverju dvorane so bile razstavljene in na prodaj knjige, ki so jih navzoči imeli priložnost nabaviti, na koncu je sledil tudi klepet. Med navzočimi je bil, in navdušen nad tem, kar je slišal, direktor muzeja Ruben Clavenzani, ki nam je potem razkazal dvorane muzeja in razložil o predmetih, slikah, zgodovinskih dogodkih (Entre Rios in Parana sta pomembna v argentinski zgodovini). On je tudi gledališki režiser in vodi pomembno politiko odprtja muzeja družbi, kar je tudi odlična priložnost za nove projekte z njim, tako kot bi bilo zanimivo prirediti kako srečanje z lokalnimi literati, saj jih ima Parana kar nekaj.
Povabljeni smo bili na večerjo v hotelu in naslednji dan, v nedeljo, smo pa ob spremstvu in z razlagami Carlosa Bizaia obiskali mesta, kjer je bila v preteklosti navzoča slovenska skupnost, torej Cerrito (s kozolcem, parkom Slovenija, raznimi spominskimi ploščami in podobno) in San Benito. Sledilo je kosilo v drugem mestu, v katerega so se v glavnem vselili Nemci, ki ohranjajo spomine in nekatere običaje. Mesto je zanimivo ločeno na dve polovici, na eni strani avenije luteranci, na drugi katoličani. Po okusnem kosilu v nemški restavraciji smo se odpravili na pot domov.
Rok Fink
.
.
