Na Pristavi je zmeraj veselo, in nedelja 9. junija ni bila izjema. Nekaj tednov pred tem je že krožila reklama za srečanje z Gastonom Viggom in za prijateljsko kosilo v pomoč Akamasoa Argentina. Malgaška beseda »Akamasoa« nam je znana, pomeni »dobri prijatelji« , ampak do pred kratkim smo ob njej pomislili na Madagaskar, na Petra Opeko, na množične in dolge doživete maše, na smetišče in ljudi ki ga zapuščajo in gradijo svoje lastne domove in gradijo cele vasi, z lepimi, trdnimi, pravimi hišami in stavbami. Ampak, kaj pa je torej Akamasoa Argentina? Danes ob tej besedi lahko pomislimo tudi na našo ljubo Argentino in njene reveže, ter voljo za boljšo prihodnost za vse s skupnim delom.
Po lepi otroški maši smo bili vabljeni na predavanje, v katerem nam je Gastón Viggo povedal, kako že nekaj let dela z revnimi in se ukvarja s podhranjenostjo otrok starih do pet let, preko zadruge CONIN, katere predsednik je znani pediater Abel Albino. Čeprav je bil tam zadovoljen, je lani v Argentini osebno spoznal Petra Opeko, za čigar delo je že slišal, in Petrova pristnost in navdušenje sta ga očarala.
Kmalu za tem srečanjem je Gastón imel možnost potovati na Madagaskar in videti na lastne oči, kar je prej samo slišal o Akamasoi. Videl je hiše in vasi, videl je, kako ljudje hodijo v šolo ali v službo; videl je strašno revščino, lakoto, upanje, delo, kruto življenje, veselje, preprostost, dostojanstvo, videl je tudi nasilje, smrt in pogrebe. Peter mu je rekel: »Če boš pomagal, pomagaj do konca«, in tako je ta mladi ekonomist sklenil, da bo Akamasoa tako delovala tudi v Argentini. Vrednote kot delo, spoštovanje, vzgoja, poštenost, skupnost so bistvene. Vsi smo enako vredni, vsi imamo isto človeško dostojanstvo; materialno bogastvo ali revščina nista merilo vrednosti oseb.
Med predavanjem nam je Gastón pokazal slike vasi, ki jo je Peter Opeka zgradil, skupaj s potrebnimi ljudmi, v eni najrevnejših držav na svetu in delil je z nami svoje občutke. Podal nam je veliko zanimivih podatkov: odkar je Peter Opeka odšel iz Argentine se je tukaj prebivalstvo podvojilo, revščina pa na žalost je danes kar desetkrat večja kot takrat. Potem nam je povedal o projektih in izzivih, ki ima sedaj Akamasoa v Argentini, ki že deluje v Tigre (veliki Buenos Aires), in v Lima, v provinci Buenos Aires, kjer večji del prebivalstva živi v revščini.
Kateri so načrti te ustanove? Najprej, naučiti ljudi delati, živeti kot skupnost, si medsebojno pomagati, se učiti. Nekatere mame znajo napisati le svoje ime, a priimka ne. Veliko jih ni končalo osnovne ali srednje šole, čeprav naj bi bilo v Argentini to obvezno. Sedaj imajo možnost končati osnovno izobrazbo. Zaenkrat se načrtuje gradnja skupnih prostorov, kjer bo velika kuhinja kjer bodo mame kuhale in prodajale kosila, bodo nove učilnice za otroke ali starejše, bodo tuši na razpolago za kogar jih bo potreboval. Projekt pa predvideva gradnjo naselja, več kot petdeset hiš, šolo, zdravstveni center.
Veliko prostovoljcev se je navdušilo s tem projektom. Slovenska mladina, in tudi starejši, smo bili vabljeni, da se pridružimo in pomagamo. Zaenkrat smo šli dvakrat v Lima in enkrat v Tigre. Med drugim smo sodelovali pri barvanju miz in stolov, pri pripravi greda, kjer se prideluje zelenjava, ki se potem uloži ali predela in proda, prebarvali smo obstoječe prostore z veselimi barvami. Na vidnih prostorih in na veliko so napisane razne fraze v spodbudo in spomin: »Če ti ne boš delal, kdo bo delal namesto tebe?«, »Kar si začel, izpelji do konca«, »Oprosti, pozabi in nadaljuj«, »Si to kar delaš, ne to kar praviš da boš naredil«, »Delo, vzgoja in disciplina«. Veliko dobrega smo lahko naredili, pomagali, se pogovarjali, se spoznali, peli in se smejali s tamkajšnimi mamicami, ki so z nami delale. Neprecenljiv je zgled ki ga sedaj otroci vidijo pri svojih starših, da z lastnim delom in trudom lahko spremenijo svojo realnost in gradijo lastno prihodnost zase in za ljudi okoli sebe. Vsi smo se obogatili. Tam nam je prišlo na misel, da organiziramo predavanje o delovanju Akamasoa Argentina in kosilo v dobrodelen namen. Utrujeni a zadovoljni in polni upanja smo se zvečer vračali domov.
Po jedrnatem in poučnem predavanju je bilo na razpolago odlično prijateljsko kosilo. Prostovoljci so kar nekaj tednov pred tem vse organizirali, kupili sestavine, pa tudi pripravili, skuhali, pripravili mize, stregli (hvala mladim iz vseh domov) in tako so se gostje po predavanju lepo imeli ter so imeli možnost, da poklepetajo in preživijo prijetno popoldne v lepi družbi. Tudi zabavna in uspešna dražba tort, ki so jih darovali prav v ta namen, je bila pripravljena.
Nedelja je prišla h koncu in vrnili smo se v vsakdanje življenje obogateni in veseli po prijetnem dnevu. Hvaležni in veseli smo, ker se je toliko ljudi odzvalo na ta način pomoči drugim. Posebna zahvala Pristavskemu odboru, ki je sprejel predlog za organizacijo tega kosila in je omogočil tako lepo doživetje. Veliko ljudi je darovalo svoj čas in talente, drugi so darovali nekatere izmed sestavin za odlično kosilo, spet drugi so denarno podprli ta projekt. Poleg denarne pomoči smo prosili, naj se na predavanje prinese jedila, in ogromno smo jih dobili. Izkazalo se je, da nam ni vseeno za potrebne okoli nas.
Pristava
.
.
